VSRS Sklep I Up 176/2017

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 648/2017-11 z dne 7. 6. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi in izpodbijano odločbo tožene stranke, št. 2142-466/2015/79 (1312-06) z dne 13. 3. 2017, odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka preuranjeno sklepala, da tožnik ni več mladoleten. Glede na podatke upravnega spisa obstaja tolikšen dvom v tožnikovo starost, da brez izvedeniškega mnenja na njegovo polnoletnost ni mogoče sklepati. Pri tem se je sklicevalo na to, da je tožena stranka kot relevantno štela starost 17 let, kot je navedel tožnik ob podaji prošnje. Iz zapisnika o dopolnitvi prošnje za mednarodno zaščito pa izhaja, da je tožnik govoril z mamo, ki mu je povedala, da je star 13 in ne 17 let. V skupini, v kateri je potoval, in v Grčiji so mu svetovali, da naj reče, da je star 17 let. Tudi na osebnem razgovoru pa je vztrajal, da je star med 13 in 14 let. Ker ni odredila priprave izvedeniškega mnenja, je tožena stranka kršila pravila postopka. Posledično je napačno ravnala tudi, ker tožniku ni omogočila, da bi se lahko izjasnil glede tega, ali bi ga oče lahko prišel iskat v Kabul.

3Toženka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da ni treba postaviti izvedenca za ugotavljanje starosti, saj je več kot očitno, da je tožnik polnoleten. Tožnik je namreč dal različne in nasprotujoče si izjave tako glede svojega datuma rojstva, tazkire kot tudi glede družinskih članov. Navaja še, da je že predlagala sodišču prve stopnje, da naj, če meni drugače, samo postavi izvedenca za ugotavljanje dejanske tožnikove starosti. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podredno izpodbijano odločbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5Pritožba je utemeljena.

6V zvezi z priznanjem mednarodne zaščite tožniku je Vrhovno sodišče že odločalo. Sodišče prve stopnje je s sodbo I U 551/2016-11 z dne 12. 5. 2016 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 196/2016 z dne 14. 12. 2016 zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo, saj je enako, kot predhodno že sodišče prve stopnje, ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila s svojim sklepanjem, da ga bo lahko prišel oče (oziroma starši) iskat v Kabul, da bi se lahko do tega opredelil (še posebej na dejstvo, da je šlo za mladoletno osebo), kršilo načelo zaslišanje stranke. Toženi stranki je zato bilo naloženo, da mora zaradi navedene kršitve tožnika ponovno zaslišati. V ponovljenem postopku se je tožena stranka sprva ukvarjala s tožnikovo starostjo in ugotovila, da je v času izdaje izpodbijane odločbe postal polnoletna oseba. Zato z njim ni opravila osebnega razgovora, saj za konkretni primer ni več pomembno, ali bi ga oče lahko prišel iskat v Kabul, temveč je z odločbo zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

7Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zaradi groženj s strani talibanov, Al Kaide in Daish. V prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da je star 17 let. Dne 14. 12. 2015, po pogovoru z mamo iz Afganistana in samo tri dni po podani prošnji, pa je izjavil, da je star 13 let, zato je bilo opravljeno posebno zaslišanje pri toženki. Na osebnem razgovoru dne 1. 2. 2016 je navedel, da je star od 13 do 14 let.

8Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovo starostjo v izpodbijani sodbi izrazilo stališče, da četudi toženka meni, da ni zanesljivo dokazano, da je tožnik še vedno mladoleten, obstaja vsaj dvom v njegovo starost. Toženka pa glede omenjenega stališča sodišča v pritožbi ponavlja, na kakšen način je z gotovostjo presodila, da tožnik ni več mladoletna oseba. Toženka tako utemeljeno opozarja, da je sama na podlagi presoje dokazov¹ ugotovila ravno nasprotno, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje star 17 let (in ne 13 oziroma 14, kot je kasneje zatrjeval). Navedeno pa pomeni, da je toženka z gotovostjo ugotovila tožnikovo starost oziroma ni ugotovila obstaja dvoma v njegovo starost. Po presoji Vrhovnega sodišča bi bilo prvostopenjsko sodišče s tem, ko je na podlagi vsebine tožnikovih izjav v postopku presodilo, da obstaja dvom v njegovo starost, dolžno ravnati v skladu drugim odstavkom 71. člena ZMZ-1 in izvesti glavno obravnavo. Navedeni člen namreč določa, da upravno sodišče izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.

9V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje na podlagi 17. člena ZMZ-1 zaradi obstoja dvoma glede tožnikove starosti nakazuje potrebo po izvedbi dokaza z postavitvijo izvedenca. Pri tem pa prvostopenjsko sodišče zmotno meni, da omenjeno pomeni nepravilno uporabo pravil postopka. V zvezi z očitano kršitvijo Vrhovno sodišče pojasnjuje, da uporaba te določbe, upoštevaje jezikovno razlago, pride v poštev šele tedaj, ko obstaja dvom v starost mladoletnika brez spremstva. Ker pa je toženka ugotovila, da ni dvoma o tožnikovi polnoletnosti, ob takšnem ugotovljenem dejanskem stanju ni bila dolžna postaviti izvedenca za oceno tožnikove starosti. Toženka utemeljeno opozarja, da bi lahko sodišče prve stopnje samo postavilo izvedenca, če je ocenilo, da dvom obstaja. Vrhovno sodišče pa zgolj pripominja, da v skladu z upravnosodno prakso tudi v takem primeru postavitev izvedenca ni obligatorna, saj niti iz ZMZ-1 niti iz Direktive 2013/32/EU ne izhaja predpisan način ugotavljanja prosilčeve starosti. ZMZ-1 v drugem odstavku 17. člena sicer določa, da pristojni organ lahko odredi pripravo izvedeniškega mnenja, če se pri obravnavi prošnje za mednarodno zaščito na podlagi mnenja uradnih oseb oziroma oseb, ki so vključene v delo z mladoletnikom brez spremstva, podvomi v starost mladoletnika brez spremstva. Vendar gre zgolj za možnost in ne obvezen način ugotavljanja mladoletnikove starosti (tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016).

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve pravil postopka upravnega spora pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek (71. člen ZMZ-1), pri čemer je glede preizkusa dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločba, vezano na tožbene navedbe (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

¹ Pri ugotavljanju starosti se je toženka oprla na njegove izjave, ki so bile nasprotujoče v delu glede rojstnega podatka (ob podaji prošnje je navedel, da je star 17 let, kasneje, da je star 13 oz. 14 let; da je glede starosti govoril z mamo v času od 11. 12. 2015 do 14. 12. 2015, kasneje pa je navedel, da se je prvič slišal s starši 18. 1. 2016), glede osebnih podatkov družinskih članov (njihovih imen in starosti) in tudi glede tazkire (sprva je navedel, da jo ima doma in jo bo skušal pridobiti, na osebnem razgovoru pa je odgovoril, da nikoli ni imel osebnega dokumenta,...). Tožnik pa se je kot 17 letnik predhodno izkazoval že na Hrvaškem.