VSC Sodba Cp 382/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa mora tožeči plačati njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.361,52 EUR. v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku tako določenega paricijskega roka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. P 131/2013 z dne 15. 2. 2016 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 43.866,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 2.919,83 EUR in zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek v tej zvezi je zavrnilo. Nato je še odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.754,35 EUR, kar predstavlja znesek uveljavljanih kapitaliziranih obresti od zamude plačanega nespornega dela odškodnine v višini 71.867,50 EUR v času od 15. 9. 2009 do dne plačila 13. 12. 2009. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se je nanašal na zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka oziroma povečanih stroškov za obdobje pred vložitvijo tožbe vključno marca 2008 do vključno januarja 2013. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči plačevati od 1. 2. 2012 dalje mesečno rento v višini 100,00 EUR do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči dne 21. 2. 2008 in da je za nezgodo v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke. Tožnica je v posledici nezgode zadobila hudo telesno poškodbo - politravmo in sodišče ji je iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 52.000,00 EUR prisodilo 50.000,00 EUR, za strah od 3.500,00 EUR 3.500,00 EUR, za skaženost od 9.000,00 EUR 7.000,00 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti od zahtevanih 85.000,00 EUR 65.000,00 EUR, pri čemer je upoštevalo, da tožeči stranki pripada nadomestilo za telesno okvaro. Obseg telesnih bolečin, strahu, skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedencev. Od tako prisojene odškodnine pa je odštelo že plačani znesek 65.000,00 EUR. Pri prisoji pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje uporabilo določila člena 179 in 182 OZ. Glede premoženjske škode je odločilo na podlagi izvedenih dokazov in je zahtevku delno ugodilo. Znesek 1.754,35 EUR pa je sodišče prisodilo zato, ker tožena stranka temu znesku ni substancirano nasprotovala. Znesek 5.900,00 EUR je zavrnilo zato, ker je tožnica prejemala pokojnino od septembra 2011, plačilo rente in izgubljeni zaslužek je sodišče zavrnilo, ker ni našlo podlage za presojo zahtevkov iz naslova premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka in povečanih stroškov. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 155 ZPP.

2Zoper zavrnilni del se delno pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Zanjo je na pritožbeni stopnji spornih še 37.000,00 EUR s pripadki. Pritožbo podaja glede celotnega zavrnilnega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede dela odbitka odškodnine iz naslova izplačil invalidnine od odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 7.000,00 EUR ter celo celotnega zavrnjenega rentnega zahtevka v mesečnem znesku 100,00 EUR od 1. 2. 2012 dalje, vse iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo vso ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z nastankom telesnih poškodb in njenega obsega, tako glede telesnih bolečin in neugodnosti, glede skaženosti in zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja navaja, da je tožnica utrpela hude poškodbe glave in je zaradi tega prestajala in še vedno prestaja glavobole različnih intenzitet. Tožnica je utrpela številne neugodnosti med zdravljenjem, tako v splošni bolnici, kakor tudi v Ortopedski bolnišnici .... Tudi zaradi zloma levega gležnja je tožnica trpela številne bolečine. Tožnica ima tudi popoškodbene psihične in kognitivne težave, od slabših mentalnih sposobnosti do težav s spominom. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je v premajhni meri upoštevalo, da je tožnica v posledici nezgode ne le invalidka I. kategorije invalidnosti, temveč tudi nasplošno močno prikrajšana pri vseh splošnih življenjskih aktivnostih in v družinskem življenju. V pritožbi ponavlja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tej zvezi in predlaga, da sodišče druge stopnje zviša odškodnino iz tega naslova. Tožnica je tudi prikrajšana za pestre in bogate družinske in partnerske stike ter stike z rejniškimi otroki, za katere je do obravnavane prometne nesreče živela in za rejnike tudi ljubeče skrbela. Posledice hudih telesnih poškodb so za tožečo stranko katastrofalne, zato bi ji sodišče moralo prisoditi še nadaljnjih 20.000,00 EUR iz tega naslova. Pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje glede na objektivno ugotovljeno popoškodbeno dejansko stanje, tožnici prisodilo prenizko odškodnino. Poškodbe so tožnici zapustile številne estetske posledice v smislu očitnega šepanja na levo spodnjo okončino. Zaradi 7 cm dolge brazgotine v področju čela, ter vseh ostalih brazgotin po obrazu, in brazgotin na levi podlahti in komolcu in zaradi zatrdelosti levega gleženja, na katerem so prisotne tudi brazgotine, tožnica duševno trpi. Meni tudi, da je odškodnina prisojena v prenizkem celotnem znesku, glede na že do sedaj prisojene odškodnine iz podobnih primerov. Pritožbo podaja še glede premoženjske škode oziroma pritožbeno še spornega rentnega zahtevka. Tožnica je navajala in dokazala, da je gospodinjila za svojo družino in skrbela za 5 rejencev ter da je pridelovala na svojih vrtnih površinah povrtnine in druge prehrambene dobrine za najmanj 7 ljudi, torej zase, za moža in za pet otrok. Tožnica bi po normalnem teku stvari vso povrtnino, ozimnico in dobrine še nadalje pridelala sama kot jo je do obravnavane telesne poškodbe. Po poškodbi pa tožnica ni več sposobna za pridelavo povrtnin. Pred škodnim dogodkom je pridelovala teh povrtnin 300,00 EUR. Tožnica od invalidnosti dalje prejema skromno invalidsko pokojnino, kot izhaja iz spisnih podatkov, je izgubila vse dodatne prejemke iz rejniške dejavnosti, kakor tudi izgubo lastnega dela na domu oziroma vrtu. Zato bi sodišče prve stopnje na podlagi določbe člena 216 ZPP moralo prisoditi vsaj simbolično rento v znesku 100,00 EUR. Za njo je pritožbeno sporen še odbitek iz naslova višine bodočih plačil invalidnine v znesku 7.000,00 EUR. Predlaga, da se tej pritožbi ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni.

3Zoper prisodilni del, delno podaja pritožbo tožena stranka. Za njo je na pritožbeni stopnji spornih 46.268,40 EUR. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da dodaten tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v celoti zavrne, glede na uspeh v pravdi pa prilagodi tudi plačilo pravdnih stroškov, ki jih je dolžna plačati tožena stranka. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje z odmerjeno odškodnino krepko preseglo okvire, ki jih je za podobne primere izoblikovala sodna praksa. V pritožbi ponavlja diagnozo poškodb, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ter dejanske ugotovitve v zvezi s trajanjem telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Po mnenju tožene stranke bi pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem znašala največ 27.500,00 EUR, kolikor je tožena stranka tožnici že plačala iz tega naslova. Prav tako po mnenju pritožbe tožeči stranki ni mogoče prisoditi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 65.000,00 EUR in je mnenja, da je že plačala povsem primerno in pravično denarno odškodnino v znesku 35.000,00 EUR. Previsoko je tudi odmerjena odškodnina iz naslova skaženosti. Povsem primerna bi bila odškodnina v že plačanem znesku 3.000,00 EUR. Prav tako je previsoko odmerjena odškodnina iz naslova primarnega in sekundarnega strahu in bi lahko bila ta odškodnina le v znesku 2.500,00 EUR. Kot dokaz prilaga primere iz sodb VS RS II Ips 389/2008 in II Ips 596/2006. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se že prisojena pravična denarna odškodnina zniža. Priglaša še pritožbene stroške.

4Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in je v odgovoru navedla, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, ker tožena stranka skuša izkrivljeno prikazati vsebino mnenja izvedenca medicinske stroke. Nato opozarja, da so pritožbena izvajanja tožene stranke glede sodbe opr. št. II Ips 289/2008, grobo zavajajoče. Navedeni, primerljivi oškodovanki je bila prisojena odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 67 povprečnih plač in ne skupna odškodnina v navedeni višini, kot to pritožbeno, tendenciozno zatrjuje tožena stranka. Prav tako ne more biti primerljiva sodba VS RS II Ips 549/2006, saj je v tej zadevi oškodovanec utrpel bistveno lažje poškodbe kot tožeča stranka. Nato pa v dokaz, da je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo pravično denarno odškodnino, prilaga izvode zadev VS RS; II Dor 381/2015, II Dor 34/2016, II Ips 728/2008, II Ips 18/2001 in II Ips 128/2009. Predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6V zvezi s prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, sodišče druge stopnje ob obravnavanju pritožb obeh pravdnih strank razsoja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 in 182 OZ, po katerih pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina iz posameznih postavk, ki so taksativno naštete v teh določbah. Neutemeljeno zahteva tožena stranka prisojo nižje pravične denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, prav tako tožeča neutemeljeno zahteva zvišanje pravične denarne odškodnine iz tega naslova za 2.000,00 EUR. Iz izvedenega dokaznega postopka je namreč mogoče zaključiti, da je tožnica utrpela hudo telesno poškodbo - politravmo. Zdravljenje je trajalo skoraj 4 leta, to je od 21. 8. 2002, do 15. 10. 2012. Vso to, celotno obdobje je tožnica trpela vsaj lažje telesne bolečine in sicer najprej od hudih pa nato do lažjih, ki bodo trajale tudi v bodoče. Tožnica je utrpela tudi številne neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, kar vse izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje kot del dejanskega stanu, na katerega je vezano sodišče druge stopnje, saj pravdni stranki v pritožbi ne uveljavljata pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je šlo za dolgo časa trajajoče zdravljenje, za operativno zdravljenje tožnice in ker je zadobila poškodbe tako možganov, kot poškodbe leve zgornje okončine, kot tudi zlom leve skočnice, kar vse kot že povedano predstavlja politravmo, je odškodnina v znesku 50.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem tista, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Prav tako je neutemeljena pritožba tožene stranke glede njenih navajanj, da je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko pravično denarno odškodnino iz naslova strahu. Sicer se tožnica primarnega strahu res ne spominja, vendar pa je trpela sekundarni strah pred vsako operacijo in tekom zdravljenja, od zavedanja, pa vse do končanega zdravljenja. Odškodnina v znesku 3.500,00 EUR je pravična denarna odškodnina iz naslova strahu.

7Tudi odškodnina iz naslova skaženosti je prisojena v pravičnem znesku. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje so pri tožnici ostale številne brazgotine na obrazu, brazgotine na komolcu, brazgotine na levem gležnju, zaradi česar šepa. Vse to se pri tožnici odraža v obliki psihičnih bolečin zaradi skaženosti. Zato odškodnina v znesku 7.000,00 EUR ni previsoka in tudi ni prenizka in pritožbi v tem delu nista utemeljeni.

8Prav tako sta neutemeljeni pritožbi glede prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 65.000,00 EUR, ob upoštevanju, da je tožnica upravičena do izplačila odmene zaradi telesne okvare. Ob škodnem dogodku je bila tožnica stara 45 let, ob sojenju pa 53 let. Bila je rejnica in gospodinja. Zaradi poškodbe možganov so ji nastale osebnostne in vedenjske motnje. Gre za organski psiho sindrom z motnjami čustvovanja, razpoloženja in v kontroli impulzov in afektov. Ima 25 % zmanjšanje kratkoročnega spomina in ne bo več mogla opravjati dela z rejenci. Poškodba leve zgornje okončine, to je zatrditev komolčnega sklepa pomeni, da bo ostala funkcionalno ovirana pri vsakem fizičnem delu z roko. Zlom leve skočnice in posledica zatrditve levega spodnjega sklepa pa pomeni, da je tožnica ovirana pri hoji po neravnem terenu, pri delu v vrtu, pri delu z rejenci, pri aktivnostih v prostem času. Ker pa je rejništvo opravljala s pomočjo družinskih članov, torej vso zdravljenje, tožnici ne pripada višja pravična denarna odškodnina kot v znesku 65.000,00 EUR. Zaradi ugotovljenih omejitev, tožnica znatno duševno trpi. V zvezi z upoštevanjem izplačil zaradi telesne okvare, pa je po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, ko je to dejstvo upoštevalo pri prisoji pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je s 1. 1. 2010 pričela prejemati nadomestilo za telesno okvaro v višini 49,51 EUR, od julija 2011 pa ta mesečni znesek znaša 49,75 EUR. Te zneske je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo glede na težo opisanih posledic telesnih poškodb ter predvidenega trajanja povprečne življenjske dobe. Vse to je sodišče pravilno ovrednotilo, kot to izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Zato pritožbi tožeče in tožene stranke glede prisoje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, zaradi psihičnih bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, nista utemeljeni. Tako prisojena pravična denarna odškodnina tudi ustreza objektivnim merilom, saj je primerljiva z odškodninami, že prisojenimi za podobne primere¹, niso pa upoštevni primeri, katere v pritožbi izpostavljala tožeča in tožena stranka, saj ne gre za primerljive primere.

9Neutemeljena je pritožba tožeče stranke, ko v pritožbi uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici prisoditi mesečno znesek 100,00 EUR od 1. 2. 2016 dalje, v obliki rente. V pritožbi tožeča stranka navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo to premoženjsko škodo prisoditi na podlagi člena 216 ZPP. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje lahko uporabilo to določilo ZPP. Tožnica je namreč takoj po nezgodi pričela prejemati bolnišnično nadomestilo okoli 430,00 EUR, od septembra 2011 pa je namesto nadomestila pričela prejemati invalidsko pokojnino, ki sedaj znaša 438,90 EUR. Iz predloženih rejniških pogodb in aneksov pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila nazadnje določena mesečna nagrada za rejništvo v višini 123,51 EUR in bi glede na Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti po treh rejniških pogodbah lahko prejemala 370,53 EUR mesečno in ker je dejanska pokojnina tožnice višja, pravno upoštevna premoženjska škoda iz tega naslova ne obstaja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ne prideluje več lastnih povrtnin, ker se je novembra 2013 preselila v manjšo hišo, kjer nima več vrta, prav tako pa so se zaradi prenehanja rejniških pogodb zmanjšale potrebe po vrtninah. Tako iz tega naslova ni upravičena do plačila denarne rente. Odločitev sodišča prve stopnje v tej zvezi je tako materialno pravno pravilna in pritožba ni utemeljena.

10Tožena stranka izpodbija znesek prisojene denarne odškodnine za premoženjsko škodo in je po njenem mnenju neutemeljena in brez ustrezne obrazložitve. Pritožba glede potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem v znesku 2.402,40 EUR, ni utemeljena, ker kilometrina naj ne bi znašala 0,39 EUR. V tej je sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno določilo znesek za kilometrino. Po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006, 76/2008, z veljavnostjo od 1. 8. 2008) iz tretjega odstavka 5. člena izhaja, da v primeru uporabe lastnega vozila za povračilo stroškov za službeno potovanje se ne všteva v davčno osnovo znesek do višine 0,37 EUR, za vsak prevoženi kilometer. Pritožba tako v tem delu ni utemeljena.

11Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 353 ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Ker tožeča stranka in tožena stranka s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tožena stranka pa mora tožeči povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, saj s svojo pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s čelno 165 ZPP). Tožeča stranka je upravičena do povračila teh stroškov v skupnem znesku 1.361,52 EUR, ki so sestavljeni po tar. št. 3210 iz zneska 1.096,00 EUR, za materialne stroške po tar. št. 6002; 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV. Te pritožbene stroške je tožena dolžna tožeči plačati na način kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje.

¹ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 86/2010, kjer je za podoben obseg nepremoženjske škode bilo tožnici priznanih 115 povprečnih neto plač, ter v zadevi VS RS II Ips 389/2008, kjer je bilo tožnici priznanih 98 plač, vendar pa ni utrpela poškodbe noge.