VSC Sodba II Kp 20769/2013

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obtožena E. P. in S. D., na podlagi določbe 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oproščena obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po petem in tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je prvo sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagradi njunih zagovornikov, obremenjujejo proračun. Oškodovanca F. H. in Z. H. sta bila po tretjem odstavku 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila višja državna tožilka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo višje državne tožilke sta odgovorila zagovornika obtožencev. Predlagata, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopenjske sodbe kot pravilne v zvezi s pritožbenimi izvajanji višje državne tožilke pa še dodaja:

6Pritožnica uvodoma ne oporeka pravnim podlagam, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo dolžnostno ravnanje koncesionarja Dimnikarstva ..., a obenem meni, da poleg zavez dimnikarske službe obstaja še zaveza lastnika objekta po načelu splošne varnosti povprečnega človeka in splošne odgovornosti vsakega povprečnega posameznika za varnost drugih ljudi, čemur je namenjeno kaznivo dejanje po 314. členu KZ-1. Pri obtoženemu E. P. pa po prepričanju tožilstva ni bila podana zgolj povprečna odgovornost povprečnega občana, pač pa je bila ta okrepljena s tem, da je apartma oddajal v najem. K še posebej skrbnemu ravnanju ga je zavezoval 92. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Pod zagotavljanje normalne rabe stanovanja pa sodi tudi redno vzdrževanje dimnih vodov in skrb za opravljanje meritev dimnih emisij.

7Sodišče druge stopnje se z zgoraj povzetimi stališči pritožnice ne strinja, saj ta skuša skozi splošne določbe 92. člena SZ-1 o dolžnostih lastnika stanovanja (apartmaja), na obtoženega E. P. nasloviti očitek kršitve dolžnostnega ravnanja, ki pa kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, zadeva koncesionarja na podlagi po prvem sodišču pravilno interpretiranih določb Zakona o varstvu okolja, Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju Uredba), Koncesijske pogodbe o izvajanju obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na območju občine V. št. 353-02-..., sklenjene med Republiko Slovenijo kot koncedentom in D., d. o. o., kot koncesionarjem z dne 19. 1. 2007 (v nadaljevanju Koncesijska pogodba), dodatka št. 1 k pogodbi ter Pravilnika o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (v nadaljevanju Pravilnik). Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pod točko 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, uporabnik dimnikarske storitve obtoženi E. P. v času od leta 2006 do 15. 1. 2012 koncesionarju ni onemogočal oprave koncesionarske storitve. Še več, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, temu pa tudi pritožnica ne oporeka, koncesionar ne le, da svoje vsakoletne obveznosti ni opravil, tudi uporabnikom ni pošiljal obvestil o napovedani storitvi. Obtoženi E. P. je na lastno iniciativo dosegel čiščenje dimnikov 19. 10. 2011 (delovni nalog z dne 19. 10. 2011 v prilogi A 2), opravo te storitve pa je kot priča potrdil dimnikar Ž. J. Glede na to, da tožilstvo obtožencu očita opustitev ravnanja po 92. členu SZ-1, ko naj ne bi poskrbel, da bi bilo stanovanje v takem stanju in tako vzdrževano, da bi omogočalo njegovo normalno rabo, že sama okoliščina, da je obtoženec na lastno pobudo, ob prej izkazani popolni pasivnosti koncesionarja, poskrbel za čiščenje dimnikov, izkazuje, da je obtoženec vendarle izkazal skrbnost glede stanja in vzdrževanja objekta. A ne gre spregledati, da opis dejanja obtoženčevo dolžnostno ravnanje celo zaostri tako, da mu očita, da ni poskrbel, da bi bilo v stanovanju najmanj enkrat letno opravljeno čiščenje dimnikov in opravljeno merjenje vsebnosti ogljikovega monoksida v dimnih plinih na malih kurilnih napravah, čeprav je vedel, da so v stanovanju nameščene tako plinska peč kot peč na trdo gorivo, ki so ju lastniki skupaj uporabljali in da v stanovanju zrak uporabljata tudi kuhinjska napa in ventilator v kopalnici in da je glede na to, da sam stalno ni bival v tem objektu, to oteževalo dimnikarski službi, da vzpostavi stik z njim kot lastnikom. Na opisan način konkretizirano dolžnostno ravnanje, ki naj bi ga obtoženec opustil, pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje vsekakor presega dolžnostno ravnanje lastnika stanovanja iz splošne norme 92. člena ZS-1. Kot je bilo zapisano že zgoraj, gre za ravnanja, ki bi jih bil dolžan opraviti koncesionar, pri čemer je bilo v dokaznem postopku z gotovostjo ugotovljeno, da obtoženec na noben način ni oviral koncesionarja, da bi storitev dimnikarske službe opravil. Okoliščina, da obtoženec v predmetnem objektu ni bival, mu ne more iti v škodo. V tej zvezi gre opozoriti na izpovedbe priče M. K. na glavni obravnavni 15. 6. 2016, ko je prostodušno izpovedala, da glede na to, da je šlo za apartmaje, pregledi niso bili "tako obvezni na obdobje enega leta" (hrbtna stran list. št. 722). Obenem je izpovedala, da so pri koncesionarju razpolagali s telefonskimi številkami lastnikov ter da v inkriminiranem času obtoženec pregledov ni oviral. Povedala je še, da sedaj lastnike apartmajev enkrat letno pokliče po telefonu in se na ta način dogovori za čiščenje dimnikov in meritve plinov.

8Obtoženec je sicer res vedel, da sta v stanovanju nameščeni tako plinska peč kot peč na trdo gorivo, ki so ju najemniki skupaj uporabljali in da v stanovanju zrak uporabljata tudi kuhinjska napa in ventilator v kopalnici, a takšno stanje je bilo v predmetnem apartmaju že 14. 12. 2004, ko je koncesionar, sklicujoč se na Zakon o varstvu okolja, Uredbo, Pravilnik in Odredbo, po opravljenem prvem pregledu izdal potrdilo štev. 398 (priloga A1), s katerim je zagotovil, da: dimniki ustrezajo za delovanje plinskih trošil, da dimniki ustrezajo za delovanje pomožnih kurišč na trda kuriva ter da je prezračevanje zagotovljeno po predpisih. Da sta bili v času prvega pregleda v apartmaju nameščeni obe peči je razvidno iz fotografij notranjosti apartmajev objekta Kragulj, posnetih dne 4. 12. 2004 (list. št. 145 - 168). Obtožencu, ki je sicer po izobrazbi gradbeni tehnik in mu zato ni mogoče že zgolj na tej podlagi, brez drugih relevantnih dokazov, pripisovati nadpovprečnega znanja na podlagi opravil za katera je bil zadolžen koncesionar (kot mu to pritožnica), zato po prepričanju sodišča druge stopnje ni že vnaprej mogoče očitati zavesti o nevarnosti namestitve obeh kurilnih naprav, če je razpolagal z nasprotnimi ugotovitvami koncesionarja in konec koncev tudi uporabnim dovoljenjem UE z dne 21. 1. 2005.

9Pritožnica se pri zatrjevanju obtoženčevega zavedanja nevarnosti sočasne uporabe plinske in kaminske peči sklicuje na zapis apartmajskega hišnega reda: "Uporaba kamina na lastno odgovornost", pri tem pa gre ugotoviti, da ta zapis pritožnica povzema selektivno. Zapis se namreč še nadaljuje s tekstom "Pri uporabi uporabljajte priložene zaščitne rokavice" (list. št. 366). Celotno opozorilo je torej namenjeno nevarnosti opeklin pri uporabi kamina in iz njega ni mogoče sklepati, da bi najemnike opozarjalo na nevarnost zastrupitve ob sočasnem delovanju plinskega trošila in kaminske peči.

10Obtoženi E. P. naj bi po obtožbi kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti storil z opustitvijo dejanj, ki bi jih bil dolžan storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi. Gre torej za očitek nepravega opustitvenega ravnanja v smislu kršitve zapovedne norme, ki od storilca zahteva aktivno varovanje splošne varnosti ljudi kot kazenskopravne dobrine. Opustil naj bi dolžnostno ravnanje po dopolnilni normi 92. člena ZS-1, ko naj ne bi poskrbel, da bi bilo stanovanje v takem stanju in tako vzdrževano, da bi omogočalo normalno rabo, vendar sodišče druge stopnje soglaša z zaključki izpodbijane sodbe prvega sodišča, da obtožencu kršitev dopolnilne norme ni bila dokazana. Še zlasti ni mogoče obtožencu naprtiti neaktivnosti s pritožbenim očitkom, da če bi bil prisoten pri čiščenju dimnikov oktobra 2011, bi lahko poskrbel, da bi bile opravljene meritve, ki bi gotovo izkazale previsoko vsebnost ogljikovega monoksida. Takšna dolžnost lastnika stanovanja iz uporabljene dopolnilne norme ne izhaja, niti ni konkretizirana v opisu obtožencu očitanega dejanja. Slednji mu kot že rečeno očita, da ni poskrbel, da bi bilo v stanovanju najmanj enkrat letno opravljeno čiščenje dimnikov in opravljene meritve vsebnosti ogljikovega monoksida v dimnih plinih, kar pa je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje bila obveznost koncesionarja. V apartmaju od izdaje potrdila koncesionarja štev. 398 z dne 14. 12. 2004 in izdaje uporabnega dovoljenja, niso bile opravljene nobene predelave ogrevalnih teles, obtoženec je celo samoiniciativno poskrbel eno opravo meritev in eno čiščenje dimnikov, torej mu ni mogoče očitati, da ni ravnal kot povprečen občan, saj glede na veljavno zakonodajo, ki dolžnostno ravnanje na tem področju naslavlja na koncesionarje dimnikarskih storitev, povprečen občan pričakuje, da bo od koncesionarja dobil obvestilo o rednem letnem pregledu in meritvah, njegova dolžnost pa je, da opravo te storitve koncesionarja omogoči (29. člen Uredbe). Pritožbena trditev, da naj bi imel obtoženi kot gradbeni tehnik na predmetnem področju nadpovprečno znanje, pa ni bila tekom kazenskega postopka izkazana z nobenim relevantnim dokazom.

11Ni moč slediti pritožbeni tezi, da z ničemer ni izkazan zaključek, da koncesionar z obtožencem nikoli ni poskušal vzpostaviti stika. Izpovedbe prej omenjene priče, tedanje direktorice družbe D., d.o.o., M. K., potrjujejo, da obtoženec v inkriminiranem obdobju ni bil obveščan o nameravani storitvi, nasprotno pa ne izhaja niti iz listinske dokumentacije (npr. odgovor D., d.o.o. z dne 1. 2. 2012, na list. št. 32). Pritožbene navedbe, da na bi bilo možno, glede na osebno poznanstvo med koncesionarjem in obtožencem, da je koncesionar na neformalen način skušal vzpostaviti stik z obtožencem, pa mu to ni uspelo, zaradi poznanstva pa ga ni prijavil inšpekcijskemu organu, je moč šteti le za domneve, ki niso izkazane z nobenim izvedenim dokazom.

12Pritožnica meni, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo obrazložilo, da ni dokazano, da bi bil obtoženec od priče M. R. opozorjen na prisotnost ogljikovega monoksida v apartmaju. Navaja, da že dejstvo, da ga je sogovornik po telefonu skušal neprijazno odsloviti, kaže, da je govoril z lastnikom. Uporabljeno telefonsko številko je imel shranjeno pod navedbo "lastnik Kragulja"; dobil pa jo je ob prihodu v apartma. Na hišnem redu je bila obtoženčeva telefonska številka zapisana dvakrat, na predračunu pa je bilo zapisano "sobodajalec E. P." in njegov naslov. Po elektronski pošti je TIC M. R. poslal opozorilo, da je treba znesek nakazati lastniku apartmaja E. P. Obtoženec je v zagovoru povedal, da se je pred najemom moral pogovarjati z M. R. o tem kje se nahaja apartma in kje lahko prevzame ključe. Pritožnica meni, da če bi TIC tako pomembno opozorilo prejel, bi ga gotovo preusmeril na obtoženca. Te navedbe pritožnice pa naj bi dodatno podpirala okoliščina, da je obtoženec pred začetkom sezone 2011/12 reagiral z naročilom koncesionarju za čiščenje dimnikov.

13O vprašanju, ali je bil obtoženec že februarja 2011 od najemnika apartmaja M. R. res obveščen o zaznavi znakov zastrupitve z ogljikovim monoksidom, se je sodišče prve stopnje dovolj izčrpno, s tehtnimi razlogi, opredelilo pod točko 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom, da ni nobenega razloga, da sodišče priči M. R. ne bi verjelo, da ne ve s kom se je tedaj pogovarjal po telefonu, da se ne spominja, da bi bil seznanjen s hišnim redom, da je poklical na telefonsko številko, ki jo je dobil ob prihodu (verjetno pri TIC-u), da pa je res številko imel shranjeno pod navedbo "lastnik K.". Glede na okoliščine, da priča ni vedela z gotovostjo povedati, katero telefonsko številko je uporabila oziroma kje jo je dobila oziroma da je govorila prav z lastnikom apartmaja, torej obtožencem, iz dokaznega postopka pa izhaja, da so bile za najemnike apartmajev zadolžene tudi druge osebe (npr. O. Č.), sodišče druge stopnje sprejema zaključek prvega sodišča o nedokazanosti navedenega očitka. Pritožbeno prikazovanje, kaj vse naj bi kazalo na to, da je na telefonski zvezi prav obtoženec, pa gre označiti le za domneve, ki niso bile dokazno podkrepljene.

14Res je kot trdi pritožnica, da prvi odstavek 107. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) lastnikom objektov oziroma njihovim pravnim naslednikom nalaga obveznost hrambe projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekta izvedenih del in ostale dokumentacije, na podlagi katere je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje. Ne gre pa se strinjati z njeno oceno, da če bi obtoženec to dokumentacijo prelistal, bi opazil, kaj vse mu ta nalaga glede vzdrževanja objekta. Z ničemer ni izkazano, ali je obtoženec navedeno dokumentacijo prelistal ali je ni, je pa bilo v dokaznem postopku z gotovostjo zaključeno, da je razpolagal s potrdilom koncesionarja z dne 14. 12. 2004 in uporabnim dovoljenjem z dne 21. 1. 2005. Priča D. B., na katero se pritožnica sklicuje, je sicer res izpovedala, da je ob zagonu plinskega trošila, ko so bile kaminske peči že nameščene, obtoženca opozorila na zračenje prostorov, je pa pritožnica spregledala, da je ta priča v nadaljevanju izpovedbe izpostavila, da je obtoženec po tem opozorilu kontaktiral z delavci K ... in jih opozoril, da je treba urediti zračenje, nakar so v bližini balkonskih vrat izvrtali zračnike (list. št. 372).

15V pritožbenem delu, ki se nanaša na grajo oprostilne sodbe zoper obtoženega S. D., pritožnica navaja, da bi bilo sicer upravnemu organu Občine ... moč očitati kaznivo dejanje nevestnega dela v službi ali zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, a je pregon za to kaznivo dejanje zastaral že pred tragično nezgodo. Prepričana pa je, da ta ugotovitev ne odvrača krivde od obtoženega S. D. Imenovan je bil v komisijo kot strokovni izvedenec za strojne inštalacije. Njegovo delo ni bilo omejeno zgolj na kontrolo papirjev, saj tehnični pregled objekta potem ne bi bil potreben. ZGO-1 v 4. točki 95. člena predvideva, da se pri pregledu poleg vseh listin ugotovi tudi, ali so instalacije, tehnološke naprave in oprema kvalitetno vgrajeni, ali izpolnjujejo predpisane parametre itd. Dolžnost obtoženca je torej bila, da opazi razliko med tekstovnim in grafičnim delom projektne gradbene dokumentacije, da opazi, da sta v objektu dve peči, ki bosta zajemali zrak iz prostora in da zračenje omogoča le odprtina s premerom 6 cm, kar pa je predstavljalo nevarnost za uporabnike.

16Pri presoji ravnanja obtoženega S. D. kot člana komisije zadolženega za strojne napeljave na tehničnem pregledu dne 20. 1. 2005, sodišče druge stopnje soglaša z dvema odločilnima zaključkoma prvostopenjskega sodišča in sicer, da je bila kaminska pač v apartmaju številka 5 predvidena že od samega pričetka projektiranja do konca izvedbe (točka 29 obrazložitve) ter da gre obtožencu glede na izvedene dokaze verjeti, da je po izvedenem tehničnem pregledu opozoril na pomanjkljivosti in zahteval njihovo odpravo ter povratno informacijo o tem (točka 30 obrazložitve). Poleg izčrpnih in tehtnih razlogov, s katerimi je prvo sodišče utemeljilo svoje zaključke glede načrtovanja kaminske peči, in se jim drugo sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridružuje, gre opozoriti le še na okoliščino, da iz izpovedb ostalih lastnikov apartmajev (O. L., B. K., B. R., G. O.) izhaja, da so tudi v drugih apartmajih bile poleg plinskih trošil, nameščene kaminske peči. Zato ne gre verjeti, da so lastniki apartmajev množično nameščali tudi kaminske peči, ne da bi to možnost šteli za predvideno.

17Nesporno je, da je obtoženec kot član komisije za tehnični pregled večapartmajskega objekta, zadolžen za nadzor strojnih instalacij, na zapisnik z dne 20. 1. 2005 (priloga A138 - A139) podal pripombi oziroma zahtevi: 1. "dokazilo o zanesljivosti dopolniti s spiskom dokazil za strojne instalacije" in 2. "dostaviti zapisnik inšpektorja parnih kotlov o prvem pregledu tlačne posode". Za ugotavljanje njegove odgovornosti je bistvena prva pripomba. Glede vpliva, ki naj bi jo imela na izdajo uporabnega dovoljenja, se sodišče druge stopnje strinja z zaključki prvega sodišča, da je predstavljala oviro za izdajo slednjega. Na zapisniku je namreč le pri pripombi strokovnega izvedenca za gradbeništvo "končati tlak pred zgornjim vhodom v objekt" izrecno zapisano, da ta pripomba ne zadrži izdaje uporabnega dovoljenja. Upoštevaje dejstvo, da vodja komisije B. K. ni bil strokovnjak za strojne instalacije, je povsem logičen zaključek, da je obtoženi pričakoval, da bo z zahtevanimi dokazili seznanjen oziroma da ne bo uporabno dovoljenje izdano brez njegove dokončne ocene. Vsekakor tudi izjavo investitorja z dne 21. 1. 2005 (priloga A 137), na podlagi katere je vodja komisije štel, da je podanim pripombam zadoščeno (s katero pa obtoženi ni bil seznanjen), že po sami vsebini ni mogoče šteti za zadostno v smislu obtoženčeve pripombe oziroma zahteve. Izjava se je namreč glasila: "Spodaj podpisani B. Z. izjavljam, da sem odpravil vse pomanjkljivosti ugotovljene na tehničnem pregledu dne 20. 1. 2005". V obrazložitvi uporabnega dovoljenja z dne 21. 1. 2005, ki ga je podpisala načelnica UE S. P., kot vodja postopka pa je bil podpisan B. K., je med drugim zapisano, "da je bilo na tehničnem pregledu ugotovljeno, da so inštalacije, tehnološke naprave in oprema kvalitetno vgrajene in izpolnjujejo predpisane parametre, upoštevajoč tehnološki proces ter varnost in zdravje pri delu, varstvo pred požarom in varstvo okolja, da obstoji ustrezno dokazilo o zanesljivosti objekta, izdelano v skladu z določbami Zakona o graditvi objektov". Glede na navedeno se gre strinjati s prvim sodiščem, da obtožencu zahtevana dokumentacija ni bila posredovana, da očitno ni bila posredovana niti upravni enoti, obtožencu pa je bila z izdajo uporabnega dovoljenja mimo upoštevanja njegovih pripomb in zahtev, zgolj po predložitvi zgoraj povzete izjave investitorja, odvzeta vsakršna možnost podajanja dokončnega stališča o ustreznosti strojne instalacije. Iz vsebine pritožbe gre sklepati, da se pritožnica sicer strinja, da je obtoženec na tehničnem pregledu podal pripombe glede strojnih instalacij, a mu očita neustrezno formuliranje le-teh. Pravi namreč, da je bila njegova dolžnost, da vodjo komisije opozori na tak način, da ne bi mogel samovoljno izdati uporabnega dovoljenja oziroma da bi moral specificirano navajati pomanjkljivosti, saj naj bi takšen tekst kot je zapisan, klical po kršitvi. Pri tem se pritožnica sklicuje tudi na izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. V. B., ki naj bi zapisal, da je strokovnjak strojne stroke naredil veliko strokovno napako, česar pa sodišče prve stopnje sploh ni omenilo. Najprej je potrebno opozoriti, da je odločanje o odgovornosti naloga sodišča ne pa izvedenca. Je pa omenjeni izvedenec svojo oceno obtoženčeve odgovornosti, podano v pisnem izvedenskem mnenju z dne 16. 5. 2014 omilil na neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi 14. 9. 2016 (hrbtna stran list. št. 764). Na vprašanje višje državne tožilke, kaj zanj pomeni izjava strojnega izvedenca pri tehničnem pregledu je odgovoril: "da je lahko ta strokovnjak glede na videno situacijo, da so potrebni dodatni dokazi o kakovosti in predvsem varnosti vgrajene plinske instalacije ali boljše notranje plinske instalacije, peči na trda goriva, kakor tudi prezračevanja. Vendar običajno strokovnjak v tehničnem pregledu v tej ekipi podrobno specificira kaj je negativno, to pomeni ni v skladu s tehničnimi predpisi, standardi in dobro prakso in to potem zahteva od izvajalca, odnosno investitorja". Torej se mu je poslej zdel, podobno kot pritožnici v pritožbi, sporen način podaje obtoženčeve pripombe oziroma zahteve na zapisnik, torej njene forme. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, se drugemu izvedencu in sicer A. J. zapis ni zdel vprašljiv. Na glavni obravnavi 14. 9. 2016 (hrbtna stran list. št. 762) je po predočenju predmetne pripombe izpovedal, da so verjetno manjkala dokazila o zanesljivosti, ki jih da izvajalec del. V nadaljevanju je potrdil, da dokazila o zanesljivosti obsegajo tudi ateste, navodila za uporabo in druge tehnične karakteristike peči na trdo gorivo in plinske peči. Sodišče druge stopnje zato enako kot prvostopenjsko ugotavlja, da gre pripombo oziroma zahtevo obtoženca na zapisniku o tehničnem pregledu razumeti kot izrecno opozorilo na pomanjkljivosti, pričakovanje na povratno informacijo o s strani investitorja predloženi zahtevani dokumentaciji in v tej zvezi morebitno zahtevo za odpravo pomanjkljivosti. Prvo sodišče je pravilno opozorilo na tisti del pričevanja A. Č., sicer člana komisije zadolženega za električne napeljave (list. št. 750), o običajnem obveščanju članov komisije. Poudaril je, da bi sam takšno potrdilo (op. povratno informacijo) pričakoval, sicer ga upravna enota kot strokovnjaka ne potrebuje. Kljub temu, da obtoženčeva zahteva ni bila na zapisniku tako formulirana, kot bi to pričakovalo državno tožilstvo, pa ne gre zanemariti, da tehnični pregled opravljajo strokovnjaki za posamezna področja, se na tehničnem pregledu o ugotovljenih pomanjkljivostih gotovo pogovarjajo (tudi z vodjo komisije), na napake opozarjajo, glede na sam format zapisnika, kot je razviden iz priloge A139, pa pripombe zapišejo v strokovnem jeziku, na koncizen način. Glede na takšno ravnanje obtožencu po prepričanju sodišča druge stopnje ni mogoče pripisati niti blažje stopnje malomarnosti v odnosu do prepovedane posledice, to je do povzročitve splošne nevarnosti za življenje ljudi.

18Pritožnica v nadaljevanju pritožbe polemizira z razlogi sodbe iz 31. in 32. točke in poudarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da obtožba S. D. ni očitala, da je on izdal uporabno dovoljenje, ampak da je kot strokovnjak za strojne instalacije opustil svoje dolžnosti pri pregledu. V tej zvezi sodišče druge stopnje ugotavlja, da prvo sodišče pod točkama 31 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe niti ne preizkuša obtožbe v opisanem smislu, šele pod točko 33 obrazložitve zavzame neomajno stališče o neutemeljenosti obtožbenega očitka, da obtoženec ni zahteval zadržanja izdaje uporabnega dovoljenja ter ni zahteval ponovnega tehničnega pregleda strojnih inštalacij. S tehtnimi argumenti, podprtimi z uporabo določb 11. točke prvega odstavka 2. člena, prvega odstavka 90. člena, 1. točke prvega odstavka 95. člena, 96. in 97. člena ZGO-1 je uspešno pojasnilo zakaj meni, da obtoženec ni mogel vplivati na to, ali bo uporabno dovoljenje izdano. Pomembna okoliščina pri tem je seveda bila ta, da obtoženec niti ni dobil povratne informacije o tem ali je investitor upravni enoti dostavil zahtevano dokumentacijo.

19Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

20Pritožbeno sodišče je odločilo v korist obtožencev in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).