VSK Sklep II Kp 51721/2013

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov, ki ga je podal 10.7.2017 in se nanaša na dokaze pridobljene na hišnih preiskavah opravljenih na podlagi odredbe za opravo hišne preiskave Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Kpd 1 z dne 8.11.2013 in odredbe o dopolnitvi odredbe za hišno preiskavo opr. št. I Kpd 1 z dne 20.11.2013 ter vseh ostalih dokazov pridobljenih na podlagi prej navedenih nedovoljenih dokazov.

2Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 22. in 36. člena Ustave Republike Slovenije, torej iz razlogov po 1. točki 370. člena ZKP in 22. ter 36. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da iz spisa izloči dokaze, kot to izhaja iz predloga obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik je v predlogu za izločitev, to ponavlja tudi v pritožbi, navajal, da odredba za hišno preiskavo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Kpd 1 z dne 8.11.2013 in tista z dne 20.11.2013 nista obrazloženi, ampak se je preiskovalna sodnica v obrazložitvi le sklicevala na ugotovitve "do tedaj znanih zaključkov policistov, ki jih je v predlog navedlo SDT", kar se po oceni pritožnika odraža že v začetnem stavku obrazložitve odredbe, ki se začne s stavkom: "Iz predloga višje državne tožilke Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 25.10.2013 s prilogami izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da naj bi F. K. ...", nakar je v nadaljevanju preiskovalna sodnica v razloge obrazložitve vnesla prepisano besedilo obrazložitve iz predloga SDT. Po oceni pritožnika taka obrazložitev ni skladna z ustavno sodno prakso, konkretno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-1006/13-20 z dne 9.6.2016.

5Kot navaja pritožnik, je bila obrazložitev predloga SDT za izdajo odredbe za hišno preiskavo "res temeljita", vendar po njegovi oceni ni pravilno ravnanje preiskovalne sodnice, ki je to temeljito obrazložitev v celoti povzela v obrazložitvi odredbe za hišno preiskavo. Trdi, da povzemanje enakih razlogeov kot jih je vseboval predlog za izdajo odredbe, ne zadošča, ampak bi morala preiskovalna sodnica v obrazložitvi navesti "svoje" razloge, ki bi se razlikovali od tistih, ki jih je vseboval predlog SDT za izdajo odredbe za hišno preiskavo, ki so bili za pritožnika sicer temeljiti.

6Po oceni pritožbenega sodišča tako stališče ni pravilno in nima podlage v odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1006/13-20 z dne 9.6.2016 na katero se je pritožnik skliceval pred sodiščem prve stopnje in se sklicuje v pritožbi.

7V obravnavani zadevi ne gre za vsebinsko prazno obrazložitev odredbe o hišni preiskavi, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 215. člena ZKP in predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS, ampak gre za obrazložitev, ko sodišče (preiskovalna sodnica) v celoti sprejema temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga SDT za izdajo odredbe za hišno preiskavo, v kateri so bili preiskovalni sodnici podrobno in konkretno predstavljeni in obrazloženi utemeljeni razlogi za sum, da so v odredbi za hišno preiskavo navedene osebe storile kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske unije po tretjem odstavku 229. člena KZ-1 oziroma kaznivo dejanje pranja denarja po 245. členu KZ-1 ter tudi verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. V tej zadevi torej ne gre za enak ali podoben primer kot ga je obravnavalo Ustavno sodišče RS v zgoraj navedeni odločbi, saj je v primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče šlo za odredbo za hišno preiskavo v obrazložitvi katere se je preiskovalni sodnik zgolj skliceval na predlog za odreditev hišne preiskave, niso pa bili navedeni razlogi predlagatelja odredbe, ki bi preiskovalnega sodnika prepričali, da so izpolnjeni vsi pogoji za odreditev hišne preiskave. V obravnavani zadevi pa so preiskovalno sodnico prepričali razlogi, ki jih je v obrazložitvi imel predlog za odreditev hišne preiskave, zato pritožbeno sodišče ne vidi nepravilnosti v tem, ko so bili ti isti ponovljeni v odredbi za hišno preiskavo, saj je bilo nepotrebno (in nesmiselno), da bi preiskovalna sodnica navajala druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga SDT. V tem primeru ni utemeljena trditev, da gre za vsebinsko prazno obrazložitev odredbe o hišni preiskavi, ampak gre za vsebinsko obrazložitev kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožnik pravzaprav izhaja iz stališča, da sodišče ne sme sprejeti razlogov, ki jih navajata stranki v kazenskem postopku (tožilec in obdolženec - zagovornik) ter da mora, tudi če so razlogi, ki jih stranki navajata še tako prepričljivi, v obrazložitvi svoje odločbe vnesti druge razloge, ki se z razlogi strank ne smejo prekrivati. Tako stališče po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, saj si tako tožilec kot tudi obdolženec in zagovornik v postopku prizadevajo, da s svojimi razlogi prepričajo sodišče tako, da jih to sprejme in tudi vnese v obrazložitev odločbe.

8Ker je torej po oceni pritožbenega sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, ki jih zatrjuje pritožnik, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).