VSL Sodba II Cp 1989/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev tožničine lastninske pravice do 1/10 pri nepremičnini parc. št. 307/5 k.o. ... (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 5.389,56 EUR (II. točka izreka).

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zaključek, da rezultat tožničinih vlaganj ni nova stvar, označuje za nasprotujoč izvedeniškemu mnenju. Povzema tretjo stran dopolnilnega izvedeniškega menja in ustno podano mnenje. Opozarja, da podstrešje pred izvedbo investicij ni ustrezalo pojmu stanovanja in v njem ni bilo mogoče bivati. Tak zaključek sledi tudi iz izpovedi obeh pravdnih strank. Na podstrešju ni bilo ogrevanja, vode sanitarij, bila pa so okna in dostopi. Izvedenec se je jasno opredelil, da se podstrešja ni dalo uporabljati kot stanovanje. Stanovanje po tožničinem investiranju pa je izvedenec opredelil kot samostojno stanovanje, ki izpolnjuje vse pogoje za bivanje. Povzema izvedenčeve ugotovitve o opremljenosti podstrešja po tožničinem gradbenem posegu. Sklicuje se na izvedenčevo mnenje, da je v mansardi samostojno stanovanje. Dejstvo, ali vključuje tudi kuhinjo, ni pravno odločilno. Bistveno je, da gre za skupino povezanih prostorov, ki tvorijo funkcionalno celoto. Sicer pa obstajajo instalacije, ki namestitev kuhinje omogočajo. Treba je ugotavljati obstoj spremenjene substance stvari. Bistveno je, da podstrešje pred posegom ni bilo bivalno, da je preurejeno v komfortno stanovanje; da je opremljeno z električno instalacijo, vodo, centralnim ogrevanjem, z odtoki, sanitarno in funkcionalno opremo. Vlaganja niso pomenila povečanja bivalnega udobja ali bivalnih površin. Nasprotuje ugotovljeni vrednosti vlaganj. Sklicuje se na izvedenčevo ugotovitev o vrednosti vlaganj in izpovedi pravnih strank o času ter drugih okoliščinah gradbenih posegov. Graja stališče, da zahtevani 1/10 solastninski delež ni takšen, da bi opravičeval stvarno-pravni vložek. Ocenjuje, da tožničin vložek ustreza 17 % vrednosti hiše in zaključuje, da ne gre za zanemarljiv vložek. Če bi tožnica istočasno tožila sedaj pok. očeta in mamo, bi utemeljeno zahtevala 17 %. Ker je tožnica z zahtevkom do 1/10 že uspela, je njen zahtevek utemeljen vsaj do 7 %. Nobenega razloga ni, da bi se tožničina vlaganja v solastniški delež pokojnega očeta upoštevala, vlaganja v solastniški delež matere pa ne. Sklicuje se na stališča iz 18. in 19. točke sodbe o tem, ali je toženka z izvedenimi deli soglašala. Meni, da je toženka o tem nelogično izpovedovala. Opozarja, da so toženkina nesoglasja dejansko le očitki o tem, kako so bila dela opravljena (način izvedbe dimnika, garaže, dogovor o dvigu ostrešja zgolj za 40 cm ni izkazan). Sklicuje se na toženkino trditev, da pogodbe ni brala. Navaja pravno stališče, da se pisna oblika dogovora o skupni gradnji ne zahteva in da sodna praksa zahteva dvoje: dogovor o skupni gradnji in dogovor o prenosu lastninske pravice sograditelja, ki ni lastnik nepremičnine. V konkretnem primeru je toženkina volja, da na tožnico prenese solastnino do 1/10, pisno izražena v obliki darilne pogodbe z dostavkom o pravici izgradnje stanovanja. Povzema tožničino izpoved o gradnji in opozarja, da ni bilo nikoli sporno, da sme tožnica vlagati v nepremičnino, da je bila toženka z vsemi deli v naprej seznanjena in je z njimi soglašala. Za neživljenjsko in nelogično označuje, da bi toženka soglasje k izvedenim delom odrekla. Opozarja na ugotovitev o izračunanem vrednostnem razmerju med vložkom in stvarjo pred vlaganjem in meni, da ni pravne podlage, ki bi preprečevala tožničino sorazmerno pridobitev lastninske pravice. Glede priposestvovanja meni, da bi bilo treba uporabiti določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj je tožnica v dobroverni posesti nepremičnine od uveljavitve SPZ dalje, torej ves, za priposestvovanje potreben čas. Sklicuje se na sodno prakso, ki omogoča tudi priposestvovanje dela nepremičnine. Nosilne razloge označuje za nasprotujoče dokazom, zlasti izvedeniškemu mnenju in izpovedim strank. Odločilna dejstva so interpretirana izven časovnega okvira. Napačno je uporabljeno materialno pravo. Dokazi niso ustrezno presojeni. V 9. točki obrazložitve se navaja, da je zahtevek delno utemeljen, kar nasprotuje izreku, s katerim je zahtevek v celoti zavrnjen. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Že v 10. točki svoje prejšnje odločbe - II Cp 835/2016 - je pritožbeno sodišče izpostavilo za odločitev pomembno vprašanje: ali je med strankama obstajal (in bil realiziran) dogovor o gradnji s predvidenimi posledicami na stvarnem področju - torej da bo tožnica zaradi vlaganj pridobila solastninski delež, ali obdržala podarjeni solastninski delež (1/10 ali kakšen drug delež)¹. Če bi bilo to ugotovljeno, je podlaga zahtevka 33. čl. Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki terja postavitev obligacijskega zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se lastninska pravica vpiše v zemljiško knjigo.

6Obligacijskega zahtevka (zahtevka za izstavitev listine, ki je podlaga za zemljiškoknjižno realizacijo pravno-poslovno dogovorjene pridobitve lastninske pravice) tožeča stranka ni postavila². Ker obligacijskega zahtevka, na osnovi katerega bi bilo treba presoditi, ali je tožnica do 1/10 solastninskega deleža upravičena na pravno-poslovni podlagi, ni, se sodišču prve stopnje v ponovljenem postopku z vprašanjem dogovora o gradnji, ki vključuje spremembo na stvarnem področju, ni bilo treba ukvarjati³.

7Dovoljenje za vlaganje v nepremičnino oz. dogovor o vlaganjih, brez dogovorjene spremembe na stvarno-pravnem področju, pa osebi, ki vlaga v tujo nepremičnino, ali solastniku, ki v nepremičnino vlaga več kot znaša njegov solastninski delež, pridobitve stvarne pravice ne omogoča. Táko dovoljenje oz. dogovor nista podlaga za spremembo lastninskih (solastninskih) razmerij⁴. Z enostranskim vlaganjem oz. povečevanjem vrednosti nepremičnine v stvarno-pravni status nepremičnine (lastnina, solastnina) namreč ni mogoče posegati; tudi v primeru 17 % povečanja vrednosti nepremičnine, ki ga izpostavlja pritožba, ne. Prvostopenjsko sodišče se je zato po nepotrebnem ukvarjalo z ocenjevanjem tožničinih vlaganj v nepremičnino. Zaradi nepotrebnosti teh razlogov v sodbi, se do pritožbenih razlogov, ki jih grajajo, pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Nebistveno je, s katerimi tožničinimi gradbenimi deli je toženka soglašala oz. v kakšnem obsegu je soglašala (dvig strehe za 40 ali 60 cm ....) in s katerimi ne. Toženkini trditvi o pomembnosti dejstva, da darilne pogodbe ni prebrala, prvostopenjsko sodišče ni sledilo, zato se pritožba s to trditvijo po nepotrebnem ukvarja. Z razlogi iz 11. točke prvostopenjske sodbe, enako kot pritožnica, soglaša tudi pritožbeno sodišče.

8V sodni praksi je utrjeno pravno stališče, da so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi 23. do 26. čl. ZTLR lahko zgolj vlaganja, ki privedejo do nove stvari. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožničin gradbeni poseg ni privedel do nastanka nove stvari. Prezidava (predelne stene), dozidava (zvišanje stavbe), opremljanje objekta z instalacijami in odtoki, kar je izvedla tožnica, ne spreminjajo identitete zgradbe. Tudi po tem gradbenem posegu je stavba namenjena za stanovanjske namene - enako kot pred gradbenim posegom. Prišlo je do povečanja stanovanjske površine s tremi sobami in sanitarijami, hiša pa se še vedno uporablja za stanovanjske namene; enako kot pred gradbenim posegom. Upoštevajoč sodno prakso je nepomembno, kar opozarja pritožnica, da so inštalacije, ki omogočajo preureditev ene od sob v kuhinjo, privedene do mansardnih prostorov. Tožničina investicija je omogočila le uporabo prostorov več stanovalcem ali udobnejšo uporabo enakemu številu stanovalcev. Do spremembe substance stvari, kar zatrjuje pritožnica, ni prišlo. Za tak primer je v sodni praksi utrjeno stališče, da ni ustvarjena nova stvar, nov objekt, nov del objekta ali spremenjena identiteta zgradbe. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da na osnovi določb ZTLR o spojitvi, prirasti oziroma gradnji na tujem zemljišču (23. do 26. člen), ki urejajo razmerja, ki so nastala brez dogovora o spremembi stvarnih pravic, tožnica lastninske pravice (solastninskega deleža) ni pridobila.

9Tudi na osnovi priposestvovanja tožnica (so)lastninske pravice ni pridobila. Tožnica že v I. točki tožbe priznava svojo seznanjenost z nemožnostjo zemljiškoknjižne realizacije darilne pogodbe, torej svoje vedenje, da lastninske pravice z darilno pogodbo ni pridobila. To izključuje njeno dobrovernost, da vlaga v lastno nepremičnino, kar je predpostavka za priposestvovanje (drugi in četrti odstavek 28. čl. ZTLR in 28. čl. v zvezi z drugim odstavkom 43. čl. SPZ). Razpravljanje o tem, ali bi tožnica lahko priposestvovala solastninski delež ali zgolj celotno nepremičnino, zato ni potrebno.

10Tožnica bi bila v dobri veri lahko tudi v primeru sklenitve dogovora o gradnji, kakršen je podlaga za spremembo lastništva (spremembo na stvarnem področju). Sklenitev takega dogovora ni izkazana, kar je ugotovljeno na zaključku 19. točke prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku - pri izvajanju dokaza z zaslišanjem strank - ukvarjalo tudi z ugotavljanjem skupnega namena pogodbenikov pri sklepanju darilne pogodbe z dne 4.5.1994 (listina A4) z dodatkom (listina A3). Z izpovedjo strank, ki jo je v sodbo tudi povzelo, ni izkazano, da bi med pravdnima strankama obstajal (in bil realiziran) dogovor o gradnji s predvidenimi posledicami na stvarnem področju: torej, da bo tožnica zaradi vlaganj pridobila solastninski delež ali obdržala podarjeni solastninski delež. V darilni pogodbi in aneksu vsebovano dovoljenje za gradnjo (pravico izgradnje stanovanja), ki ne vsebuje (vključuje) ustreznih stvarno-pravnih učinkov, zato ne omogoča zaključka o tožničini dobrovernosti, da vlaga v svojo nepremičnino. Kolikor pritožnica dogovor o gradnji pojasnjuje podrobneje kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, so njene trditve prepozne (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

11Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Sodba vsebuje zadostno utemeljitev oz. razloge, ki so prvostopno sodišče vodili do odločitve v tej zadevi. Pavšalnih pritožbenih trditev o pomanjkljivostih, nasprotju in napačni interpretaciji ni mogoče preizkusiti, ker niso obrazložene. Pritožba opozarja zgolj na nasprotje med navedbo, da je zahtevek delno utemeljen (v 9. točki obrazložitve) in izrekom, ki zahtevek v celoti zavrača. To nasprotje res obstaja. Ker pa vsi razlogi vodijo k zaključku, da zahtevek ni utemeljen, je kljub temu nasprotju sodba razumljiva in preverljiva ter očitek o absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ni utemeljen.

12Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

¹ Poseben pravni temelj za pridobitev (so) lastnine je dogovor o gradnji, s katerim udeleženca pravnega razmerja na sporazumen način, v okviru načela avtonomije strank, dogovorita gradnjo in njene posledice na stvarnem področju.
² V tožbi je bil obligacijski zahtevek (zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine) postavljen, vendar je bil s sodbo P 1023/2013 z dne 14. 12. 2015 (II. točka izreka) zavrnjen. Zoper zavrnitev zahtevka se tožeča stranka ni pritožila, saj za pritožbo ni imela interesa, ker je uspela z zahtevkom, da je 1/10 solastninski delež sporne nepremičnine pridobila na originaren način - z gradnjo na tujem zemljišču. Ker II. točka izreka v pritožbenem postopku ni bila izpodbijana, pritožbeno sodišče v zavrnitev zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine ni moglo posegati. Pritožbeno sodišče je zato v 10. točki sobe II Cp 835/2016 izvedlo materialno procesno vodstvo - izrecno opozorilo, da je v primeru tožbe, temelječe na dogovoru o gradnji, treba zahtevati izdajo zemljiškoknjižne listine in s tem tožečo stranko opozorilo na nujnost obligacijskega zahtevka. Tak zahtevek bi tožeča stranka v ponovljenem postopku lahko postavila, saj je predhodna zavrnitev obligacijskega zahtevka (zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine) utemeljena zgolj z argumentom, da zahtevek ni potreben, ker je lastninska pravica pridobljena na izviren način (18. točka sodbe P 1023/2013 z dne 14. 12. 2015). Materialna pravnomočnost odločbe o zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine torej ne zajema drugih pravnih položajev, ki so lahko podlaga za tovrsten obligacijski zahtevek. Ker so obligacijski zahtevki podvrženi zastaranju, je lahko zastaranje (tožena stranka se je na zastaranje sklicevala) razlog, da do postavitve obligacijskega zahtevka v ponovljenem postopku ni prišlo.
³ Ne/sklenitev takega dogovora pa je pomembna pri presoji tožničine dobrovernosti, o čemer je govora v 10. točki te sodbe.
⁴ Tone Frantar - Gradnja na tujem svetu; Revija Podjetje in delo - 1998, številka 6, stran 1224