VSM Sklep IV Kp 45563/2014-1

Pritožbi zagovornice obsojenega S. T. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sklepom Kr 45563/2014 z dne 18. 4. 2017 na podlagi 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog obsojenega S. T. z dne 13. 1. 2017, podanega po zagovornici, da se kazen sedem mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru K 45563/2014 z dne 11. 12. 2014, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru Kr 45563/2014 z dne 28. 1. 2016 ter v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru Kr 45563/2014 z dne 6. 10. 2016 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Kp 45563/2014 z dne 20. 12. 2016, izvrši na alternativni način.

2Zoper sklep se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi tako, da ugodi prošnji obsojenca za nadomestitev prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna, podredno pa tudi da zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba je utemeljena.

4Zagovornica v pritožbi uvodoma uveljavlja kršitve pravil postopka, pri tem pa ne navede, za katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP naj bi šlo. Smiselno sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj navaja, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do listin, priloženih predlogu za nadomestitev kazni zapora in so v zvezi z odločilnimi dejstvi, prav tako pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki so odločilne za oceno, ali so podani pogoji za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist.

5Pritožba ima prav, da izpodbijani sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je namreč svojo odločitev za zavrnitev obsojenčevega predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni oprlo predvsem na njegov negativni odnos, ki ga je izkazal do oškodovancev in do sodišča ter da kljub podaljševanju roka za izpolnitev obveznosti po pogojni obsodbi s posebnim pogojem, tega ni izpolnil (točki 7 in 8 izpodbijanega sklepa), na podlagi česar je zaključilo, da osebnostno ni primeren, da bi zaporno kazen prestajal na alternativni način. Vendar pa mora sodišče pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora upoštevati še številne druge okoliščine na strani obsojenca, kot jih pri nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist določa 86. člen KZ-1 ter pri nadomestitvi kazni zapora z zaporom ob koncu tedna 12. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). In sicer mora sodišče pri odločanju o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist upoštevati zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni, po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 305/2009 z dne 7. 1. 2010, I Ips 42/2010 z dne 7. 10. 2010) pa tudi težo dejanja, okoliščine v katerih je bilo storjeno, vzroke zanj in nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo. Pri odločanju o nadomestitvi kazni zapora z zaporom ob koncu tedna pa mora med drugim oceniti, ali je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil.

6Čeprav je obsojenec po pravnomočnosti sodbe sicer res izkazoval negativen odnos do storjenega kaznivega dejanja in škode, ki jo je s tem povzročil, pa glede na zgoraj navedeno, to ni edina okoliščina, ki jo sodišče v postopku alternativne izvršitve kazni upošteva. Obsojenec je namreč v predlogu izpostavil številne osebne okoliščine, kot so npr. objektivna nezmožnost plačila posebnega pogoja zaradi finančne stiske, delavnost, skrb za sina, ki se redno šola, osebna urejenost, dosedanjo nekaznovanost in težo kaznivega dejanja, predlogu pa predložil tudi številne listine tako v slovenskem kot tudi v tujem jeziku, zato je pomembno, da se sodišče do vseh teh navedb ustrezno opredeli. Tega pa po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni naredilo, saj iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je te okoliščine in listine, ki so za presojo odločilne, pri svoji odločitvi upoštevalo v negativnem ali pozitivnem smislu. V skladu z ustaljeno sodno prakso se mora sodišče opredeliti do vseh relevantnih navedb predlagatelja, saj je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka. Razlogi morajo biti obrazloženi na konkreten in jasen način, pri čemer mora biti iz njih tudi razvidno, da se je sodišče seznanilo z navedbami strank ter so do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe ustrezno opredeliti. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, iz obrazložitve sodne odločbe lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče enostavno ni prezrlo.¹ In četudi je obsojenec podobne razloge, kot jih uveljavlja v predlogu za alternativni način izvršitve kazni uveljavljal v postopku za preklic pogojne obsodbe in z njimi ni uspel, pa mora sodišče prve stopnje vseeno oceniti njihov vpliv na odločitev o predlogu za alternativno prestajanje zaporne kazni, saj pritožba utemeljeno izpostavlja, da je ta postopek ločen od postopka za preklic pogojne obsodbe.

7Pritožbeno sodišče pri tem še ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v točki 8 izpodbijanega sklepa izpostavilo, da je tudi način storitve kaznivega dejanja ena izmed okoliščin, ki potrjujejo zaključek, da v konkretnem primeru alternativni način izvršitve kazni zapora ne bil bil smotrn in pravičen, česar pa v nadaljevanju ne obrazloži in je tako izpodbijani sklep tudi v tem delu pomanjkljiv.

8Glede na vse navedeno je tako pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ustrezno ugotavljalo vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki so odločilne za oceno, ali so podani pogoji za alternativno izvršitev kazni zapora. Ker izpodbijani sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega 371. člena ZKP, ki je absolutne narave in ima vselej za posledico razveljavitev sodne odločbe.

9V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti zgoraj ugotovljene kršitve in o zadevi odločiti brez bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter se bolj jasno opredeliti do vseh navedb, ki jih obsojenec izpostavlja v predlogu ter s konkretnimi razlogi pojasniti, ali so podani pogoji za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Glede na naravo ugotovljene kršitve pa se pritožbeno sodišče s preostalimi pritožbenimi razlogi ni ukvarjalo.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sklep temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

¹ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 22250/2015 z dne 23. 7. 2015.