VSL Sklep III Ip 1090/2017

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o vlogi upnika za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov dolžnika, zato je to vlogo upnika zavrglo.

2Takšno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno izpodbija upnik. Navaja, da slovensko sodišče ne potrebuje mednarodne pristojnosti, saj je del pravnega reda Evropske unije. Konkretno sodišče je tako kot eno sodišč Evropske unije pristojno za odločanje o predlogih upnikov za izvršbo na podlagi verodostojne listine, torej je pristojno za odločanje o glavni stvari. Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov sodišču v državi članici Evropske Unije omogoča, da zamrzne sredstva na bančnem računu dolžnika v drugi državi članici Evropske unije. Postopek se lahko uporablja le v čezmejnih primerih, kar pa konkretni primer tudi je. Postopek za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov dolžnika mora biti hiter in se zgodi brez obvestitve dolžnika, kar dolžniku preprečuje premikanje, skrivanje in porabo denarja. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter se uvede postopek za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov.

3Pritožba je neutemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v nadaljevanju ZIZ).

5V predmetni zadevi je upnik s sedežem v Republiki Sloveniji vložil na Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, predlog za zamrznitev bančnih računov dolžnika s prebivališčem v Republiki Nemčiji.

6Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba) uvaja nov in samostojen evropski postopek za zamrznitev bančnih računov, kar bo upniku omogočilo, da prepreči prenos ali dvig sredstev dolžnika s katerega koli bančnega računa v Evropski uniji (gre torej za ukrep zavarovanja). Uporaba uredbe je omejena na čezmejne spore oziroma primere, kar pomeni, da se bo uporabljala le za primere, ko je bančni račun v državi članici, ki ni država članica sodišča, ki obravnava vlogo za izdajo naloga, ali država članica, v kateri ima upnik stalno prebivališče. Uredba se uporablja od 18. 1. 2017 (razen člena 50, ki se uporablja od 18. 7. 2016). Za zagotovitev pravilne uporabe Uredbe je Evropska komisija sprejela izvedbeno Uredbo Komisije (EU) 2016/1823 z dne 10. 10. 2016, v kateri je določila standardne obrazce, med drugim tudi obrazec, ki se uporabi za vlogo za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov.

7Če upnik še ni pridobil sodne odločbe, sklepa o sodni poravnavi ali javne listine, ki določa, da mora dolžnik poplačati njegov zahtevek, so za izdajo naloga za zamrznitev pristojna sodišča države članice, ki so v skladu z ustreznimi pravili o pristojnosti pristojna za odločanje o glavni stvari.¹ Med temi predpisi sta zlasti Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) ter Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (Bruselj IIa).² Če pa je upnik že pridobil sodno odločbo ali sklep o sodni poravnavi, ki določa, da mora dolžnik poplačati njegov zahtevek, so za izdajo naloga za zamrznitev pristojna sodišča države članice, v kateri je bila izdana sodna odločba ali potrjena ali sklenjena sodna poravnava. Kadar je upnik pridobil javno listino, so za izdajo naloga za zamrznitev glede zahtevka, navedenega v tej listini, pristojna sodišča, ki so v ta namen določena v državi članici, v kateri je bila listina sestavljena (člen 6 Uredbe).

8Glede na navedeno je za določitev (mednarodne) pristojnosti za izdajo naloga v primerih, ko upnik še nima sodne odločbe, sodne poravnave ali javne listine, kot je to tudi v konkretnem primeru, pomembno bivališče upnika, dolžnika in njun pravni status oziroma druge navezne okoliščine. Upnik mora tako v skladu z zgoraj navedenimi uredbami ugotoviti in pojasniti, katero in zakaj je pristojno sodišče določene države članice, na katerega vlaga svoj zahtevek oziroma predlog. Tega pa upnik v predmetni zadevi ni storil (člen 8, točka h,i Uredbe). Upnik ni navedel, po katerih pravilih oziroma naveznih okoliščinah bi bilo zoper dolžnika, ki ima prebivališče v Republiki Nemčiji (gre torej za spor z mednarodnim elementom), za odločanje o glavni stvari pristojno slovensko sodišče oziroma celo Okrajno sodišče v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je zato na predložene podatke v upnikovem predlogu, ki ni bil vložen na predpisanem obrazcu, pravilno ugotovilo, da za izdajo naloga glede na Uredbo ni pristojno, zaradi česar je upnikov predlog zavrglo.

9Glede na navedeno je pritožba upnika neutemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Za namene Uredbe postopek v glavni stvari zajema vse postopke, katerih cilj je pridobitev izvršljivega naslova za zadevni zahtevek, vključno s skrajšani postopki v zvezi s plačilnimi nalogi in postopki, kakršen je "procédure de référé" (postopek za izdajo začasne odredbe) v Franciji. Če je dolžnik potrošnik, ki je z upnikom sklenil pogodbo za namen, ki ga ni mogoče šteti za njegovo poslovno ali poklicno dejavnost, lahko nalog za zamrznitev izdajo zgolj sodišča države članice, v kateri ima dolžnik stalno prebivališče.
² Ti uredbi določata mednarodno pristojnost, ne pa tudi stvarne in krajevne pristojnosti, ki pa jo določajo nacionalne zakonodaje.