VSM Sklep II Kp 63467/2012

I. Pritožbe obsojenca, njegove žene Z. L. in njegovih polnoletnih otrok D. L., T. L. in S.L. se zavrnejo kot neutemeljene.

II. Z. L. in S. L. se oprostita plačila sodne takse, obsojenec, D. L. in T. L. pa so dolžni plačati vsak sodno takso v znesku 30,00 EUR (trideset 00/100).

1Okrožno sodišče je po predsednici senata s sklepom I K 63467/2012 z dne 24. 7. 2017 odločilo, da ne ugodi prošnjam obsojenega B. L. in njegove žene za prestajanje zaporne kazni obsojenca v odprtem oddelku R., Zavoda za prestajanje kazni zapora.

2Proti temu sklepu so se pritožili obsojenec, njegova žena Z. L. in njegovi polnoletni otroci D. L., T. L. in S. L.. Vsi navajajo, da ima obsojenec urejeno družinsko življenje, ter da bo v primeru prestajanje kazni zapora na D. prikrajšan za obiske članov ožje in širše družine, ker obsojenčeva žena in njuna hči prejemata socialno pomoč, ki komaj zadostuje za pokritje nujnih stroškov za preživljanje in nimata denarja za prevoz, obsojenčeva žena pa je imela tudi težjo operacijo, zaradi posledic katere ne more sama voziti osebnega vozila. Hčerka S. obiskuje šolo, sinova D.k in T. pa sta zaposlena, pri čemer D. vozi avtovleko in mora biti na razpolago 24 ur na dan, T. pa ima ob zaposlitvi še redne treninge. Za družino bi bilo veliko lažje, če bi obsojenec kazen prestajal v odprtem oddelku Zavoda. Na obsojenca so zelo navezani, slednji pa ne pije, se ne drogira in je urejena osebnost. Ob navedenem obsojenčeva žena še navaja, da je sodišče obsojenca obsodilo kot najhujšega zločinca (morilca), da se obsojenec ni zagovarjal zaradi strahu pred pričo K. in da bi v primeru, če bi storil kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen, obsojenec sedaj razpolagal z velikimi vsotami denarja, pa temu ni tako, ker se njegova družina komaj preživlja. Zahteva ponovno sojenje, kjer se bo dokazalo, da ni kriv. Sedanje sojenje ni bilo pravično, ker ni imel denarja za dobrega odvetnika.

3Pritožbe niso utemeljene.

4Pritožbe nizajo okoliščine, ki so bile navedene že v prošnjah obsojenca in njegove žene za predlagani način izvršitve kazni zapora, katere je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in ugotovilo, da ne dajejo podlage za ugoditev prošnjama. Z navedenim zaključkom pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na okoliščine, da je bila obsojencu s pravnomočno sodbo izrečena kazen tri leta in šest mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, pri katerem sta s sostorilko pridobila veliko protipravno premoženjsko korist, najmanj v višini 405.000,00 EUR ter da je obsojeni že bil predkaznovan za istovrstni kaznivi dejanji, pa ga to ni odvrnilo od obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je izvrševal skozi daljše časovno obdobje, pri čemer je oškodovanec zaradi njegovih ravnanj zapadel v dolgove in poskušal celo storiti samomor. Glede na vrsto in težo kaznivega dejanja ter po preučitvi vseh okoliščin primera je presodilo, da niti objektivne niti subjektivne okoliščine na strani obsojenca niso take, da bi ga lahko brez pomisleka napotilo na prestajanje kazni zapora v odprti oddelek zavoda za prestajanje kazni, pri čemer za prestajanje kazni v polodprtem oddelku ZPKZ niso izpolnjeni pogoji, kot je to obrazložilo v točki 4 napadenega sklepa.

5Z navedenimi razlogi napadenega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in dodaja, da je odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni postopek, ki je analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje ter izrek kazni¹. Sodišče mora torej pri odločanju o načinu izvrševanja zaporne kazni (tretji odstavek 86. člena KZ-1) opraviti poglobljeno, analitično in celovito presojo okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca, kot tudi z njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Izvede torej postopek analogen postopku sodne odmere kazni, pri čemer mora upoštevati, da se z izvršitvijo kazni uresničuje tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z navedenim in pravilno odločilo. Družinske razmere obsojenca niso odločilne za presojo o načinu izvrševanja zaporne kazni, temveč mora sodišče upoštevati predvsem namen izvršitve kazni, ki je v tem, da obsojenca in druge odvrača od izvrševanja kaznivih dejanj, koristna pa mora biti tudi tako za kaznovano osebo, kot za družbo. Predlagani način izvršitve kazni zapora v odprtem oddelku, ob izpostavljeni teži in načinu storjenega kaznivega dejanja, pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, to je zagotovitev spoštovanja prava in preprečitev grobih kršitev ter ogrožanja pravnih vrednot, varovanih s kazensko zakonodajo, upoštevajoč ob vsem že navedenem, kar zadeva težo in način storitve kaznivega dejanja, tudi njegovo predkaznovanost.

6Prestajanje kazni zapora ima že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja, kakor tudi oseb, ki so z njim v navedenih ozirih povezane in vse to je bilo že upoštevano pri izbiri in odmeri kazenske sankcije obsojencu, pri čemer se okoliščine po njenem izreku, glede na to, da pritožbe ne trdijo nasprotno, niso v ničemer spremenile.

7Na negativne posledice izvrševanja kazni zapora bi obsojenec moral pomisliti, še preden je pričel z izvrševanjem kaznivega dejanja, zlasti še, ker je povratnik, kar izhaja iz podatkov kazenske evidence, ko je bil v Republiki Sloveniji in Republiki Avstriji pred tem že štirikrat obsojen za istovrstna kazniva dejanja, pri čemer so mu bile vedno izrečene pogojne obsodbe, obravnavano kaznivo dejanje pa je storil v času preizkusnih dob, ki po treh sodbah še niso potekle, ena od pogojnih obsodb pa je bila s sodbo Okrajnega sodišča II Kr 12339/2014 z dne 8. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča IV Kp 12339/2014 z dne 2. 12. 2015 preklicana in z njo določena kazen štiri mesece zapora izrečena. Kar zadeva materialne posledice, ki bodo po zatrjevanju pritožb dodatno prizadele družino obsojenca, če bo prestajal kazen zapora na D., pa je upoštevati, da so predvidljive in niso razlog za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

8Pritožbena graja obsojenčeve žene, ki se nanaša na pravnomočno sodbo, ne more biti predmet presoje v tem pritožbenem postopku. O krivdi obsojenca je bilo odločeno v pravnomočno končanem postopku, prvostopna sodba pa je bila tudi predmet presoje Vrhovnega sodišča na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti sodba I Ips 63467/2012 z dne 5. 1. 2017.

9Iz navedenih razlogov in ker pritožbe tudi v preostalem ne navajajo ničesar, kar bi vplivalo na pravilnost napadenega sklepa, je bilo o pritožbah odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku).

10Odločba o plačilu sodne takse v delu, ko je ta naložena v plačilo obsojencu ter pritožnikoma D. in T. L., temelji na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter tarifni številki 74013 Taksne tarife. Obsojenčevo ženo in hčerko pa je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, upoštevajoč njune premoženjske razmere.

¹ Enako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011.