UPRS Sodba I U 1543/2017-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje za vložitev tožbe zoper sklep Pravne fakultete Univerze v Mariboru z dne 30. 9. 2016 v zvezi z odločbo Univerze v Mariboru 0730/2017/O 19/534-BF z dne 2. 3. 2017, zavrnila.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu le tedaj, če tako določa zakon. Nadalje tožena stranka navaja, da iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kot iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sklep o preklicu sklepa o imenovanju komisije ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj ne gre niti za dokončni posamični upravni akt iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) niti za posamični akt ali dejanje iz 4. člena ZUS-1 ali akt iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Dejstvo, da je Komisija za pritožbe študentov (v nadaljevanju komisija) kot drugostopenjski organ tožnika v pravnem pouku napačno poučila, da je možno vložiti tožbo v upravnem sporu, pa ne more vplivati na drugačno odločitev. Sklep o imenovanju komisije in sklep o preklicu tega sklepa sama po sebi ne moreta biti dokončna akta, saj z njima še ni bilo odločeno o uspešnosti tožnikovega zagovora diplomskega dela na univerzitetnem študijskem programu. Imenovanje komisije je pomenilo ukrep, ki je omogočal, da bi tožnik z uspešnim zagovorom diplomskega dela zaključil univerzitetni program. Z navedenima sklepoma ni bilo odločeno o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, prav tako ni bilo poseženo v kakšne konkretne že pridobljene in pravno posebej zavarovane pravice in interese tožnika, temveč je šlo izključno za določitev članov komisije in časa zagovora ter nato preklic le-tega. Že zato, ker imenovanje komisije za zagovor diplomskega dela in tudi preklic tega sklepa nista dokončna akta, ju tožnik ne more izpodbijati v upravnem sporu. Pri utemeljitvi svoje odločitve se tožena stranka sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS (prim. sklep Upravnega sodišča RS U 330/2008 z dne 9. 12. 2008 in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 183/2007 z dne 23. 4. 2008). Ker tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP je tožena stranka tožnikovo prošnjo za BPP po določbi prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnila.

3Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranka napačna. Meni, da se tožena stranka ni izrekla o vprašanju ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima tožnik v zadevi verjetni izgled za uspeh, temveč je njegovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno. Tožena stranka je povsem arbitrarno presojala in prejudicirala zadevo s preučitvijo formalnih in vsebinskih vidikov njegovega pravnega sredstva, kar je nedopustno. S tem mu je tožena stranka kršila ustavno pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Tožnik meni, da je pravno nehigienično, ko se tožnika prisili sprožiti upravni spor na Upravnem sodišču zoper odločbo, izdano po predsednici Upravnega sodišča. Toženi stranki tožnik očita, da je v postopku obravnavanja prošnje za BPP šla predaleč v vsebino zadeve. V nasprotju s toženo stranko tožnik meni, da je zadeva pomembna za tožnikov osebni in socialno-ekonomski položaj in da je pričakovani izid zadeve za tožnika življenjskega pomena, ter da bi tožnik uporabil pravno storitev, tudi če bi mu njegov materialni položaj to omogočal. Nadalje tožnik meni, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, načelo prepovedi retroaktivnosti in tožnikova pravica do zaključka študija po Statutu univerze. Tožnikov status se je povsem podrl in je iz absolventa postal študent s številnimi dodatnimi in nepotrebnimi študijskimi obveznostmi. Po zaključenih študijskih obveznostih je bil tožnik povabljen v Maribor na zagovor, ko je prišlo do zapleta s komisijo. Vabila ne bi moglo biti, če ne bi bilo soglasja k nalogi. Problem je bil samo z enim članom komisije in se je nato vse skupaj sprevrglo v stališče fakultete, da je diplomska naloga neustrezna. Zaradi izločitve članice komisije za zagovor, bi morala komisija v času pred izdajo sklepa o preklicu obveznost opraviti in s sklepom imenovati novega člana komisije. Tožnik dodaja, da gre na prvi pogled za manj pomemben sklep, vendar v kontekstu tožnikovega statusa absolventa in v posledici izpodbijanega sklepa degradacije v status študenta in onemogočitvi zagovora diplome, je s tem dejansko poseženo v pravice tožnika do te mere, da je več kot jasno, da je to dokončni posamični upravni akt z možnostjo izpodbijanja v upravnem sporu. V tožnikovem primeru gre za širšo posledico, ker gre za absolventa, ki je izgubil pravico dokončati študij po predhodnem programu in mu je povsem razvrednoten dosedanji študij ter zapravljeni vsi dosedanji izpolnjeni pogoji za njegov status in zaradi tega akta svojega statusa ne more popraviti. Zato v tem primeru ne gre zgolj za neke formalnosti, temveč za intenziven poseg v pravice tožnika. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, oziroma spremeni tako, da prošnji tožnika za dodelitev BPP ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5V dopolnitvi tožbe tožnik navaja, da je tožena stranka tožniku nezakonito preprečila zagovor diplome, saj ne obstaja določilo, ki bi fakulteti omogočalo neizvršitev pravnomočnega sklepa o zagovoru. Tožnik je imel pričakovano pravico, saj je pravočasno opravil vse svoje študijske obveznosti ter je bil pogodbeno upravičen do zaključka študija z zagovorom diplomskega dela. Sklep o zagovoru diplomskega dela je pravnomočen, ker ni bil razveljavljen in tudi po spremembah Zakona o visokem šolstvu - D (v nadaljevanju ZVis-D) ne more biti več razveljavljen. S takšno odločitvijo pa je tožena stranka kršila tožnikove pravice in pravne koristi.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi odločitev tožene stranke o zavrnitvi BPP temelji na ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP.

8V obravnavani zadevi je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe zoper sklep z dne 30. 9. 2016 o preklicu Sklepa o imenovanju komisije za zagovor diplomskega dela na univerzitetnem študijskem programu Pravo, z naslovom "Pravni vidiki izbrisanih oseb v sodni praksi" z dne 28. 9. 2016. Sporno med strankama je ali je tožena stranka pravilno štela, da sklep, zoper katerega želi tožnik sprožiti upravni spor, ni dokončni akt in da ga tožnik ne more izpodbijati v upravnem sporu.

9Iz priloženega upravnega spisa izhaja, da je tožnik 7. 9. 2016 opravil zadnjo izpitno obveznost na univerzitetnem (predbolonjskem) študijskem programu Pravo ter se dogovoril za mentorstvo, pri čemer mu je mentor sporočil, da bo zagovor mogoč, če bo naloga dobro pripravljena in večji popravki naloge ne bodo potrebni. Tožnik je mentorju svojo diplomsko nalogo posredoval v torek, 27. 9. 2016 ob 16.48 uri. Dne 28. 9. 2016 je mentor v referatu za študijske zadeve prosil za rezervacijo termina zagovora, in sicer je zagovor načrtoval za 29. ali 30. 9. 2016. V vmesnem času, ko je mentor še pregledoval diplomsko nalogo, je bil v referatu zaradi časovne stiske in organizacije samih zagovorov (29. in 30. 9. 2016 je bilo izvedenih 38 zagovorov diplomskih nalog ter 33 zagovorov magistrskih nalog na znanstvenem magisteriju) 28. 9. 2016 izdan Sklep o imenovanju komisije za zagovor diplomskega dela, z namenom zagotovitve termina, prostora zagovora in komisije za zagovor. S sklepom so bili imenovani člani komisije ter določen rok za zagovor diplomskega dela in sicer 30. 9. 2016 ob 8.00. Po pregledu diplomske naloge ter po posvetu z določenimi profesorji in člani katedre za gospodarsko pravo, je mentor sprejel odločitev, da naloga vsebinsko ni primerna za zagovor, zato k diplomski nalogi ni podal potrebnega soglasja, ki je potrebno za pristop k zagovoru diplomske naloge. Zato je bil 30. 9. 2016 izdan sklep, s katerim je bil preklican Sklep o imenovanju komisije. Po sprejeti odločitvi, da soglasja na diplomsko nalogo ne bo podal, je mentor o tem ustno obvestil tožnika, in sicer v dekanatu Pravne fakultete ob navzočnosti A.A. in B.B.

10BPP se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

11ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. V drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je nato določeno, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Iz navedene določbe 2. člena ZUS-1 torej izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika. Poleg navedenega pa se po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi procesni akti, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

12Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da gre za očitno nerazumno zadevo in da je pričakovanje tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (četrti odstavek 24. člena ZBPP), pravilna. Iz ustaljene upravno-sodne prakse izhaja, da sklep o preklicu sklepa o imenovanju komisije ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj ne gre niti za dokončni posamični upravni akt iz 2. člena ZUS-1, niti ni posamični akt ali dejanje iz 4. člena ZUS-1 ali akt iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o preklicu sklepa o imenovanju komisije pa med navedene sklepe ne sodi in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu, saj z njim ni bilo odločeno o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi prosilca, kot napačno meni tožnik, prav tako ni bilo poseženo v kakšne konkretne že pridobljene in pravno posebej zavarovane pravice in interese prosilca. Šlo je izključno za procesni sklep določitve članov komisije in časa zagovora ter nato preklic le-tega. Enako izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, kot je pravilno navedla tudi tožena stranka.

13V zvezi s tožbenim ugovorom, da je pravno nehigienično, ko se tožnika prisili sprožiti upravni spor na Upravnem sodišču RS zoper odločbo izdano po predsednici Upravnega sodišča RS, sodišče pojasnjuje, da je pristojnost predsednika sodišča, da na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZBPP odloča o prošnjah za dodelitev BPP posebna, z zakonom določena pristojnost, za izvrševanje katere določa ZBPP poseben postopek. Čeprav se o prošnjah za dodelitev BPP odloča po pravilih, ki veljajo za upravni postopek, je to še vedno odločitev sodišča, ki jo sprejme predsednik sodišča (ali drug sodnik po pooblastilu predsednika sodišča) kot nosilec sodne oblasti. Odločitev predsednika sodišča o prošnji za dodelitev BPP je namreč odločitev v okviru opravljanja sodniške funkcije, ne pa odločitev nekega drugega (upravnega) državnega organa oziroma dejavnost, za katero bi zakon določal, da je nezdružljiva z opravljanjem sodniške funkcije. Pri presoji izpodbijane ureditve je treba izhajati iz predpostavke o moralni in strokovni integriteti sodnikov, ne pa iz domneve o njihovi moralni in strokovni oporečnosti. Ureditev zgolj zato, ker o pravnem sredstvu zoper odločitev predsednika Upravnega sodišča RS odločajo sodniki tega sodišča, ni v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012).

14Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.