VSL Sklep I Ip 2590/2017

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijenem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugodilo ugovoru novega dolžnika A. A. in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 12. 2005 razveljavilo v delu, v katerem je dovolilo izvršbo na nepremičnino z ID znakom X in v tem delu razveljavilo opravljena izvršilna dejanja ter izvršbo v tem delu ustavilo; (II.) upniku naložilo, da novemu dolžniku A. A. plača stroške njegovega ugovora v znesku 340,59 EUR s pripadki; (III.) glede upnikovih stroškov pa odločilo, da sam krije svoje stroške ugovornega postopka.

2Zoper sklep se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Iz pritožbe izhaja, da se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo dolžniku stroške, klub temu, da se dolžnik 12 let ni vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik, upnik pa je ob predlaganju izvršbe zaupal, da zemljiškoknjižno stanje odraža dejansko stanje lastninske pravice. Stroški so torej nastali izključno zaradi malomarnega ravnanja dolžnika, sodišče pa bi moralo uporabiti 156. člen ZPP in dolžniku naložiti plačilo njegovih stroškov.

3Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6V tej izvršilni zadevi je sodišče dovolilo izvršbo zoper dolžnika B., nad katerim je bil kasneje začet stečajni postopek. S sklepom z dne 6. 3. 2017 je postopek glede nepremičnine, določene v tem sklepu, nadaljevalo zoper sedanjega dolžnika A. A. kot hipotekarnega dolžnika. Ta je zoper sklep ugovarjal, sodišče je posledično ugovoru ugodilo in izvršbo na nepremičnino hipotekarnega dolžnika ustavilo ter upniku naložilo plačilo dolžnikovih ugovornih stroškov, o upnikovih stroških pa odločilo, da krije sam svoje stroške. Upnik se je pritožil zoper odločitev o stroških.

7Bistvo pritožbe je zmotna uporaba materialnega prava (156. člen ZPP, 10. in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi). Navaja, da hipotekarni dolžnik kar dvanajst let ni poskrbel za vpis lastninske pravice na nepremičnini nanj, zato ne more sedaj upnik kriti dolžnikovih stroškov, ki so nastali zaradi malomarnega ravnanja hipotekarnega dolžnika.

8Pritožbeni argumenti so tehtni, vendar pa višje sodišče pri potrditvi izpodbijanega dela sklepa upošteva dvoje (upoštevajoč poudarek v 5. točki razlogov): 1. razlogovanje Vrhovnega sodišča v zelo podobni zadevi in 2. procesno stanje te izvršilne zadeve. Glede prvega upošteva razlago materialnega prava v sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 454/2007 z dne 18. 3. 2010 (glej razloge v 10. točki obrazložitve).¹ Višje sodišče pa tudi sicer meni, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilno upoštevalo določbo petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ, ki pravzaprav pripeljeta do enakega rezultata kot pravilo uspeha iz 154. člena ZPP (glej 15. člen ZIZ). Dejstvo je namreč, da se je upnik dolžnikovemu ugovoru upiral, navajal vsebinske razloge, zakaj je dolžnikov ugovor neutemeljen (ker hipotekarni dolžnik lastninske pravice do trenutka zaznambe izvršbe še ni pridobil, saj ni bil zemljiškoknjižno vpisan lastnik nepremičnine, s čimer je napadel nasprotno stališče dolžnika v ugovoru, ki je zatrjeval, da je imel v trenutku zaznambe izvršbe že lastninsko pravico v pričakovanju, ker že od leta 2004 razpolaga z notarsko overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, zato izvršba ni dopustna). Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo neprerekano dejstvo, da je dolžnik skušal nastalo situacijo rešiti po mirni poti že pred vložitvijo ugovora, vendar neuspešno. Glede na zgoraj navedeno in neizpodbijano odločitev o glavni stvari (I. točka izreka), je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških materialno pravo pravilno uporabilo. Ker pravila odločanja o stroških določa ZIZ v petem in šestem odstavku 38. člena in smiselno v določbah 154. člena ZIZ, je višje sodišče s tem tudi odgovorilo, zakaj druga pravna podlaga, ki jo uveljavlja pritožnik (predvsem načelo zaupanja v zemljiško knjigo, zlasti njegov negativni vidik iz drugega odstavka 8. člena ZZK-1, glede 156. člena ZPP pa glej navedeno v opombi), na odločitev višjega sodišča ne more vplivati.

9Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora upnik dolžniku (oziroma tretjemu) na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil, je resda predviden kot izjema od načela uspeha tudi krivdni princip, upošteven za odločanje o povrnitvi stroškov postopka; vendar je za obravnavani primer, v katerem sodišči prve in druge stopnje nista odločali o povrnitvi takoimenovanih separatnih stroškov, neuporaben, saj mu v izvršilnem postopku ni mogoče pripisati pomena zunaj okvira simetrije s pravili odločanja o stroških v pravdnem postopku, začrtanim z določbo 156. člena ZPP.