UPRS Sodba in sklep I U 1306/2017-5

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za notranje zadeve št. št. 2142-1441/2016/12 (1312-08) z dne 11. 5. 2017 se odpravi in zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka združilo odločanje o prošnjah tožnikov v en postopek, v 2. točki izreka zavrglo prošnje tožnikov za mednarodno zaščito ter v 3. točki sklenilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj tožnikov za mednarodno zaščito, ker bodo tožniki predani Republiki Franciji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da so tožniki dne 8. 12. 2016 vložili pri pristojnem Ministrstvu za notranje zadeve prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Ministrstvo je ob vložitvi prošenj za mednarodno zaščito pridobilo podatek, da so tožniki v evropski prostor vstopili z veljavnimi schengenskimi vizumi tipa C z veljavnostjo 90 dni. Glede na to je dne 14. 12. 2016 v skladu z drugim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe pristojnemu organu Republike Francije posredovalo prošnjo za sprejem in dne 26. 12. 2016 od francoskega organa prejelo odgovor, da je Francija v skladu s omenjeno določbo drugega odstavka 12. člena Uredbe odgovorna za obravnavanje prošenj tožnikov za mednarodno zaščito. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe je bil s tožniki opravljen osebni razgovor. Na razgovoru je bil prisoten njihov pravni zastopnik, stranke pa seznanjene s potekom dublinskega postopka ter z odgovorom Francije, da je odgovorna država članica po Dublinski uredbi.

3Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzame pojasnilo tožnikov o njihovem položaju v Republiki Sloveniji in odgovore na vprašanja, ki so jim bila postavljena na osebnem razgovoru. V zvezi z izjavo tožnikov, da bi se v primeru predaje Republiki Franciji počutili ogroženi, ugotavlja, da zanjo niso preložili nobenega konkretnega dokaza, in da je Republika Francija kot država članica Evropske unije dolžna spoštovati vsa načela in norme, ki veljajo na njenem območju, tožena stranka pa tudi nima razlogov za dvom v pošteno in zakonito obravnavo prošenj tožnikov v Republiki Franciji. V zvezi z izjavo tožnikov, da bi s predajo utrpeli nepopravljive psihične in socialne posledice, otroci zaradi prekinitve šolanja, v katerega so vključeni v Republiki Sloveniji, celotna družina pa zaradi odvisnosti od poslovanja gospodarske družbe, ustanovljene v Sloveniji, tožena stranka meni, da mora glede na že navedeno Republika Francija zagotavljati ustrezne pogoje za sprejem in oskrbo prosilcev, vključno s pravico do šolanja otrok prosilcev, zato bodo imeli prosilci enakovredne vključitvene pogoje v podobne izobraževalne programe tudi v primeru njihove predaje Republiki Franciji. Ustanovitev gospodarske družbe po določbah Dublinske Uredbe ni izključitveno merilo za izvedbo dublinskega postopka. Uredba kot izključitveni razlog določa le obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoje za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena listine EU o temeljnih pravicah.

4Po proučitvi dokumentacije, ki so jo predložili tožniki v zvezi s prošnjo za proučitev možnosti, da bi v skladu s 17. členom Dublinske uredbe Republika Slovenija prevzela odgovornost za obravnavanje prošenj, pa tožena stranka ne ugotavlja razloga za odstopanje od meril odgovornosti po Dublinski uredbi, saj naj bi uporaba diskrecijske klavzule temeljila na humanitarnih razlogih in sočutju, da bi omogočili združitev z družinskimi člani, sorodniki ali drugimi svojci. V zvezi s predloženo zdravstveno dokumentacijo prvega tožnika pa tožena stranka meni, da posebne potrebe prosilca nikakor ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice. Mora pa država članica pred predajo prosilca odgovorni državi skladno z 31. členom Dublinske uredbe posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči ob predaji, odgovorna država članica pa mora poskrbeti za ustrezno obravnavo posebnih potreb prosilca, vključno z nujno zdravstveno oskrbo, kolikor bi bila potrebna.

5Ker je za obravnavo prošenj tožnikov za mednarodno zaščito odgovorna Republika Francija, v Republiki Franciji pa sistemske pomanjkljivosti ali razpad azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema, niso ugotovljene in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je Ministrstvo na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s 4. alineo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) prošnje tožnikov za mednarodno zaščito, ki so jih vložili v Sloveniji, zavrglo.

6Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in predlagajo njeno odpravo oziroma podrejeno odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek. Tožbo vlagajo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7Dejansko stanje v zadevi je nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Prvi tožnik je imel še pred formalno vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji urejeno prebivališče. V Sloveniji biva legalno in z urejenim prebivališčem, kar ni bilo upoštevano pri odločitvi. Tožniki so bili prepričani, da bo Slovenija, ki je enemu izmed članov družine že v septembru 2016 izdala dovoljenje za prebivanje, tudi vsebinsko odločila o njihovih prošnjah za priznanje mednarodne zaščite. Posledično tožena stranka izpodbijane odločitve ni oprla na pravilno pravno podlago. Sklep je namreč utemeljen z določbami drugega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki po mnenju tožnikov v obravnavanem primeru, glede na status prvega tožnika, ne pride v poštev. Prepričani so namreč, da bi ob njegovem upoštevanju odločitev morala temeljiti na prvem odstavku tega člena oziroma na prvem odstavku 19. člena Dublinske uredbe. S svojo odločitvijo pa je tožena stranka arbitrarno (v nasprotju z načeli iz 6., 7. in 14. člena ZUP) posegla tudi v pridobljene pravice prvega tožnika. Posledično je v tem pogledu tudi bistveno pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanega sklepa, saj iz nje razlog za neuporabo navedenih določb Dublinske uredbe ni naveden, čeprav je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da ima prvi tožnik v Sloveniji urejeno dovoljenje za prebivanje, na kar so ves čas postopka opozarjali tudi tožniki.

8Obenem tožniki v primeru odločanja v sporu polne jurisdikcije zahtevajo odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Izvršitev izpodbijanega sklepa še pred odločitvijo sodišča, bi pomenila, da se tožniki izročijo Republiki Franciji. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja v takšnem primeru ne bi bila več mogoča, tudi če bi tožniki s tožbo uspeli. V tem primeru tožniki ne bi bili več v območju pristojnosti slovenskih državnih organov, obenem pa bi jim prenehal pravni interes za odločitev o tožbi.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Ne strinja se z očitkom napačne uporabe materialnega prava, poudarja, da se odgovorna država članica za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito določa na podlagi Dublinske uredbe in navaja razloge zaradi katerih je, tudi ob upoštevanju dovoljenja za prebivanje prvega tožnika v Republiki Sloveniji, za obravnavo prošenj tožnikov za priznanje mednarodne zaščite pristojna Republika Francija.

K I. točki izreka:

10Tožba je utemeljena.

11Očitek bistvene pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča utemeljen. Tožena stranka v razlogih sklepa sicer povzame navedbo tožnikov, da ima prvi tožnik do 28. 9. 2017 dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, vendar se o njej v svojih razlogih z ničemer ne izreče. V izpodbijanem sklepu se dejansko stanje v tem pogledu povsem neobrazloženo ne ugotavlja, saj v njem tožena stranka ne navede niti razlogov, ki bi kazali na presojo zatrjevanega dejstva kot pravno neupoštevnega oziroma nerelevantnega.

12Ker se tožniki v okviru tožbe zoper izpodbijano odločitev lahko sklicujejo tudi na napačno uporabo meril o odgovornosti iz III. poglavja Dublinške uredbe, v obravnavanem primeru na napačno uporabo meril glede izdaje dokumentov iz 12. člena, ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka (brez posega v pravico do pravnega sredstva) ni mogoče sanirati z dopolnjevanjem razlogov v odgovoru na tožbo, v katerem tožeča stranka sprejeto odločitev dodatno utemelji s sklicevanjem merila za določitev odgovorne države članice za obravnavo prošenj v družinskem postopku iz 11. člena Dublinske Uredbe.

13Sodišče tako ugotavlja, da so bila v upravnem postopku bistveno kršena pravila postopka, zaradi česar je tožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu, da ob upoštevanju določb 11. člena v povezavi z 12. členom Dublinske uredbe s polno obrazložitvijo ponovno odloči.

K II. točki izreka:

14V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega opirajo tožniki svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

15V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožniki za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazujejo več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.