VSC Sklep Cp 369/2017

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1S sodbo IV P 36/2016 z dne 13. 4. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: "I. Primarni tožbeni zahtevek za ukinitev preživnine, ki glasi: "1. Tožeči stranki se ukine obveznost plačevanja preživnine v korist tožene stranke, določena s sodbo Temeljnega sodišča v Celju - Enota v Celju, opr. št. P 240/89, z dne 20. 4. 1989, za čas od 01. 02. 1989 do 31. 3. 1989 po 372.000,00 DIN mesečne preživnine, nato pa vsako leto upoštevaje valorizirane zneske preživnine, in sicer do vsakega 12. dne v mesecu za tekoči mesec. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vseh stroškov od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." se zavrne. II. Tožeča stranka D. M. EMŠO ... je kot oče T. M. EMŠO ..., namesto preživnine določene s sodbo Temeljnega sodišča v Celju - Enote v Celju, opr. št. P 240/89 z dne 20. 4. 1989, ki je bila na podlagi obvestila Centra za socialno delo z dne 31. 3. 2017 nazadnje usklajena na znesek 204,26 EUR mesečno, dolžan od 19. 1. 2016 dalje plačevati na 140,00 EUR znižano mesečno preživnino. Tako določeno preživnino je dolžan tožnik plačevati do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, vse na transakcijski račun njene matere in zakonite zastopnice A. L. EMŠO ..., odprt pri banki d.d., št. ... . Preživnino v višini določeni s to sodbo je dolžan tožnik plačevati vse do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v RS, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih z vsakokratnim obvestilom pristojnega centra za socialno delo. III. V presežku, za še zahtevano znižanje preživnine na 100,00 EUR mesečno od vložitve tožbe dalje in za še zahtevano znižanje preživnine na 50,00 EUR od tožnikove upokojitve naprej, pa se podredni tožbeni zahtevek zavrne. IV. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške." Sodišče prve stopnje je tako odločilo, ker tudi po noveli ZZZDR-C, ko je zakonodajalec po uveljavitvi 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR ustavno skladno ukinil obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne invalidne otroke, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, ugotovilo, da obstaja dolžnost tožeče stranke, da prispeva k preživljanju svojega polnoletnega invalidnega otroka in je v tem delu tudi sledilo navedbam tožeče stranke. Podlago za takšno rešitev pa je našlo v odločitvi Ustavnega sodišča RS odločba U-I-11/07 z dne 13. 11. 2007. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da je s tem, ko je zakonodajalec sicer ustavno skladno ukinil obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne invalidne otroke, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje (123. člen ZZZDR, ki je bil spremenjen z uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), ni pa istočasno ustavno skladno uredil obveznosti države iz naslova socialnega varstva teh invalidov po 52. členu Ustave, prekomerno posegel v pravni položaj obravnavane skupine invalidov. Zaradi navedenega je nastala v pravnem sistemu neustavna pravna praznina, ki jo je po mnenju ustavnega sodišča zakonodajalec dolžan zapolniti. Do odprave ugotovljenega neskladja pa je Ustavno sodišče RS v tej odločbi določilo način izvršitve odločbe. Odločilo je, da se v vmesnem času, dokler ne bo usklajen Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP) z Ustavo, osnovo preživljanje invalidov zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev. Tako še vedno obstaja dolžnost staršev, da preživljajo svoje polnoletne invalidne otroke, ki zaradi invalidnosti niso sposobni za samostojno življenje in ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje. Drugi odstavek 123. člena ZZZDR, veljaven pred navedeno spremembo ZZZDR-C, je določal, da če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči družbene skupnosti. Ker do odprave ustavne neskladnosti navedenega predpisa še vedno ni prišlo, tako še vedno obstaja pravna podlaga, ki tožniku kot očetu nalaga dolžnost prispevati k preživljanju tožene stranke, zato sodišče primarnemu zahtevku tožeče stranke ni moglo ugoditi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka lastnih sredstev za preživljanje nima, ter da invalidnina ne zadostuje za kritje stroškov v CUDV, saj mora razliko doplačevati še Občina ..., prav tako pa ji je verjelo, da sredstva, ki jih tožena stranka zasluži v D., ostanejo pri vzgojiteljici. Tega denarja je okoli 150-200,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da znaša mesečna oskrba tožene stranke v CUDV od 1.300,00 EUR do okoli 1.500,00 EUR, odvisno od števila dni, ki jih tožena stranka preživi v domu. Iz dopisa zavoda prav tako izhaja, da je prispevek tožene stranke okoli 290,00 EUR, preostanek v višini 1.000,00 do 1.200,00 EUR pa krije Občina. Iz potrdila CUDV z dne 30. 3. 2017 pa izhaja, da je tožena stranka v CUDV leta 2016 prejemala še nagrado v mesečni višini od 6,00 EUR do 36,00 EUR in žepnino v višini okoli 87,00 EUR. Iz tega dopisa prav tako izhaja resničnost izpovedbe tožene stranke, da v imenu tožene stranke gotovino prejemajo zaposleni in se hrani v CUDV, ter se nameni za njene osebne potrebe v CUDV, tudi za nakup oblačil, plačilo letovanja, kavico, sladice in drugo. Kljub temu je sodišče ugotovilo, da tožena stranka nima dovolj lastnih sredstev za preživljanje, zato je ocenilo, da je potrebno, da oče prispeva primerno mesečno preživnino. Ker pa je ugotovilo, da so se na strani tožeče stranke spremenile razmere, ki so veljale, ko je bilo tožencu prvotno naložena preživnina je odločilo, da bo tožnik še naprej dolžan plačevati preživnino v znižanem znesku, katerega je določilo v višini 140,00 EUR mesečno. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi določila člena 413 ZPP.

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

3Tožeča stranka podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožeče stranke je sodišče napačno interpretiralo odločitev Ustavnega sodišča RS U-I-11/07 z dne 13. 11. 2007. Ustavno sodišče je namreč presojalo ustavno skladnost noveliranega 123. člena ZZZDR in ugotovilo, da ukinitev preživninske obveznosti staršev po polnoletnosti invalidnega otroka ni v neskladu z Ustavo. Hkrati pa je odločilo, da je Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z Ustavo, ker po ukinitvi preživninske obveznosti staršev ne predvideva ustreznih socialnih transferjev, ki bi polnoletnim invalidnim osebam zagotovili minimalno dohodkovno varnost. Zato je do odprave ugotovljenega neskladja v 4. točki izreka dolžnost preživljanja polnoletnih invalidnih otrok, ki zaradi invalidnosti niso sposobni za samostojno življenje in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, res naložilo staršem, kot to navaja tožena stranka. Hkrati pa je tudi državi naložilo sprejem najrazličnejših ukrepov, s katerimi bi zagotovila regulativne mehanizme na področju zaposlovanja in dela invalidnih oseb, zakonodajalcu pa je prepustilo, ali bo to uredil v katerem izmed področnih predpisov ali pa s sprejetjem kakšnega posebnega predpisa. Toženka ima zadostna sredstva za preživljanje v tem smislu, da ima zagotovljeno in v celoti krito zavodsko oskrbo in se zato ustavna odločba v konkretnem primeru ne more uporabiti. Sodišče prve stopnje se ni spraševalo ali ima toženka zadostna sredstva za preživljanje, ugotavljalo je le, da ima pomanjkanje lastnih sredstev. Zakon je namreč predpisoval, da le če otrok nima zadostnih sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči države. Tožena stranka ima zagotovljeno preživljanje in eksistenčni minimum, kot to določa materialni zakon. Vse, kar presega te okvire in je to sodišče navedlo v izpodbijani sodbi, ne spada več pod zakonsko določen termin zadostna sredstva. Bistveno je izpostaviti, da je toženka v zavodski oskrbi in dejstvo je, da ji je država zagotovila nadomestna sredstva socialne pomoči, s katerimi v celoti krije svoje potrebe, kar pa prvostopno sodišče nepravilno pri svoji odločitvi, prezre. V celoti je namreč plačana zavodska oskrba, ki vključuje bivanje s hrano in s terapevtskim programom in kjer lahko prebiva ves čas. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je denar, ki ga prejema od zaposlenih CUDV, namenjen za njene osebne potrebe, za nakup oblačil, plačilo letovanja, kavice, sladice, itd. Glede podrednega zahtevka za znižanje preživnine pa tožeča stranka poudarja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da toženka kar 1/3 časa preživi pri zakoniti zastopnici. V tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo povsem pavšalno oceno. Za vse potrebe toženke je poskrbljeno v zavodski oskrbi. Vse kar zakonita zastopnica nudi toženki izven okvirjev njenih osnovnih potreb, ne more biti merilo za določitev ali celo zahtevo po enakem prispevku na strani tožnika. Preživnina, ki jo je določilo prvostopno sodišče, je primerljiva s preživnino, ki se v povprečju določa za otroke, ki ves čas živijo pri enemu od staršev, kar pa ni primer v konkretni zadevi. Tožeča stranka zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se preživnina ukine.

4Pritožbo podaja tudi tožena stranka. Sodba izpodbija v točki II izreka, s katero je prvostopno sodišče tožeči stranki naložilo obveznost plačevanja preživnine v višini 140,00 EUR. Pri ugotavljanju spremenjenih razmer sodišče ni ugotavljalo ali tožnikova hči prejema morebitne mesečne prihodke iz naslova študentskega dela, otroškega dodatka ali štipendije. Prav tako je tožnik izpovedal, da njegova žena, ki nima nobenih zdravstvenih težav, ni zaposlena, ter da se tudi ne namerava zaposliti, ker so se tako enostavno odločili. Zato ne obstaja dolžnost tožeče stranke, da preživlja tudi ženo. Sodišče je tudi napačno ocenilo mesečne stroške tožene in jih je ugotovilo le okrog 300,00 EUR, kar pomeni da bi lahko bili tudi večji. Tožena stranka ocenjuje, da bi moral tožnik za preživljanje, nego in oskrbo toženke prispevati več kot le 140,00 EUR mesečno in sicer najmanj 160,00 EUR. Tožnikov mesečni dohodek je povprečno 1.736,71 EUR, zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se določena mesečna preživnina zviša.

5Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki sta nanje odgovorili. Po mnenju tožeče stranke, ker toženka živi v zavodski oskrbi, ji je država zagotovila nadomestna sredstva socialne pomoči, s katerimi v celoti krije svoje potrebe. V celoti je namreč plačana zavodska oskrba, ki vključuje bivanje s hrano in terapevtskim programom in kjer bi lahko prebivala ves čas. Denar, ki ga izročijo zaposleni v CUDV pa je namenjen za njene osebne potrebe, za nakup oblačil, plačilo, letovanje, kavice, sladice in drugo. Tako ima toženka pokrite vse potrebe s strani države, zato se nikakor ne more všteti v njene potrebne stroške, ki jih bi naj zakonita zastopnica imela s hčerko. Toženka poleg preživnine potrebuje še nego, pomoč in oskrbo, ki jo pa v celoti prejema v CUDV. Višina mesečnih stroškov za posamezne stvari, kot jih navaja toženka pa je absolutno pretirana in neskladna z kakršnokoli sodno prakso. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

6Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Po mnenju te stranke sodišče ni napačno interpretiralo odločbe Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče RS, je v tej problematiki preživljanja invalidnih otrok štelo, da kritje osnovnih potreb, kot so stroški za oblačila, obutev, kozmetiko, razvedrilo, igrače, tudi invalidom, ki so v institucionalnem varstvu, morajo zagotavljati tudi starši, če ni to v celoti zagotovljeno. Tožena stranka sicer ima zagotovljeno finančno pokritje bivanja v CUDV, ne pa tudi kritja posameznih nujnih potrebščin in dobrin, ki jih tožena stranka za življenje potrebuje takrat, ko ni v institucionalnem varstvu, torej, ko se nahaja pri zakoniti zastopnici in mami A. L. Dejstvo je, da tožena stranka nima zadostnih sredstev za preživljanje takrat, ko biva izven institucionalnega varstva CUDV. Preživnina v znesku 140,00 EUR ne more biti primerljiva s preživninami, ki se določajo za zdrave otroke. Preživnina v znesku 140,00 EUR je dejansko celo prenizka, saj so posebne potrebe tožene stranke dejansko vsak mesec višje od 300,00 EUR.

7Pritožbi sta utemeljeni.

8Preživninsko obveznost staršev v skladu z možnostmi in ob pomoči družbene skupnosti za otroka, ki je zaradi težja telesne in duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih storitev za preživljanje, je določala določba drugega odstavka 123. člena ZZZDR. Z novelo ZZZDR-C je zakonodajalec ukinil preživninsko obveznost staršev po polnoletnosti invalidnega otroka zaradi zagotovitve enakopravnega položaja teh staršev v primerjavi s starši zdravih otrok. Ustavno sodišče je presojalo ustavno skladnost noveliranega 123. člena ZZZDR in je ugotovilo, da ukinitev preživninske obveznosti staršev po polnoletnosti invalidnega otroka ni v neskladu z Ustavo. Hkrati pa je odločilo, da je Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP) v neskladju z Ustavo, ker po ukinitvi preživninske obveznosti staršev ne predvideva ustreznih socialnih transferjev, ki bi polnoletnim invalidnim osebam zagotovili minimalno dohodkovno varnost. Zato je do odprave ugotovljenega neskladja v 4. točki izreka dolžnost preživljanja polnoletnih invalidnih otrok, ki zaradi invalidnosti niso sposobni za samostojno življenje in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje naloženo staršem, kot to navaja tožena stranka. Hkrati je tudi državi naložilo sprejem najrazličnejših ukrepov, s katerimi bi zagotovila regulativne mehanizme na področju zaposlovanja in dela, zdravstvenega varstva, stanovanjske in davčne politike in na drugih področjih, ki vplivajo na položaj invalidov, glede na to, da pravica do posebnega varstva invalidov pomeni zbir različnih pravic invalidov. Zakonodajalcu je prepustil ali bo to uredil v katerem izmed področnih predpisov, ali pa s sprejetjem kakšnega posebnega predpisa, ki bi celovito urejal položaj (obravnavane skupine) invalidov. Ena izmed oblik družbenega varstva polnoletnih invalidnih oseb po ZDVDTP (1. točka 3. člena) je sicer tudi varstvo oziroma nastanitev v splošnih ali posebnih socialnih zavodih. Vendar pa sta problematika nastanitev polnoletnih invalidnih oseb v specializiranih zavodih in financiranje zakonsko urejena na način, da v primeru oprostitev upravičenca, razliko do vrednosti storitev plača občina. Tudi kronološko gledano je ZSV od začetka veljave od 28. 11. 1992 vseskozi določal, da se institucionalno varstvo financira bodisi iz proračuna Republike Slovenije ali proračuna občin. Na tem področju ni pravne praznine, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča, ki bi narekovala razlago, kot jo navaja tožena stranka. Poudariti velja tudi to, da je zakonodajalec z naknadno spremembo in dopolnitvijo ZUPJS dne 1. 9. 2014 v 7. točki 11. člena določil, da se pri ugotavljanju materialnega položaja osebe ne upoštevajo otroci, ki imajo podaljšano roditeljsko pravico. Navedenega zakonskega besedila ni mogoče razlagati na način, da jih je zakonodajalec do spremembe štel za družinske člane.¹ Po odločbi VDSS, sodba Psp 61/2015, starša, ki imata podaljšano roditeljsko pravico nad invalidno osebo, je nista dolžna preživljati. Takšne podlage v ZZZDR ni. V zadevi VDSS sodba Psp 240/2015 z dne 29. 10. 2015 je pritožbeno sodišče opozorilo na predlog Zakona o socialnovarstvenih prejemkih z dne 12. 3. 2010, ko je v poglavju 2.2.3., ki se nanaša na varstveni dodatek in nadomestila za invalidnost navajal, da se z navedenim zakonom odpravlja ugotovljena neustavnost Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, torej neustavnost, ki je bila ugotovljena s citirani ustavno odločbo. Iz odločbe VDSS sodba Psp 161/2015 z dne 18. 6. 2015 pa izhaja, da je polnoletnega invalidnega otroka, ki je kljub temu, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev, dejansko pa je nastanjen v centru, potrebno upoštevati kot samsko osebo. Pri ugotavljanju materialnega položaja ni mogoče upoštevati njegovih staršev, ki po noveliranem 123. členu ZZZDR, kljub podaljšani roditeljski pravici, nista več dolžna preživljati odraslega, polnoletnega, invalidnega otroka. Prav z novelo ZZZDR je bilo staršem nepreskrbljenega polnoletnega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, odpravljeno breme preživljanja. V odločbi VDSS sodba Psp 240/2015 pa je odločeno, da kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njeni starši pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upoštevajo.

9Ker sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo materialno pravo in že sprejeto sodno prakso, je najprej materialnopravno zmotno v točki I. izreka sodbe ugotovilo, da ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke za ukinitev preživnine, ki je bila določena s Sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Celju, opr. št. P 240/89 z dne 20. 4. 1989. Sodišče v tej zvezi ni ugotovilo ali je bila nad toženko podaljšana roditeljska pravica obeh staršev. Nadalje je sodišče prve stopnje preširoko razlagalo odločbo Ustavnega sodišča U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007. Iz odločbe Ustavnega sodišča namreč izhaja, da je do odprave ugotovljenega neskladja Ustavno sodišče določilo način izvršitve odločbe. Odločilo je, da so v vmesnem času starši dolžni preživljati tudi svoje polnoletne invalidne otroke, ki zaradi invalidnosti niso sposobnosti za samostojno življenje in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, kot je to veljalo pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati ali tožnica nima zadosti sredstev za preživljanje in ji ta zadostna sredstva ne zagotavljajo socialni transferji do katerih je toženka upravičena. Sodišče je napačno, kot to opozarja pritožba tožeče stranke, ugotavljalo, da tožena stranka nima dovolj lastnih sredstev za preživljanje, kar je v nasprotju z materialnopravnim izhodiščem iz ZZZDR in iz odločbe Ustavnega sodišča, da so v vmesnem času starši dolžni preživljati tiste otroke, ki zaradi invalidnosti niso sposobni za samostojno življenje in ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, kot je to veljalo pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.² Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prispevek tožene stranke okoli 290,00 EUR, ostanek v višini 1.000,00 do 1.200,00 EUR pa krije občina, toženka pa prejema še nagrado v mesečni višini od 6,00 do 36,00 EUR in žepnino v višini okoli 87,00 EUR. Tožena je nastanjena v CUDV kjer se hrani, ima pa tudi sredstva za njene osebne potrebe, tudi za nakup oblačil, plačilo letovanja, kavice, sladice in drugo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje napačno ugotavljalo ali ima tožnica lastna sredstva za preživljanje, katere je sicer dolžna kriti država iz socialnih transferjev. Tožena stranka bi tako bila upravičena do prispevka staršev k njenemu preživljanju le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ob uporabi vseh materialnopravnih predpisov, ki urejajo pravico do socialnih transferjev, kljub temu ugotovilo, da toženka nima zadostnih sredstev za preživljanje in bi le v takšnem primeru lahko uporabilo prejšnjo določbo 123. člena ZZZDR. Ker je bila določba 123. člena ZZZDR z novelo spremenjena tako, da preživninska obveznost staršev za otroke, ki zaradi težje telesne in duševne prizadetosti niso sposobni za samostojno življenje in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, ne obstoji več, je Ustavno sodišče zapovedalo, da se do odprave neskladja Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb z Ustavo RS osnovno preživljanje invalidov po tem zakonu zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal do tedaj veljavni 123. člen ZZZDR. Ta pa je preživninsko obveznost staršev priznaval le, če otrok nima zadostnih sredstev za preživljanje. Ker tožnik navaja, da ima polnoletni otrok zadostna sredstva za preživljanje, ki se krijejo iz socialnih transferjev, bo moralo sodišče ugotoviti, ali očetova preživninska obveznost sploh še obstaja.³ Zato je odločitev, sprejeta v točki I. odločitve sodišča prve stopnje preuranjena, saj temelji na zmotni uporabi materialnega prava (zadostna sredstva).

10Če bo sodišče prve stopnje na podlagi ponovljenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnica nima zadosti sredstev za preživljanje, bo lahko v nadaljevanju odločilo ali sta starša dolžna preživljati svojega polnoletnega invalidnega otroka, ki zaradi invalidnosti ni sposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje in niso pokrita iz socialnih transferjev in bo v primeru zavrnitve primarnega zahtevka odločalo še o podanem podrednem zahtevku. Tako se pritožbi tožeče in tožene stranke v zvezi z odločitvijo tudi o podrednem zahtevku izkažeta za utemeljeni. Sodišče prve stopnje bo s pomočjo poročila Centra za socialno delo ter z dodatnimi pojasnili CUDV, moralo ugotavljati ali ima tožnica iz socialnih transferjev zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje in v katerem delu jih morda nima, da bo to lahko obema staršema, če imata podaljšano roditeljsko pravico, naložilo v plačilo še "zadostna sredstva za preživljanje"⁴ (minimalna dohodkovna varnost).

11Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 355 ZPP, ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka, oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, razveljavilo sodbo prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava slediti navodilom sodišča druge stopnje kot izhajajo iz obrazložitve tega sklepa (člen 362 ZPP).

12Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari, je razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (IV. točka izreka).

13Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Tako VS RS v sodbi VIII Ips 77/2015 z dne 27. 10. 2015 in v določbah VS RS IIIV 299/2015 z dne 9. 2. 2016, VIII Ips 255/2015 z dne 22. 12. 2015 in ostalih podobnih.
² Glej točko 13 in 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
³ Tako tudi sklep VSL IV Cp 3314/2015 z dne 19. 1. 2016.
⁴ Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju preživninske obveznosti odločilo, da je samo oče dolžan prispevati razliko lastnih sredstev, katerih tožnica nima, ne pa tudi o materini dolžnosti.