VSC Sklep Cpg 169/2017

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 629/2014 z dne 17. 9. 2014 izreklo: "I. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se obstoj izločitvene pravice tožeče stranke na premoženju po seznamu "Sektor: 04 - PE ...", "Sektor: 07 - L." in "P." z dne 30. 6. 2011. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti v posest premoženje, ki je predmet izločitvene pravice po seznamu "Sektor: 04 - PE ...", "Sektor: 07 - L." in "P" z dne 30. 6. 2011." II. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo." III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 6.726,83 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

2Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

5Tožena stranka meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo

7Pritožba je utemeljena.

8Sodišče prve stopnje je moralo v sporni zadevi odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je navedla, da vlaga tožbo zaradi prerekanja obstoja izločitvene pravice v roku enega meseca od objave dodatnega osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 17. 9. 2012; - da je izločitveni zahtevek tožeča stranka prijavila 4. 9. 2012, stečajni upravitelj tožene stranke pa jo je prerekal z navedbo, da tožeča stranka na zahtevanih premičnih stvareh ni pridobila lastninske pravice in to tudi ne izhaja iz dokazov v njeni prijavi; - tožeča stranka je lastnik opreme po priloženem seznamu z dne 30. 6. 2011 Sektor: 04 - PE ... in Sektor: 07 - L. ter P. na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 6. 2011, sklenjene med njo kot kupcem opreme in prodajalcem M. D. in kot izhaja iz predložene pogodbe, je M. D. navedeno opremo prodal tožniku, pri čemer si je izgovoril pogoj, da se lastninska pravica na tej opremi prenese z dnem 31. 12. 2011; - ta dan bi moral M. D. izročiti opremo tožniku, v vmesnem času pa jo je imel pravico oddajati v najem in da je bila oprema v najemu od 15. 3. 2011 do 15. 5. 2011, dejansko pa se še vedno nahaja na sedežu tožene stranke, izhaja tudi iz računa, ki je bil izdan toženi stranki, in katerega veljavnost je bila v stečajnem postopku nad toženo stranko priznana, prav tako pa to izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS 1 U 322/2012-17 z dne 10. 7. 2012; - da je imel M. D. namen oddajati opremo v najem, izhaja tudi iz korespondence med M. D. in stečajno upraviteljico V. d. d - v stečaju; - da vrednost kupljene opreme znaša 142.650,00 EUR, z 20 % DDV pa 171.180,00 EUR; - da s tožbo tožeča stranka zahteva priznanje obstoja izločitvene pravice in izročitev opreme v posest, če pa se izkaže, da je bilo izločitveno premoženje prodano, pa tožeča stranka podredno zahteva plačilo zneska, ki ga je tožena stranka dosegla s prodajo, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo; - tožena stranka je trdila, da tožeča stranka sploh ni trdila in dokazala obstoj lastništva opreme, saj v tožbi ni navedbe, na kakšen način naj bi tožnik na njej pridobil lastninsko pravico; - sklenjena kupoprodajna pogodba je le zavezovalni pravni posel, ki ne zadošča za prenos lastninske pravice s prodajalca na kupca, saj manjka razpolagalni pravni posel, ki je v tem primeru stvarnopravna izročitev premičnine po 60. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in v 3. členu kupoprodajne pogodbe je določeno, da preide lastninska pravica s prodajalca na kupca 31. 12. 2011, ko bi moral M. D. tožniku izročiti opremo, vendar pa očitno prodajalec opreme kupcu v skladu s pogodbo ni izročil, kar priznava sam tožnik s pravilno navedbo, da je sporna oprema še vedno v posesti tožene stranke; - ker do stvarno pravne izročitve opreme tožniku nikoli ni prišlo, na njej tožnik ni pridobil lastninske pravice; - slednje izhaja tudi iz korespondence med M. D. in tožečo stranko z dne 10. 3. 2012, kjer M. D. navaja "... pričakovano je bilo, da bo to opremo do sedaj že izročil meni ..."; - poleg tega pa tudi M. D. nikoli ni pridobil lastninske pravice na tej opremi, čeprav je v stečajnem postopku nad toženo stranko glede nje prijavil izločitveno pravico; - izločitveno pravico je prijavil na podlagi lastninske pravice, ki jo je pridobil na opremi na podlagi kupne pogodbe, sklenjene med njim in toženo stranko, ki pa jo je stečajni upravitelj tožene stranke prerekal; - ker gre pri premičninah za izvedeni način pridobitve lastninske pravice, lahko kupec pridobi lastninsko pravico le v primeru, če jo je imel prodajalec, M. D. pa ni imel lastninske pravice na opremi, zato je ni mogel prenesti na tožnika in ker se pridobi lastninska pravica na premični stvari šele z izročitvijo in tožniku oprema ni bila izročena, pa tudi iz tega razloga tožnik ni postal njen lastnik; - tožeča stranka je še trdila, da je bil glede prenosa lastninske pravice med M. D. in tožnikom dogovorjen posestni konstitut po 2. alineji tretjega odstavka 60. člena SPZ, ko se stranki dogovorita, da premičnina kljub prenosu lastninske pravice ostane v posesti prenosnika in da sta pogodbeni stranki v konkretnem primeru dogovorili, da lastninska pravica na predmetu preide 31. 12. 2011, pri čemer izročitev ni pogoj za prenos lastninske pravice; - predmet prodaje se nahaja na sedežu tožene stranke, do izročitve ni prišlo zaradi ugovorov tožene stranke in je njeno ravnanje zato v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ko se sklicuje na to, da na tožnika lastninska pravica ni prešla iz razloga, ker ni prišlo do formalne izročitve stvari, do izročitve pa ni prišlo zaradi preprečevanja tožene stranke; - tožena stranka je še trdila,da iz 3. člena prodajne pogodb izhaja, da se je prodajalec zavezal, da bo kupcu izročil blago 31. 12. 2011 in da bo šele z izročitvijo na tožnika prešla lastninska pravica, torej brez izročitve ni prehoda lastninske pravice in ne more biti dvoma, da je bila dogovorjena dejanska izročitev kot pogoj za pridobitev lastninske pravice, ne pa posestni konstitut.

9Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi enkrat že odločilo in kot samo povzema, je s sodbo I Pg 1359/2012 z dne 27. 11. 2013 ugodilo primarnemu zahtevku in toženi stranki naložilo izročitev premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je ugotovilo, da v tej zadevi ni pomembno, kdo je odgovoren za to, da tožeča stranka ne more razpolagati s kupljenimi stvarmi, ampak bi moralo sodišče presoditi, ali obstoji zatrjevana izločitvena pravica v smislu 22. člena Zakona o finančnem poslovanju , postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). To določbo je sodišče prve stopnje sicer povzelo v sodbo, vendar je spregledalo odločilno materialnopravno podlago za presojo v sporni zadevi, ki jo ureja 296. člen ZFPPIPP in v zvezi z njim 299. člen ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje se do teh pravno odločilnih okoliščin ni opredelilo, zato je bilo odločeno, da v ponovnem postopku presodi ali v vseh okoliščinah obravnavanega primera obstoji izločitvena pravica tožeče stranke na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko.

10V ponovljenem postopku sta stranki podali še dodatne navedbe in je tožena stranka navajala: - da iz prodajne pogodbe med tožnikom in M. D. ni razviden dogovor glede več načinov izročitve predmeta prodaje, dogovorjena je bila zgolj dejanska izročitev, ki pa ni bila opravljena, zato tožeča stranka ni pridobila lastninske, posledično pa ne izločitvene pravice; - da posestni konstitut ni bil dogovorjen, kakšno drugačno vrsto izročitve pa tožeča stranka ni zatrjevala in je v ponovnem sojenju glede tega prekludirana; tožeča stranka je dodala:- da pritožbeno sodišče ne problematizira vprašanja, ali je tožnik pridobil izločitveno pravico, temveč vprašanje, ali jo je pridobil še pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko; - da se tožena stranka na dejstva, ki jih izpostavlja pritožbeno sodišče, ni sklicevala in tudi ni navedla, do kdaj bi moral tožnik pridobiti lastninsko pravico na sporni opremi in v kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevalo ta dejstva, bi s tem preseglo trditveno podlago pravdnih strank in bi takšna sodba predstavljala sodbo presenečenja; - da je pa je potrebno upoštevati, četudi do začetka stečajnega postopka tožeča stranka ne bi pridobila lastninske pravice, da je v tem postopku dokazala, da so nanjo kljub odsotnosti razpolagalnega pravnega posla prešla stvarnopravna upravičenja v takem obsegu, da ji je zagotovljeno pravno varstvo tudi v izločitveni pravdi, saj je tožeča stranka izkazala obstoj lastninske pravice v pričakovanju, ki preprečuje, da bi sporna oprema sodila v stečajno maso tožene stranke; - tožena stranka je navedla, da je trditveno in dokazno breme na strani tožeče in ne tožene stranke sicer pa je tožena stranka v pravdi ves čas zatrjevala, da tožeča stranka nima izločitvene pravice, ker nikoli ni pridobila lastninske pravice, pogoj za priznanje izločitvene pravice je lastninska pravica izločitvenega upnika, ta pogoj pa ni izpolnjen.

11Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12Pritožbeno sodišče je štelo, da je za tožbo, kot jo je vložila tožeča stranka, pravno odločilno dejstvo začetek stečajnega postopka, ker je izločitvena pravica pravica lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika (22. člen ZFPPIPP) in mora ta pravica obstajati na dan začetka stečajnega postopka, kar izhaja iz 296. člen ZFPPIPP, ki glasi: "(1) Upniki morajo v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. [...] in 299. člena ZFPPIPP ki glasi: "(1) Upniki morajo v stečajnem postopku prijaviti svoje izločitvene pravice, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka. [...].

13Iz izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče povzelo: - da je tožeča stranka kot kupec z M. D. kot prodajalcem 30. 6. 2011 sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup opreme po seznamu (priloga A 4) za kupnino 171.180,00 EUR; - da je kupnino tožeča stranka plačala, do izročitve opreme s strani M. D. pa (kljub opominom tožnika) ni prišlo; - da med pravdnima strankama ni sporno, da je bil sprva lastnik opreme V. d.d. (sedaj v stečaju), ki jo je prodal toženi stranki, ta pa M. D. po pogodbi z dne 15. 3. 2011; - da M. D. oprema na njegov sedež poslovanja fizično ni bila predana v posest, je pa zanjo, kot je izpovedal, prejel primopredajni zapisnik in jo nato oddal nazaj v najem toženi stranki; - da se je oprema tako fizično ves čas nahajala na sedežu tožene stranke, torej tudi takrat, ko jo je M. D. s prodajno pogodbo z dne 30. 6. 2011 prodal tožniku; - da je iz prodajne pogodbe z dne 30. 6. 2011 razvidno, da sta pogodbeni stranki kot nesporno ugotovili, da je M. D. lastnik te opreme, kar sta izkazovala računa z dne 26. 4. 2011 in 15. 3. 2011 kot sestavni del pogodbe; - da sta predmet pogodbe pogodbeni stranki opisali v 1. členu (oprema po seznamih z dne 30. 6. 2011), kar je prodajalec prodal tožniku za kupnino 171.180,00 EUR; - da je v 2. členu sedaj tožeča stranka vzela na znanje, da je bila za kupljeno opremo 15. 4. 2011 sklenjena najemna pogodba za eno leto in se v zvezi s tem strinjala, da ostane najemna pogodba še naprej v veljavi do 31. 12. 2011, po tem roku pa jo želi pridobiti v neposredno posest; - da se je M. D. v 3. členu pogodbe zavezal, da bo tožeči stranki prodano opremo izročil 31. 12. 2011 in bo takrat na kupca tudi prešla lastninska pravica na predmetu prodaje; - da kljub tej pogodbeni zavezi M. D. tožeči stranki 31. 12. 2011, niti kasneje opreme ni izročil v posest, česar ni mogel storiti zaradi zadrževanja opreme s strani stečajnega upravitelja tožene stranke; - da se je stečajni postopek nad toženo stranko začel 11. 5. 2011.

14Pritožbeno sodišče je štelo, da je na podlagi prej navedenih dejanskih ugotovitev, sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno presodilo, da glede na to, da se je stečajni postopek nad toženo stranko začel 11. 5. 2011, tožeča stranka pa je z M. D. sklenila kupoprodajno pogodbo 30. 6. 2011, tožeča stranka pred 11. 5. 2011 do tožene stranke ni imela izločitvene pravice glede na 22. člen ZFPPIPP v zvezi z 299. členom ZFPPIPP. Nadalje je menilo, da je pravilno presodilo, da se tožeča stranka v nobenem primeru ne more sklicevati, da je pridobila lastninsko pravico (ali pravico v pričakovanju) na opremi še pred sklenitvijo prodajne pogodbe in pred začetkom stečajnega postopka, ker da je prodajalec obdržal prodano opremo v svoji posesti, ker je zapis v prodajni pogodbi (da preide lastninska pravica ob izročitvi stvari 31. 12. 2011) jasen in nedvoumen in tak dogovor ni bil sklenjen. Pravilno je presodilo, da se obstoj lastninske pravice v pričakovanju, ki ga sedaj omenja tožeča stranka, v nobenem primeru ne more raztezati na obdobje pred sklenitvijo prodajne pogodbe, saj obdobje pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, torej pred 11. 5. 2011, na tožečo stranko niso prešla nobena stvarno pravna upravičenja iz prodajne pogodbe, ki je bila sklenjena dne 30. 6. 2011.

15Presodilo je, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, saj bi bil slednji utemeljen le v primeru, če bi se ugotovil obstoj izločitve pravice, pa bi tožena stranka predmet izločitvene pravice prodala, tedaj izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico, ima pa pravico zahtevati, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja¹.

16Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki jo je vrhovno sodišče dopustilo in o vloženi reviziji je odločilo s sklepom III Ips 162/2015 z dne 25. 7. 2017², s katerim je reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

17Revizija je bila dopuščena glede vprašanja: "ali mora biti izločitvena pravica, da lahko upnik njen obstoj uspešno uveljavlja v stečajnem postopku, v skladu z 299. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), že v upnikovem premoženju ali zadošča, da je do začetka stečajnega postopka zgolj nastala in jo je upnik pridobil naknadno."

18Vrhovno sodišče je odločilo: "Dopuščeno revizijsko vprašanje odpira dileme dopustnosti oziroma uspešnosti uveljavljanja izločitvene pravice v primeru pravnega nasledstva (singularnega ali univerzalnega) na stvari, ki je predmet izločitvene pravice, če do nasledstva pride po začetku stečajnega postopka. ZFPPIPP eksplicitno odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje ne daje, vendar pa je do takšnega odgovora, ob upoštevanju stvarne in stečajne zakonodaje, mogoče priti s sistemsko in namensko razlago. Lastninsko pravico, ki je jedro izločitvene pravice, determinirajo njena upravičenja, med katerimi je tudi razpolagalno upravičenje. Slednje lastniku stvari (med drugim) zagotavlja pravno možnost prenosa njegove lastninske pravice. Razpolaganje učinkuje absolutno, to je naproti vsakomur in v kolikor odsvojitelj lastninsko pravico učinkovito prenese na pridobitelja, s tem izgubi upravičenja uporabe, razpolagalno upravičenje in tudi pravovarstveni zahtevek. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja z lastninsko pravico lahko določi le zakon. Izločitvenemu upniku razpolaganja s predmetom, ki je predmet izločitvene pravice, ne prepoveduje niti ZFPPIPP niti katerikoli drug predpis. Ob upoštevanju lastninskih upravičenj je zato izločitveno pravico treba razumeti kot pravico vsakokratnega lastnika stvari od stečajnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v njegovi posesti, zato pravno nasledstvo stvari, ki je predmet izločitvene pravice, ne privede do nastanka nove izločitvene pravice, pač se zaradi nasledstva spremeni zgolj njen imetnik. Ob razumevanju pravkar povedanega je torej odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pozitiven: kdor po začetku stečajnega postopka postane pravni naslednik izločitvenega upnika, lahko uveljavlja izločitveno pravico svojega pravnega prednika. Tožeča stranka bi namreč lahko izven insolvenčnih pravil zoper stečajno dolžnico v vsakem primeru vložila (tudi) vindikacijsko tožbo in ker je uveljavljanje izločitvene pravice v stečajnem postopku po svoji vsebini treba razumeti kot vrnitveni zahtevek, ni mogoče najti razumnih argumentov, da tožeča stranka (novi izločitveni upnik) svojih pravic ne bi mogla uveljavljati (tudi) na podlagi pravil, ki veljajo v stečajnem postopku.

19Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega odločilo, da se stališče sodišč nižjih stopenj, da tožeča stranka z zahtevkom za uveljavitev izločitvene pravice ne more uspeti, ker je bila prodajna pogodba med prodajalcem B. B. in tožečo stranko sklenjena po začetku stečajnega postopka, zaradi česar tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka ni imela izločitvene pravice, izkaže za materialnopravno zmotno. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo ter v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče namreč ni obravnavalo pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da prodajalec - B. B. sploh ni bil lastnik spornih premičnin, zato je ostala pritožba tožeče stranke v tem pogledu nepreizkušena (neizčrpana). V obravnavanem sporu je namreč ob pojasnjenem materialnopravnem stališču treba ugotoviti, ali je bil prodajalec B. B. lastnik spornih premičnin in ali je lastninsko pravico na premičninah prenesel na kupko - tožečo stranko.

20Pritožba je utemeljena.

21Drži, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo (16. točka izpodbijane sodbe), da je tožnik kot kupec z M. D. kot prodajalcem 30. 6. 2011 sklenil kupoprodajno pogodbo za nakup opreme po seznamu (priloga A 4) za kupnino 171.180,00 EUR. Kupnino je tožnik plačal, do izročitve opreme s strani M. D. pa (kljub opominom tožnika) ni prišlo. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil sprva lastnik opreme V. d.d. (sedaj v stečaju), ki jo je prodal toženi stranki, ta pa M. D. po pogodbi z dne 15. 3. 2011. M. D. oprema na njegov sedež poslovanja fizično ni bila predana v posest, je pa zanjo, kot je izpovedal, prejel primopredajni zapisnik in jo nato oddal nazaj v najem toženi stranki. Oprema se je tako fizično ves čas nahajala na sedežu tožene stranke, torej tudi takrat, ko jo je M. D. s prodajno pogodbo z dne 30. 6. 2011 prodal tožniku.

22Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je iz uvodnega dela prodajne pogodbe razvidno, da sta pogodbeni stranki kot nesporno ugotovili, da je M. D. lastnik te opreme, kar sta izkazovala računa z dne 26. 4. 2011 in 15. 3. 2011 kot sestavni del pogodbe. Predmet pogodbe sta pravdni stranki opisali v 1. členu (oprema po seznamih z dne 30. 6. 2011), kar je prodajalec prodal tožniku za kupnino 171.180,00 EUR. V 2. členu je tožnik vzel na znanje, da je bila za kupljeno opremo 15. 4. 2011 sklenjena najemna pogodba za eno leto. V zvezi s tem se je strinjal, da ostane najemna pogodba še naprej v veljavi do 31. 12. 2011, po tem roku pa jo želi pridobiti v neposredno posest. Zato se je M. D. v 3. členu pogodbe zavezal, da bo tožniku prodano opremo izročil 31. 12. 2011 in bo takrat na kupca tudi prešla lastninska pravica na predmetu prodaje. Kljub tej pogodbeni zavezi M. D. tožniku 31. 12. 2011, niti kasneje opreme ni izročil v posest. Tega ni mogel storiti zaradi zadrževanja opreme s strani stečajnega upravitelja tožene stranke. Zoper toženo stranko se je namreč 11. 5. 2011 začel stečajni postopek.

23Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je med drugim sporno, ali je bil M. D. v času prodaje lastnik opreme. Če ni bil, izločevane opreme ni mogel veljavno prodati tožeči stranki. Presodilo je, da glede na predložene dokaze in trditve, tožeča stranka tega dejstva ni dokazala. V tem postopku ni sporno, da je M. D. opremo 15. 3. 2011 kupil od tožene stranke, kar je potrdila tudi tožena stranka sama s predložitvijo prodajne pogodbe (B 5), vendar pa oprema M. D. nikoli ni bila izročena v posest. V skladu s prvim odstavkom 60. člena SPZ zato na njej ni mogel pridobiti lastninske pravice. Sklicevanja, da je M. D. opremo takoj po prodaji oddal v najem toženi stranki, pa tožeča stranka ni uspela dokazati. Kot je izpovedala priča M. D. , je bil glede najema v dogovorih s toženo stranko, vendar pa do podpisa najemne pogodbe ni prišlo, saj so se pri toženi stranki takrat menjavali direktorji. Novi zakoniti zastopnik tožene stranke nato ni bil pripravljen podpisati najemne pogodbe, zato je očitno, da do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo. Tožeča stranka se je sicer sklicevala, da je bila M. D. v stečajnem postopku nad toženo stranko priznana terjatev glede plačila najemnine 240,00 EUR (po računu št. 50/011 z dne 2. 5. 2011 za obdobje od 15. 3. 2011 do 15. 5. 2011, A 9) v okviru priglašenih 70.371,76 EUR, vendar pa je tožena stranka s predložitvijo M. D. prijave terjatve (B 3) dokazala, da se ta nanaša zgolj na njegova režijska gradbena dela, ki jih je opravljal za toženo stranko in v njej nikjer ni omenjeno, da se nanaša tudi na terjatev iz naslova najemnine. Če bi jo takrat res prijavil, bi namreč moral k njej priložiti tudi sporni račun št. 50/2011 in se nanj sklicevati. Priča M. D. pa je sam izpovedal, da je tožena stranka plačilo računov za najemnino zavrnila, zato jih naslednje mesece ni več izstavljal. Glede na to, da mu pred stečajnim postopkom ni plačala niti prvega računa št. 50/011, pa je po oceni sodišča očitno zavračala tudi plačilo tega računa. Čeprav M. D. izpis odprtih postavk v skupni višini 70.371,76 EUR (A 10) zajema tudi račun št. 50/011, stečajni upravitelj pa je priglašeno terjatev v celoti priznal, to še ne pomeni, da je tožena stranka s tem konkludentno priznala najemno razmerje. Pomeni le, da je M. D. priznala terjatev iz naslova opravljenih gradbenih del, kot je bila priglašena. Ker torej tožeča stranka za sporno opremo ni uspela dokazati obstoja najemnega razmerja med M. D. in toženo stranko, M. D. pa ob nakupu ni bila izročena v posest, slednji na njej v skladu s prvim odstavkom 60. člena SPZ ni pridobil lastninske pravice. Če je tako, pa lastninske pravice s prodajno pogodbo 30. 6. 2011 tudi ni mogel veljavno prenesti na tožečo stranko.

24Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je (zaenkrat) zmotno stališče sodišča prve stopnje, da M. D. ni nikoli postal lastnik sporne opreme. Sodišče je pri presojanju navedene okoliščine zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo vseh dokazov, ki se nanašajo na prenos lastninske pravice med toženo stranko in M. D., prav tako pa je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo možnosti prenosa lastninske pravice na podlagi 60. člena SPZ (simbolična izročitev). Kot pojasni pritožba med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je bila sprva lastnik opreme družba V. d.d. (sedaj v stečaju) in da je ta družba to opremo prodala toženi stranki, slednja pa je isto opremo na podlagi Kupoprodajne pogodbe DM 1/2011 z dne 15. 3. 2011, prodala M. D. , ki je nato opremo prodal tožeči stranki. M. D. oprema na njegov sedež poslovanja sicer fizično ni bila nikoli predana v posest, je pa M. D., ko je bil zaslišan kot priča, izpovedal, da je za opremo s strani tožene stranke prejel primopredajni zapisnik in jo nato oddal nazaj v najem toženi stranki. Tako sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju sploh ni upoštevalo izpovedi M. D., da mu je bil izročen primopredajni zapisnik, kot tudi samega primopredajnega zapisnika, ki je bil predložen kot sestavni del kupoprodajne pogodbe s tožnikom, in da se izročitev premičnine v skladu z drugim odstavkom 60. člena SPZ šteje za opravljeno tudi z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s premičnino, kot tudi z izročitvijo kakšnega njenega dela, ali pa z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev. V navedenem zapisniku so posamezne premičnine natančno označene in so posamezni predmeti natančno identificirani, ta seznam pa je M. D. ob primopredaji izročila tožena stranka. Da sta pogodbeni stranki imeli namen, da se lastninska pravica prenese z izročitvijo primopredajnega zapisnika, izhaja tudi iz same kupoprodajne pogodbe, glede na to, daje v 2. členu pogodbe dogovorjeno, da se prevzem izvrši takoj in se pregled in prevzem opreme zapisniško evidentira. Z zapisniškim evidentiranjem, torej s sestavo primopredajnega zapisnika, je prešla lastninska pravica iz tožene stranke na M. D.

25Po stališču pritožbenega sodišča je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje preuranjeno presodilo, da tožnikov prodajalec ni pridobil lastninske pravice na opremi, ki je predmet prodajne pogodbe med sedaj pravdnima strankama.

26Po določbi 60. člena SPZ³ je za pridobitev lastninske pravice na premičnini na podlagi pravnega posla uzakonjeno tradicijsko načelo, ki zahteva, da prenosnik na pridobitelja prenese posest stvari, kar se opravi z izročitvijo v posest (traditio). S tem prodajna pogodbe kot zavezovalni del posla doseže svoj cilj - predmet prodaje iz lastništva prodajalca preide v lastništvo kupca.

27Izročitev se opravi kot dejanska izročitev v neposredno lastniško posest (traditio vera), vendar pa to pogosto ni mogoče ali pa druge okoliščine narekujejo, da se izročitev opravi na drugačen način. Tako kot dejanska izročitev šteje izročitev, ki se opravi z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s premičnino kot tudi z izročitvijo kakšnega njenega dela ali pa z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev. Zadošča torej, da prenosnik omogoči pridobitelju, da ta začne izvrševati dejansko oblast nad stvarjo.

28Sodišče prve stopnje bi tako moralo glede obstoja lastninske pravice prodajalca po prodajni pogodbi s tožečo stranko ugotavljati, če je med prodajalcem in njegovim prodajalcem (v sporni zadevi je to tožena stranka) po kupoprodajni pogodbi št. DM 1/2011 (B 5 listina v spisu), ki v 2. členu vsebuje dogovor "Ob prevzemu, ki se izvrši takoj po pozivu kupca, se pregled in prevzem opreme zapisniško evidentira;" dejansko prišlo do sklenitve primopredajnega zapisnika. Če je prišlo, potem bi takšna listina lahko pomenila, da je prišlo do simbolične izročitve, prodajalka, sedaj tožena stranka, je s tem omogočila kupcu, da je pričel izvrševati dejansko oblast nad stvarjo in v okviru tega tudi razpolaga s stvarjo.

29Glede zgoraj navedenega bi moralo sodišče prve stopnje v dokazne namene vpogledati in dokazno oceniti morebitne dokazne listine v spisu I Pg 481/2011, kar je kot dokaz predlagala tožena stranka ob zatrjevanju, da je v zvezi z lastništvom nad opremo, ki je predmet prodajne pogodbe med D. in tožečo stranko, vložena izpodbojna tožba in da se zatrjuje izpodbojnost tako prodajne pogodbe med toženo stranko in V. kot prodajalcem kot izpodbojnost prodajne pogodbe med toženo stranko in M. D.. Prav tako bi moralo skrbno dokazno oceniti izpovedbo priče D., ki je izpovedoval o prodaji med njim in toženo stranko ter vse druge predlagane in izvedene dokaze v zvezi z M. D. pridobitvijo lastninske pravice.

30Če bo sodišče prve stopnje presodilo, da je prodajalec M. D. pridobil lastninsko pravico za opremo, ki je predmet prodaje med njim in tožečo stranko in je tako lahko pravno veljavno sklepal prodajno pogodbo s tožečo stranko za isto opremo, bo moralo ugotavljati ali sta pogodbeni stranki z zapisom v drugem odstavku 2. člena Prodajne pogodbe⁴ dogovorili tako imenovano fiktivno izročitev po drugi alineji tretjega odstavka 60. člena SPZ (posestni konstitut), ko se izročitev premičnine šteje za opravljeno s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve, če se stranki dogovorita, da premičnina kljub prenosu lastninske pravice, ostane še naprej v posesti prenosnika. Pri takšnem prenosu morata pogodbeni stranki dovolj jasno izjaviti voljo po prenosu lastninske pravice, če pa tega ne storita, se dogovor lahko razlaga le kot prodaja.

31Pri posestnem konstitutu bi tožeča stranka pridobila lastninsko pravico nad predmetom prodaje že ob sklenitvi prodajne pogodbe, zato bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, ki sta v 3. členu pogodbe zapisali, da kupec (tožeča stranka) pridobi lastninsko pravico šele z dejansko ne pa fiktivno izročitvijo.

32Končno bo moralo sodišče prve stopnje presoditi tudi vpliv (če ta še obstaja) oviranja tožene stranke pri realizaciji 3. člena prodajne pogodbe, kolikor se izkaže, da je pogodbena volja strank bila, da se lastninska pravica pridobi šele z dejansko izročitvijo.

33Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP), saj ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, ker bi v nasprotnem stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije), odločitvi glede glavne stvari pa sledi odločitev glede stroškov postopka.

34Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

35V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ravnati skladno z navodili kot izhajajo iz zgornjih navedb pritožbenega sodišča. Na podlagi skrbne presoje izvedenih dokazov bo moralo presoditi, katera dejstva šteje za dokazana in nato na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo.

¹ Peti odstavek 299.člena ZFPPIPP.
² Sklep VS RS III Ips 162/2015 z dne 25. 7. 2017.
³ 60. člena SPZ se glasi: "(1) Lastninska pravica na premičnini se pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja. (2) Izročitev premičnine se šteje za opravljeno tudi z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s premičnino, kot tudi z izročitvijo kakšnega njenega dela, ali pa z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev.(3) Izročitev premičnine se šteje za opravljeno s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve: - če je bila premičnina že pred sklenitvijo pravnega posla v posesti pridobitelja (izročitev na kratko roko);- če sta se stranki dogovorili, da premičnina kljub prenosu lastninske pravice še naprej ostane v posesti prenosnika (posestni konstitut). (4) Če je stvar v posesti tretjega, se šteje izročitev premičnine za opravljeno v trenutku, ko je bil tretji obveščen o prenosu lastninske pravice (izročitev na dolgo roko). S tem prenosnik prenese svojo posredno posest na pridobitelja."
⁴ Drugi odstavek 2. člena prodajne pogodbe z dne 30. 6. 2011 se glasi: "Kupec se strinja, da ostane najemna pogodba v veljavi do 31. 12. 2011, po tem roku pa kupec želi pridobiti kupljeno stvar v neposredno posest."