UPRS Sklep I U 539/2017-9

Tožba se zavrže.

1Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ v zadevi izterjave nedavčnih denarnih obveznosti ugodilo pritožbi dolžnika, družbe A. d.o.o. iz Ljubljane in z izpodbijano odločbo odpravilo sklep Finančne uprave Republike Slovenije o davčni izvršbi št. DT 4933-91028/2016-6 z dne 30. 11. 2016.

2Iz obrazložitve sledi, da je Finančna uprava RS na podlagi izvršljive odločbe št. 37101-69/2013/2 (2004) z dne 1. 7. 2013, ki jo je izdala tožeča stranka kot predlagatelj izvršbe, izdala sklep o davčni izvršbi zaradi izterjave občinske takse v višini 210,82 EUR in stroškov izdaje sklepa. Zoper sklep o davčni izvršbi je dolžnik vložil pritožbo, v kateri je ugovarjal zastaranje naložene obveznosti ter se pri tem skliceval na odlok tožeče stranke o komunalnih taksah, ki v 12. členu določa, da pravica do izterjave zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi morala biti taksa plačana. Nadalje pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje začel postopek davčne izvršbe dne 30. 11. 2016 z izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki je bil pritožniku vročen 1. 12. 2016. Izvršilni naslov, na podlagi katerega mu je bilo naloženo plačilo komunalne takse, pa je odločba tožeče stranke z dne 1. 7. 2013, ki je postala izvršljiva 11. 7. 2013. Ko je organ prve stopnje začel z izterjavo, je torej dvoletni rok od poteka leta, v katerem bi morala biti taksa plačana, že potekel. Zato je pravica do izterjave takse ob izdaji izpodbijanega sklepa zastarala in je zato podan razlog za odpravo izpodbijanega sklepa. Ugotavlja se še, da Odlok o komunalnih taksah v občini Novo mesto (v nadaljevanju Odlok) v drugem odstavku 12. člena dejansko določa tako, kot se navaja v pritožbi. Odlok je bil sprejet na podlagi Zakona o komunalnih taksah (v nadaljevanju ZKT), ki je določal dveletni zastaralni rok in ki je bil z uveljavitvijo Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1) s 1. 1. 2007 razveljavljen. Ni pa bil z uveljavitvijo ZFO-1 razveljavljen Odlok. V prvem in drugem odstavku 9. člena ZFO-1 je določeno, da lahko občina predpiše občinsko takso za namene, ki so našteti, da jo predpiše z odlokom, ter da z odlokom predpiše vrsto in višino takse ter zavezance za plačilo. To pa po presoji pritožbenega organa pomeni, da je občina upravičena predpisati komunalno takso kot občinsko takso in da zato velja (tudi) drugi odstavek 12. člena Odloka, ki določa dveletni zastaralni rok za pravico do njene izterjave.

3Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da ji izpodbijana odločba ni bila vročena v okviru postopka davčne izvršbe, niti ni bila o njej obveščena. Prejela jo je šele na podlagi njene izrecne zahteve po elektronski pošti, po tem, ko je prejela sklep s katerim ji je bilo naloženo, da mora dolžniku povrniti stroške neupravičene izvršbe, ki so nastali z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Takrat je tožeča stranka šele ugotovila, da je tožena stranka pritožbi dolžnika ugodila in sklep o izvršbi odpravila, čeprav bi ji morala biti odločba kot upnici in kot stranki v postopku osebno vročena. Z nevročitvijo oziroma nepravilno vročitvijo je bila storjena kršitev pravil postopka ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Z izpodbijano odločbo se je namreč odločalo o pravici tožeče stranke s strani državnega organa, kar pomeni, da ima tožeča stranka pravico do sodnega varstva in je zato aktivno legitimirana za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. Tožeča stranka je dala predlog za davčno izvršbo in je bila kot upnica vseskozi stranka v postopku davčne izvršbe. Terjatev se nanaša na plačilo občinske takse, ki je prihodek občinskega proračuna. V postopku je dajala dodatna pojasnila, ki jih je od nje zahteval finančni organ. Med drugim ji je poslal tudi pritožbo dolžnika in jo pozval, da se izjavi o njegovih navedbah, kar vse kaže na to, da so tožečo stranko šteli za stranko postopka, kar je skladno tako z določbami 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Izpodbijana odločba ne zadeva zgolj dolžnika, ampak ima pravni interes tudi tožeča stranka kot upnik. Komunalna taksa je prihodek tožeče stranke in zato ima tožeča stranka interes, da se postopek davčne izvršbe izpelje.

4Izpodbijana odločba je napačna tudi po vsebini. Tožeča stranka je dolžniku odmerila komunalno takso skladno z Odlokom. Ta je bil sprejet na podlagi ZKT, ki v 7. členu določa zastaralni rok dveh let in na njegovi podlagi je bilo enako določilo vključeno v 12. člen Odloka. S pričetkom veljavnosti ZFO-1 je prenehal veljati ZKT, z njegovo razveljavitvijo pa je odpadla tudi pravna podlaga za zastaralni rok iz 12. člena Odloka. Upoštevaje navedeno, pravica do izterjave takse od dolžnika ni zastarala v dveh letih, ampak je potrebno za tek zastaranja uporabiti ZDavP-2, ki v 125. členu določa petletni zastaralni rok. ZFO-1 sicer še vedno omogoča, da občina plačilo takse uredi v odloku, vendar pa ne določa zastaralnega roka in tudi ne dopušča, da bi občina tek zastaralnega roka določila z odlokom. To pomeni, da 12. člen Odloka glede zastaranja ni dovoljeno uporabiti in da je potrebno upoštevati določbo ZDavP-2, kar nenazadnje potrjuje tudi določba 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa splošni zastaralni rok petih let, razen, če ni z zakonom določen drugačen rok. To pomeni, da je mogoče zastaranje urediti z odlokom le, če ti tako nalaga zakon, ZFO-1 pa občini te pravice ne daje. Zato je glede zastaranja treba uporabiti določbe ZDavP-2, po teh določbah pa pravica do izterjave v konkretnem primeru ni zastarala.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke glede aktivne legitimacije tožeče stranke za vložitev tožbe. Tožeča stranka ni bila stranka v postopku davčne izterjave komunalne takse temveč le predlagatelj izvršbe. Tožeča stranka je namreč lahko le oseba, ki je bila v postopku izdaje upravnega akta stranka ali stranski udeleženec, to pa je bil zgolj dolžnik. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno.

6Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke kot neutemeljene. Sodba I U 2226/2011 z dne 17. 4. 2012, na katero se sklicuje tožena stranka, ni v nobeni povezavi z zadevnim sporom. Izvršba v predmetnem sporu se namreč opravlja v korist tožeče stranke, ki je upnica dolžnika A. d.o.o. in ne v javno korist, kot to obravnava sodba. Nosilka pravic po izvršilnem naslovu je tožeča stranka, saj je občinska taksa prihodek njenega proračuna in ne proračuna Republike Slovenije. Tožeča stranka je bila zato vseskozi stranka v postopku davčne izvršbe in je zato aktivno legitimirana za tožbo, kot je tožeča stranka že pojasnila v tožbi.

7Sodišče je moralo tožbo zavreči.

8Pravila, po katerih se odloča, kdo in v kakšnih primerih je lahko glavna stranka v upravnem sporu, vsebuje 17. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Splošno določbo o tem, kdo je lahko tožnik v upravnem sporu vsebuje prvi odstavek tega člena: medtem ko je bilo po prejšnji ureditvi upravnega spora (v ZUS) pomembno, da je tožnik z izpodbijanim aktom prizadet v svoji pravici ali pravnem interesu, veljavni zakon (ZUS-1) lastnost tožnika oziroma možnost nastopati v upravnem sporu kot tožnik priznava samo osebi, ki je bila v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta stranka oziroma stranski udeleženec. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu, razen kolikor se ta tožba nanaša na vprašanje njihove pravice do udeležbe v zadevnem upravnem postopku.

9Tožeča stranka v obravnavanem izvršilnem postopku ni imela položaja stranke, saj je po podatkih upravnih spisov davčni organ očitno ni štel niti ni obravnaval kot stranko. Tako ji nista bila vročena ne sklep o izvršbi ne izpodbijana odločba, iz sklepa o izvršbi pa celo izrecno izhaja, da se postopek zoper dolžnika - družbo A. d.o.o. vodi po uradni dolžnosti in ne na predlog upravičenca. Da tožeča stranka v izvršilnem postopku ni bila upoštevana kot stranka, izhaja tudi iz odgovora na tožbo. Obenem pa iz spisov ne sledi, da bi tožeča stranka položaj stranke, ki ga sicer zatrjuje v tožbi, v postopku izvršbe kadarkoli zahtevala in še manj, da bi bilo o njeni vlogi odločeno. Tako iz listin, ki so v spisih, ni razvidno, da bi v postopku na prvi stopnji vložila zahtevo niti ni iz spisov razvidno, da bi zahtevala vročitve odločbe v pritožbenem roku oziroma (po 9. točki 260. člena ZUP) vložila predlog za obnovo postopka.

10Glede na to, da je tožeča stranka med postopkom dajala davčnemu organu pojasnila v zvezi z zadevo, je sicer očitno štela, da položaj stranke ima. Vendar pa je obenem očitno tudi, da se ji, kot že rečeno, upravni akti, ki so bili izdani v postopku, vključno s sklepom o izvršbi, niso vročali in bi zato lahko vsaj podvomila v svoj položaj. Vsekakor pa bi lahko oziroma morala ukrepati, ko je izvedela za izpodbijano odločbo ter vložiti predlog za obnovo postopka, saj ji v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZUS-1 šele odločitev upravnih organov o udeležbi v postopku - preko tožbe zoper sklep, s katerim se pravica do udeležbe v postopku zavrne - zagotavlja aktivno legitimacijo za tožbo zoper akt, s katerim se je postopek končal - to je, zoper izpodbijano odločbo.

11Ker torej tožeča stranka ni bila stranka v izvršilnem postopku, (še) nima položaja tožnika in s tem aktivne legitimacije za tožbo. Sodišče je zato moralo ob predhodnem preizkusu tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom zavreči zaradi pomanjkanja procesne legitimacije.