VSM Sodba IV Kp 44248/2016

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo K 44248/2016 z dne 8. 6. 2017 obdolženo V. P. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun. Oškodovanca Ignaca Kolosovskega je po tretjem odstavku 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Proti tej sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po pritožbi je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zavrnilo dokazni predlog po branju izpovedbe policista D. B. z utemeljitvijo, da izvedba tega dokaza ne bi prav z ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Prvostopno sodišče ocenjuje, da naj bi šlo predvsem za razjasnjevanje okoliščine, kaj je navedena priča zapisala v uradne zaznamke, ko je zbirala podatke kot policist, po pritožbi pa je izpovedba te priče pomembna iz razloga, ker bi priča lahko izpovedala, kako je prišlo do uradnih zaznamkov o izjavah Z. H. ter bi pojasnila v čem je bilo bistvo razgovora s Holcem in zakaj je prišlo do njegovega ponovnega zaslišanja, kar je razvidno iz uradnih zaznamkov z dne 7. 6. 2014 in 16. 7. 2014. Prvič je Z. H. izjavil, da je zapisnik podpisal sam, in da se ne spomni kdo je vodil občni zbor ter kdo vse je bil prisoten, bilo pa je okoli šest članov, drugič pa je izjavil, da v resnici ni bil na občnem zboru in tako tudi ni mogel podpisati zapisnika, ne ve pa povedati kdo se je podpisal pod njegovo ime in priimek. Zaslišan v preiskovalnih dejanjih dne 21. 11. 2016 pa je povedal, da misli, da je bil seznanjen s klicem občnega zbora, in da misli, da je na zapisniku njegov podpis, ne spomni pa se, da bi zapisnik na občnem zboru podpisal ter da mu ni znano, da je D. prenehalo. Zaslišan dne 20. 1. 2017 pa je izjavil, da ne ve ali je dne 18. 8. 2012 bil občni zbor, da je takrat zagotovo bil v P., podpis na zapisniku občnega zbora pa ni njegov. Na glavni obravnavi pa se ni več spomnil ali je podpisal zapisnik ali ne. Z branjem izpovedbe policista D. B. bi sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, zlasti pa zakaj je prišlo do ponovnega zaslišanja Z. H. tako s strani policije, kakor tudi pred sodiščem dne 20. 1. 2017 in v kolikor bi sprejelo drugačno dokazno oceno izpovedbe te priče, kot jo ima napadena sodba ter bi ugotovilo, da priča v posameznih izjavah prihaja v nasprotje z zagovorom obdolženke, kakor tudi z vsebino zapisnika občnega zbora, iz katerega izhaja kje in kdaj bi se naj odvijal, ter da naj bi bilo prisotnih osemnajst članov D., bi sodišče prve stopnje prišlo do drugačnih zaključkov glede tega, ali je obdolženka vedela, da zapisnika občnega zbora nista podpisala ne Z. H. in ne J. K., pa je tako ponarejeno listino uporabila kot pravo.

5Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva in na osnovi izvedenega dokaznega postopka prišlo do pravilnega zaključka, da ni z ničemer dokazano, da bi obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. V obtožbi se ji očita, da bi naj ponarejeno listino uporabila kot pravo na ta način, da je dne 22. 8. 2012 zaposlenim na Upravni enoti L. kot zastopnica T.D.P. (v nadaljevanju D.), predložila zapisnik občnega zbora D.z dne 18. 8. 2012, na katerem je bil kot zapisnikar naveden Z. H., kot overovatelj pa J. K., poleg njunih imen pa sta bila podpisa H. Z. in J. K., pri tem pa vedela, da zapisnika nista podpisala onadva in je tako ponarejeno listino uporabila kot pravo. Obdolženka se je zagovarjala, da občni zbor ni bil sklican, da je na računalnik natipkala besedilo sklepa, da se D. ukine, ker so se člani D., ki so bili predvsem vaščani P. in ki so dnevno prihajali v prostore D., s tem strinjali, da je zapisnik podpisala, ni ji pa znano, kdaj so se podpisali na njem ostali, ker pri tem ni bila prisotna. Zapisnik se je nahajal v pisarni D.na mizi in ko je videla, da so na njem vsi podpisi, ga je vzela in odnesla na upravno enoto. Verjela je, da so na njem navedene osebe zapisnik osebno podpisale. Takega zagovora obdolženke ni ovrgel prav noben od izvedenih dokazov, z ničemer pa ga po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne bi mogla ovreči tudi izpovedba priče D. B., ki bi naj po predlogu državnega tožilca bila zaslišana o tem, v kakšnih okoliščinah je sestavila uradne zaznamke o izjavah oseb, ki jih je pridobila v predkazenskemu postopku, zlasti od Z. H.. Glede zavrnitve navedenega dokaza je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne razloge (točka 4), s katerimi je svojo odločitev povsem sprejemljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa pri presoji pritožbe ugotavlja, da navedena priča za pravilno ugotovitev dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja niti ni bila odločilna. Iz poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) izhaja, da je obdolženka dejansko podpisala sebe, glede spornega podpisa Z. H. pa je na podlagi primerjalnega podpisa obdolženke bilo ugotovljeno, da ga ni napisala ista oseba. Enako velja za podpis J. K.. NFL še ugotavlja, da z medsebojno primerjavo spornih podpisov ni bilo mogoče ugotoviti, ali je več spornih podpisov podpisala ena oseba. Na osnovi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obdolženka ni ponaredila podpise drugih oseb, kar se ji tudi ne očita z obtožbo, na osnovi vseh izvedenih dokazov pa zaključilo, da ni z ničemer dokazano, da bi kakorkoli vedela, da zapisnika nista podpisala Z. H. in J. K.. Zagovarjala se je, da je sestavljen in z njene strani podpisan zapisnik pustila v prostorih D., in da, ko je videla, da so na zapisniku tudi podpisi preostalih na zapisniku navedenih oseb, ga je vzela in odnesla na upravno enoto.

6Obtožba obdolženki ne očita, da je bil zapisnik D.ponarejen, ker je v njem navedeno, da je bil dne 18. 8. 2012 občni zbor D., za kar je obdolženka sama priznala, da ni bil, torej da je s tem, ko je sestavila listino s tako vsebino, napravila krivo listino, temveč se ji očita uporaba krive listine, ker je vedela, da sta na njej podpisa dveh oseb, ki ne izvirata od teh oseb. Slednje po izvedenih dokazih obdolženki ni bilo dokazano, pritožba pa ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v tak zaključek, saj tudi predlagano zaslišanje priče B. ne bi moglo privesti do drugačnih dejanskih ugotovitev in dokaznih zaključkov, kot jih ima napadena sodba.

7Na osnovi obrazloženega je pritožba okrožnega državnega tožilca, vložena zoper prvostopni oprostilni izrek, neutemeljena.

8Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

9Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo odločeno v korist obdolženke (drugi odstavek 98. člena ZKP).