VSL Sodba I Cp 584/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112417/2014 s 27. 8. 2014 za glavnico v višini 2.691,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2014 dalje. V presežku je sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči pravdne stroške v višini 998,35 EUR.

2Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je že nekaj dni po prejemu vozila, ki je bilo predmet leasinga, ugotovil, da ima napako in ga odpeljal k mehaniku A. A. Vozilo je bilo nevozno in v celoti neuporabno. Tožnica zato ne more zahtevati plačila leasing obrokov, saj predmet leasinga ne obstoji in namen pogodbe ni bil izpolnjen. Določila leasing pogodbe, ki naj bi izključevala odgovornost tožnice za stvarne napake vozila, so za toženca kot potrošnika nesprejemljiva, nepravična in gre za zlorabo civilnih pravic in izkoriščanje moči s strani tožnice kot močnejšega subjekta. Izključitev odgovornosti za stvarne napake bi lahko pomenila le, da toženec ne more do tožnice uveljavljati jamčevalnih zahtevkov, ne pa, da ji je dolžan plačati leasing obroke. Tožnica bi morala pregledati predmet leasinga, ne pa, da je sklenila pogodbo za neuporaben predmet. Toženec je o stanju vozila tožnico obvestil preko svoje žene in sodišče ne pojasni, zakaj temu ne verjame. Odsotnost pisne oblike je nepomembna. Sodišče je tožnici priznalo nekatere stroške, ki so nastali neupravičeno in so previsoki. Gre za stroške odvzema vozila v višini 305 EUR in stroške avtovleke v višini 560 EUR. Tožnica bi lahko angažirala zgolj avtovleko. Toženec je ugovarjal, da gre za pretirani znesek, na tožeči stranki pa je, da dokaže njegovo upravičenost. Prav tako je toženec opozoril, da bi tožnica lahko prodala vozilo po bistveno višji ceni, pri čemer ni izkazala, da bi bila vrednost vozila nižja kot ocenjena na 2.890 EUR. Tožnica bi morala pojasniti, komu in kje je vozilo prodala, koliko je bilo povpraševanja itd. Zgolj angažirani cenilec še ne dokazuje, da je tožnica ravnala gospodarno, sploh glede na povsem neustrezno cenitev. Tožbeni zahtevek je že v osnovi neutemeljen in bi ga sodišče moralo zavrniti, posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o indirektnem (finančnem) leasingu, za katerega je značilno, da leasingodajalec ne sodeluje niti pri izbiri predmeta niti pri izbiri prodajalca. Zato se v pogodbi zavaruje tako, da rizike, ki izvirajo iz dobavljenega predmeta, prevali na leasingojemalca. V obravnavanem primeru iz 3. točke pogodbe tako izrecno izhaja, da je leasingojemalec predmet leasinga izbral sam in se je z dobaviteljem dogovoril o vseh pogojih nakupa, izročitve in prevzema predmeta leasinga, zato iz tega naslova do leasingodajalca nima nobenega zahtevka. V I.3 točki pogodbe je še zapisano, da leasingodajalec v primeru nastanka škode zaradi leasingojemalčeve neustrezne izbire predmeta leasinga ali njegovega dobavitelja ne prevzema nobenih jamstev ali odgovornosti. Leasingojemalec nosi celotno tveganje in odgovornost glede neizročitve, nepravočasne ali nepravilne izročitve predmeta leasinga ter glede morebitnih poškodb ali uničenja predmeta leasinga. Ne glede na to, ali je uporaba predmeta ovirana, mora obveznosti po pogodbi izpolnjevati. V pogodbi je (XI.4 in XI.5) nadalje dogovorjeno, da leasingojemalec zahtevke uveljavlja neposredno proti prodajalcu predmeta leasinga, za kar mu leasingodajalec odstopa zahtevke, sam pa ne daje nikakršnih jamstev, garancij ali drugih zagotovil glede pravnega ali dejanskega stanja predmeta leasinga in zoper njega leasingojemalec ne more uveljavljati zahtevkov, četudi bi bil zoper dobavitelja oziroma prodajalca neuspešen. Takšna razdelitev tveganj pri pogodbah o finančnem leasingu ni nič posebnega, ampak je za to obliko leasinga tipična. Interes leasingodajalca je le na finančnem področju: da leasingojemalcu denarno omogoči nakup stvari, pri čemer dobiček doseže z ustrezno visoko najemnino (v obliki anuitet). Če splošni pogoji vsebujejo tudi klavzulo o odstopu vseh zahtevkov leasingodajalca v razmerju do dobavitelja leasingojemalcu, opisana razdelitev tveganj ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ), saj na primeren način varuje leasingojemalčeve koristi, prav tako ne gre za zlorabo pravic (7. člen OZ) oziroma kršitev načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).¹ Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožeča stranka do tožene nima terjatve, ker je predmet leasinga neuporaben in ni bil izpolnjen namen sklenjene pogodbe. Pogodbena dolžnost toženca je bila, da bi jamčevalne zahtevke uveljavljal proti dobavitelju, s tem pa ohranil vrednost predmeta leasinga. Ne more pa se zaradi opustitve te dolžnosti in posledično neuporabnega predmeta razbremeniti dolžnosti plačila obveznosti po leasing pogodbi.

6Pritožba neutemeljeno graja priznane stroške odvzema vozila in avtovleke. Dolžnost plačila teh stroškov izhaja iz XIX.1 točke pogodbe, tožeča stranka pa je njihovo višino izkazovala z računoma pogodbenih partnerjev B. B., s. p. (A 8) in Avtovleke C. (A 12). Z zgolj pavšalnimi trditvami o previsokih stroških tožena stranka njihove višine ne more izpodbiti, konkretnih trditev in dokazov o nižjih stroških primerljivih opravil pa ni ponudila. Enako velja glede prodajne cene vozila. Tožeča stranka je s cenitvijo družbe D., d. o. o., izkazala, da je bilo vozilo ob odvzemu vredno zgolj 460 EUR, torej prodajna cena v višini 800 EUR za vozilo ni bila prenizka. Nasprotno bi morala izkazovati tožena stranka, ki pa v tej smeri konkretnejših trditev, predvsem pa dokazov, ni ponudila.

7Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov tožnice za odgovor na pritožbo, saj je v tej vlogi le povzela že podane trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje.

¹ Primerjaj sodbo in sklep VS RS III Ips 31/2003, sodba VS RS II Ips 29/2010 in članek Žiga Razdrih: Finančni leasing v novejši praksi Vrhovnega sodišča RS, Pravni letopis 2016, stran 45.