VSC Sodba Cp 72/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti 420,00 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožniku 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2014 dalje do plačila ter odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.578,75 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stranskemu intervenientu pa 333,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni pod izvršbo.

2Tožnik se je zoper sodbo pritožil. Uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena, zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena in bistvene kršitve določb postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti tožene stranke je napačno porazdelilo dokazno breme iz 131. in 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in tako že v samem startu napačno uporabilo materialno pravo, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče namreč ni upoštevalo relevantnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, in sicer Corsacov v. Moldova in Ribitsch v. Avstrija. V omenjenih primerih je bilo odločeno, da v kolikor oškodovanec dokaže, da je bil pri ravnanju organov pregona poškodovan, je na organu pregona dokazno breme, da ovrže, da bi poškodbe oškodovanca povzročili njegovi zaposleni. Tožniku tako ni bilo potrebno dokazovati, da so policisti v danem primeru ravnali protipravno in da je podana vzročna zveza med ravnanji policistov in nastalo škodo, saj se to predpostavlja, v kolikor se dokaže, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbe. Tožnik je nedvomno dokazal, da je bil 24. 10. 2011 poškodovan - to namreč dokazujejo ftc. zdravstvenega kartona (natančneje datum 27. 10. 2011 in 3. 11. 2011, kjer je zapisano, da je bil izpostavljen fizičnemu maltretiranju s strani policistov in da je v tem dogodku utrpel poškodbe, ki so tudi opisane; prav tako pa je tudi tožnik že tožil za bolečino v predelu zapestja), kakor tudi izvid EMG in poročilo ZD ... z dne 30. 8. 2012. Prav tako je tudi nesporno, da se je tožniku po škodnem dogodku v zapestju pojavil sindrom karpalnega kanala (pred tem namreč tega ni imel), saj tega toženka ni prerekala in bi se tako moralo tudi v skladu z teorijo adekvatne vzročnosti šteti, da je ta poškodba nastala v škodnem dogodku. Glede na navedeno bi torej morala toženka zatrjevati in dokazati, da so policisti ravnali pravilno, v skladu z zakonom oz. pooblastili in da tožnik v škodnem dogodku ni bil poškodovan z njihove strani oz., da poškodbe niso nastale v škodnem dogodku. Tega dokaznega bremena tožena stranka ni zmogla, saj za ovrženje domneve, da je tožnikova nepremoženjska škoda nastala v predmetnem škodnem dogodku, ni predlagala nobenih dokazov. Sodišče bi tako ob pravilni uporabi materialnega prava (upoštevaje dejstvo, da je bil tožnik poškodovan v škodnem dogodku) moralo zaključiti, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo. V kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo gornjim navedbam tožnika, pa še poudarja, da je izpodbijana sodba nezakonita in protispisna. Sodišče je raziskovalo dejstva, katera tožena stranka ni prerekala, s čemer je kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi z 214. in 339. členom ZPP. Obenem je preseglo trditveno podlago tožene stranke in tako "ex offo" raziskovalo dejstva, ki jih tožena stranka sploh ni zatrjevala - na ta način je sprejemalo zaključke brez (in mimo) podane trditvene podlage tožene stranke, s čemer je prav tako kršilo 2. in 7. člen v povezavi s 339. členom ZPP. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe ZPP (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ko je zavrnilo predlagane dokaze tožeče stranke, in sicer v prvi vrsti angažiranje drugega sodnega izvedenca s področja uporabe policijskih pooblastil oz. drugega izvedenca s področja nevrologije. Dejansko stanje je zaradi tega ostalo nepopolno raziskano (oz. je sodišče zavzelo vnaprejšnjo dokazno oceno brez izvedbe relevantnih dokazov). Odprti sta ostali bistveni vprašanji: - ali je v danem primeru prišlo do prezategnjenja lisic, pri čemer je od tega vprašanja odvisno, ali so policisti ravnali protipravno; - ali je prezategnjenje lisic povzročilo nastanek tožnikovih zdravstvenih težav, pri čemer je od tega vprašanja odvisen obstoj vzročne zveze med ravnanjem policistov in tožnikovo škodo. Izpodbijana sodba ni obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni, zaključki sodbe pa so v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije ter zapisniki o zaslišanju strank in prič. Tožnik vztraja, da je pravno zmotna odločitev, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožniku je namreč v posledici protipravnega in hudo malomarnega ravnanja policistov PP ... (zlasti prekomerne uporabe sile in prekomerne zategnitve lisic) nastala nepremoženjska škoda. Svojo odločitev o neobstoju subjektivne odškodninske odgovornosti je sodišče utemeljevalo na tem, da v danem primeru v ravnanju policistov ni podanega elementa protipravnosti, in sicer ker je bila policijska intervencija proti tožniku potrebna in zakonita, prav tako je bila zakonita uporaba prisilnega sredstva (t.j. lisic), kakor tudi njegovo trajanje; in na tem, da ni podane vzročne zveze med namestitvijo lisic na tožnikovih rokah in ugotovljenim sindromom karpalnega kanala. Takšna odločitev sodišča je v popolnem nasprotju z materialnim pravom, dejanskim stanjem (ki ga je sodišče ugotovilo nepopolno oz. napačno), kot tudi v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov - zapisniki o zaslišanju tožnika in prič, zaradi česar je podana bistvena kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obenem takšna odločitev presega trditveno podlago tožene stranke, s čemer je sodišče raziskovalo dejansko stanje po uradni dolžnosti (in zaključke vezalo na nezatrjevana dejstva) in s tem bistveno kršilo določbe 2. in 7. člena ZPP v povezavi s 339. členom ZPP. Sodišče zaključkov o neobstoju krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke ni obrazložilo, zaradi česar v sodbi izostajajo razlogi o odločilnih dejstvih (oz. so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju, kot tudi v nasprotju z vsebino dokazov). Posledično se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti in je s tem podana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za ugotovitev vprašanj s področja uporabe pooblastil in prisilnih sredstev policije je sodišče angažiralo sodnega izvedenca doc. dr. M. Ž., z mnenjem (in ustno dopolnitvijo) katerega se tožeča stranka ni strinjala. Izvedenec namreč ni znal odgovoriti na ključno vprašanje, od katerega je odvisen obstoj protipravnosti (tožnik namreč trdi, da so bile lisice prezategnjene, kar predstavlja protipravno ravnanje policistov PP ..., ki je imelo za posledico nastanek nepremoženjske škode). Gre za vprašanje, ali so bile lisice tožniku prezategnjene. Izvedensko mnenje v tem delu je bilo izdelano nepopolno, zato bi moralo sodišče to (ključno) vprašanje rešiti z angažiranjem drugega izvedenca s področja uporabe pooblastil in prisilnih sredstev policije. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in je ostalo dejansko stanje v tem segmentu nepopolno raziskano (se ne ve, ali so bile lisice nadete pravilno ali ne). Sodišču nadalje pritožba očita, da je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so policisti v danem primeru ravnali v skladu z zakonom in da je bilo njihovo postopanje potrebno in pravilno. Sodišče je namreč zmotno upoštevalo ugotovitve izvedenca, ki je izhajal iz napačnega dejanskega stanja (oz. napačne predpostavke). Tožnik namreč, po tem ko so policisti vdrli v stanovanje, ni pritekel do njih, ampak se je nahajal v dnevni sobi in so policisti sami pritekli do njega, da ga aretirajo (tudi tožena stranka ni zatrjevala, da bi tožnik pritekel in jih napadel). Takšne situacije nikakor ni mogoče obravnavati kot napad tožnika na policiste, saj je tožnik zgolj stal v sobi in prosto zamahoval s palico. Napad je namreč aktivno ravnanje oz. sila, usmerjena zoper določeno osebo, pri čemer pa ne gre za napad, če nekdo stoji in prosto maha s palico, saj s tem ne napada nikogar - v najslabšem primeru se s tem le onemogoča, da bi se mu kdo približal, kar pa bi morali policisti znati obvladati in aretacijo izvesti na vse prej, kot na izveden način (kjer je bil tožnik tudi poškodovan). Ugotovitev sodišča (in predhodno izvedenca), da naj bi policisti imeli po 51.b členu Zakona o policiji pooblastila za uporabo fizične sile zoper tožnika, je bila tako zmotna in v nasprotju z dejanskim stanjem. Sodišče je tudi preseglo trditveno podlago tožene stranke, s tem ko je upoštevalo ugotovitve izvedenca glede pravice uporabe fizične sile, sorazmernosti le te in upravičenosti uporabe lisic. Tožena stranka namreč sploh ni zatrjevala, da bi tožnik pritekel na policiste, niti tega, da bi slednji zamahoval s palico proti njihovim glavam. Ker je sodišče upoštevalo izvedenčeve ugotovitve, je s tem kršilo 2. in 7. člen ZPP. Tožnik nadalje navaja, da se ni strinjal z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa. Sodišče ni upoštevalo, da je izvedenec pojasnil, da lahko zaradi precejšnje gneče struktur v karpalnem kanalu pride do pritiska na mediani živec, kar povzroča sindrom karpalnega kanala. Tako lahko tudi pritisk na mediani živec, ki ga lahko nenazadnje povzroči tudi zunanja mehanska sila, privede do nastanka sindroma karpalnega kanala. Glede na navedeno bi sodišče moralo zaključiti, da je možen vzrok za nastanek omenjenega sindroma karpalnega kanala tudi v daljši mehanski sili (ki je posledica nameščenosti lisic), ki pritiska na mediani živec oškodovanca. Do omenjenih dejstev se ni niti opredelilo in je posledično dejansko stanje ugotovilo napačno, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Če bi vse to, kar je tožeča stranka izpostavila, sodišče upoštevalo, bi moralo zaključiti, da je vzrok za nastanek sindroma karpalnega kanala izključno v protipravnem in hudo malomarnem ravnanju policistov oz. prekomerni zategnitvi lisic (podana vzročna zveza med namestitvijo lisic na tožnikovih rokah in ugotovljenim sindromom karpalnega kanala). Pri tem pritožba poudarja, da je izvedenec s področja nevrologije svoje zaključke utemeljeval na napačnih predpostavkah oz. na hipotezi, da je dr. F. ob pregledu tožnika preverjal stanje tožnikovih rok po odstranitvi lisic. Izvedenec namreč navaja, da v kolikor bi bile lisice tožniku prezategnjene, bi tožnik na to odreagiral oz. opozoril. Takšna ocena bi po normalnem teku stvari sicer vzdržala, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da je bil tožnik v tistem času v neprištevnem stanju in se na dražljaje ni odzival, niti se nanje ni mogel odzivati. Posledično tudi bolečin navzven ni mogel izraziti. Sodišče tako ne bi smelo uporabiti izvedenskega mnenja ter zaključiti, da policisti tožniku ob namestitvi niso preveč zategnili lisic, ker bi se to manifestiralo z bolečinami ter pomodrelostjo. Izvedenec namreč ni upošteval tega, da se tožnik ni mogel odzivati na dražljaje in je torej izhajal iz napačne predpostavke. Tožnikova neodzivnost oz. dejstvo, da ob nameščenosti lisic ni tožil za bolečinami ter mravljinčenjem, tako ne more predstavljati relevantnega podatka, na podlagi katerega bi sodišče lahko sklepalo, da ni prišlo do prezategnjenosti lisic. Prav tako izvedenec ne more sklepati na neobstoj prezategnjenosti lisic v zvezi s postopanjem dr. F. ob pregledu tožnika in njegovimi ugotovitvami. Takšna ocena bi sicer bila upoštevna, vendar le v primeru, če bi se dokazalo, da je omenjeni zdravnik tudi v celoti preveril motorično prizadetost rok, a tega slednji ni preverjal (o tem ni podatkov v spisu), temveč je le površinsko pregledal tožnikove poškodovane okončine (kar v nobenem primeru ne more biti zanesljiv pokazatelj tega, ali je prišlo do poškodb živcev). Prav tako ni nobenih podatkov, da bi v Psihiatrični bolnišnici preverjali znake kompresije pri tožniku. Ker je torej izvedenčevo mnenje baziralo na napačnih oz. neraziskanih predpostavkah (hipotezah), bi to terjalo od sodišča, da v postopek pritegne novega izvedenca nevrologa. Ker tega ni storilo, je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je imelo za posledico, da je ostalo vprašanje glede vzročne zveze med namestitvijo lisic in nastankom škode neraziskano. Ker je sodišče sprejelo izvedensko mnenje in zaključilo, da dr. F. ni opazil kompresije v predelu tožnikovega zapestja, niti tega niso opazili v Psihiatrični bolnišnici, je enostavno izhajalo iz neraziskane predpostavke, da so zapestje pri tožniku pregledovali, zaradi česar je tudi dejansko stanje ugotovilo napačno oz. nepopolno. Nadalje sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik zaradi težav s prsti na rokah šel k zdravniku že po enem mesecu; ampak napačno navaja, da je tožnik šel k zdravniku šele po 220 dneh (16. točka sodbe). Sodišče bi tudi moralo upoštevati dejstvo, da tožnik pred samim škodnim dogodkom ni imel nobenih težav s prsti na rokah (omrtvičenost); torej ni imel sindroma karpalnega kanala, temveč se je vse to pojavilo (in tudi ugotovilo) po samem škodnem dogodku (kar kaže na to, da je vzrok za nastanek omenjenega sindroma pri tožniku ravno v namestitvi lisic). Glede na to, da bi moralo sodišče odločiti, da je tožena stranka odgovorna za tožniku nastalo škodo, tožniku ne bi smelo naložiti v breme pravdnih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke. Tožeča stranka predlaga, da se ugodi pritožbi ter izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in vse stroške tega postopka naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka navedbe tožeče stranke v pritožbi in predlaga pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje, toženi stranki pa prizna pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do izpolnitve obveznosti.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je bila policijska intervencija proti tožniku potrebna in zakonita, prav tako pa je bila utemeljena in zakonita uporaba prisilnega sredstva, tj. lisic kakor tudi, da je bilo trajanje tega ukrepa primerno, nadalje, da policisti tožniku niso ob namestitvi preveč zategnili lisic, zato je povsem nemogoče, da bi namestitev lisic povzročila pri tožniku nastanek sindroma karpalnega kanala. Policisti so ravnali v skladu s pravili in pooblastili po takrat veljavnem Zakonu o policiji (ZPol), Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) ter Pravilniku o policijskih pooblastilih, zato ni ugotovilo protipravnosti njihovega ravnanja, torej ravnanja, ki ne bi imelo podlage v določilih navedenih zakonov in pravilnika in ker tožnik v postopku na podlagi izvedenih dokazov ni uspel dokazati protipravnega ravnanja policistov in s tem enega od kumulativno določenih pogojev za odškodninsko odgovornost tožene stranke, je tožbeni zahtevek že po temelju kot neutemeljen zavrnilo. Posledično zaradi nepodanega temelja zahtevka ni ugotavljalo obsega in višine po tožniku zatrjevane nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče torej kot pravilne sprejema vse dejanske in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča, vseh v tej obrazložitvi v izogib ponavljanju ne povzema in se zato v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

6Tožeča stranka pravilno navaja, da je na organu pregona dokazno breme, da ovrže, da bi poškodbe oškodovanca povzročili njegovi zaposleni (v tem primeru policisti). Sodišče prve stopnje je, poleg tega, da je ugotovilo, da policisti v danem primeru niso delovali protipravno, pravilno ugotovilo, da tožniku niso ob namestitvi lisic le-teh preveč zategnili, saj bi se to takoj manifestiralo z bolečinami ter pomodrelostjo, kar bi zagotovo opazil zdravnik dr. F., ki ga je pregledal, zato namestitev lisic ni povzročila pri tožniku nastanek sindroma karpalnega kanala. Iz takega zaključka sodišča nedvomno izhaja, da je tožena stranka uspela ovreči trditev tožeče stranke, da bi zatrjevane poškodbe (tožnik je trdil, da je utrpel poškodbe prstov, rok in dlani, v posledici česar se mu je razvil sindrom karpalnega kanala, subkronična radikulopatija na nivoju C-5, C-6, pretežno kronična radikulopatija na nivoju C-8) povzročili policisti. Sodišče prve stopnje je zaključek utemeljilo na podlagi izvedenskega mnenja nevrologa, zato ni slediti lastni dokazni oceni pritožnika, da je tožnik dokazal s ftc. zdravstvenega kartona, izvidom EMB in poročilom ZD ... z dne 30. 8. 2012, da je bil v škodnem dogodku poškodovan. Izvedenec je prepričljivo izključil možnost, da je namestitev lisic povzročila nastanek sindroma karpalnega kanala. Zgolj to, da je nesporno, da se je pri tožniku pojavil ta sindrom po škodnem dogodku, še ne pomeni, da je nastal zaradi škodnega dogodka oziroma v njem, kot sklepa pritožnik. Toženka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da so policisti ravnali pravilno, v skladu z zakonom in pooblastili, in za te trditve tudi predlagala dokaze, katere je sodišče izvedlo in tudi na podlagi njihove dokazne ocene toženki upravičeno verjelo. Zato ne drži pritožbena navedba, da tega dokaznega bremena ni zmogla in da za ovrženje domneve, da je tožnikova nepremoženjska škoda nastala v škodnem dogodku, ni predlagala nobenih dokazov. Za trditve, da je tožnik pri upiranju uradnemu dejanju utrpel le odrgnine na členku kazalca leve roke in odrgnine desne dlani ter da iz nobene dokumentacije v spisu ni razvidno, da naj bi imel poškodovano zapestje, je predlagala dokaze, navedene v točki 3 odgovora na tožbo. Posledično ne drži, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je podana odškodninska odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo škodo.

7Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da poškodb, ki jih tožnik zatrjuje, ni utrpel. Trdila je, da v nobenem zdravniškem izvidu ni zabeleženo, da bi imel tožnik poškodbe na zapestju, modrice, odrgnine ali kar koli drugega, iz česar bi lahko sklepali, da je utrpel poškodbo rok s prekomerno zategnitvijo lisic in posledično tudi bolečine, ki bi iz tega izvirale, in sindroma karpalnega kanala na levi roki in začetno stanje tudi na desni roki. Kot neutemeljene je označila tožbene navedbe, da so bile lisice tožniku tako zategnjene, da je bil onemogočen pretok krvi. Glede na zgoraj povzeto, se ni moč strinjati s pritožnikom, da je nesporno, da se je tožniku po škodnem dogodku v zapestju pojavil sindrom karpalnega kanala, saj da tega toženka ni prerekala in da bi se tako moralo tudi v skladu z teorijo adekvatne vzročnosti šteti, da je ta poškodba nastala v škodnem dogodku.

8Neutemeljeni, saj niso z ničemer konkretizirani, so tudi očitki (na strani 3 pritožbe), da je sodišče kršilo 2. in 7. člen v povezavi z 214. členom in 339. členom ZPP. Pritožba namreč ne pove, katera nesporna dejstva je raziskovalo sodišče in katere zaključke je sprejemalo mimo trditvene podlage.

9Po določbi prvega odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker tožeča stranka, potem ko je sodišče na naroku 25. 11. 2016 zavrnilo ostale dokazne predloge kot nepotrebne, ni takoj uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokaza s postavitvijo novega izvedenca s področja izvajanja policijskih pooblastil in prisilnih sredstev, in ker v pritožbi ni niti trdila, da te kršitve brez svoje krivde predhodno in mogla navesti, se očitana kršitev določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog za angažiranje drugega izvedenca s področja izvajanja policijskih pooblastil in prisilnih sredstev, glede na obrazloženo zakonsko določbo ne more upoštevati. Sicer pa je tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče pravilno štelo, da je izvedenčevo mnenje prepričljivo in da je izvedenec z dodatnim ustnim podajanjem mnenja ovrgel pomisleke tožeče stranke, zaradi česar je upravičeno v celoti sprejelo njegove ključne ugotovitve in torej iz navedenih razlogov tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz.

10Neutemeljen je nadalje očitek, da je sodišče kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog za angažiranje drugega izvedenca medicinske stroške s področja nevrologije. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ni razlogov za dvom o pravilnosti podanega mnenja, kar je sicer razlog za to, da se sme zahtevati mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedensko mnenje, tako njegov pisni del kot ustna dopolnitev, je celovito, v mnenju ni nobenih nasprotij ali pomanjkljivosti. Sodišče je tudi s tem izvedenskim mnenjem razjasnilo dejansko stanje, zato ni na mestu očitek, da je dejansko stanje zaradi neangažiranja drugega izvedenca ostalo popolnoma neraziskano. Niti ne drži, da je sodišče zavzelo vnaprejšnjo dokazno oceno brez izvedbe relevantnih dokazov. Strokovna vprašanja niti s tega področja niti s področja uporabe pooblastil in uporabe prisilnih sredstev policije niso ostala odprta. Tako niti nista izostala odgovora na vprašanji, ali je v danem primeru prišlo do prezategovanja lisic in ali je prezategovanje lisic povzročilo nastanek tožnikovih zdravstvenih težav. Na obe vprašanji je sodišče prve stopnje, kot že zgoraj navedeno, odgovorilo in to v sodbi tudi obrazložilo. Zato ni na mestu očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni in da so zaključki sodbe v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije ter zapisniki o zaslišanju strank in prič. Slednji očitek je tudi sicer nekonkretiziran, saj pritožba ne pove, s katero listinsko dokumentacijo ter s katerimi zapisniki je v nasprotju, zato ga ni moč presoditi; uradni preizkus pa kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni pokazal.

11Zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da je tožniku v posledici protipravnega in hudo malomarnega ravnanja policistov nastala nepremoženjska škoda. Odločitev sodišča, da v danem primeru v ravnanju policistov PP ... ni podanega elementa protipravnosti in da ni podane vzročne zvez med namestitvijo lisic na tožnikovih rokah in ugotovljenih sindromom karpalnega kanala, ni v popolnem nasprotju z materialnim pravom, z dejanskim stanjem in z vsebino izvedenih dokazov - z zapisniki o zaslišanju tožnika in prič. Prav tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tako imenovana protispisnost obstaja le, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa, kadar te listine napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa v danem primeru ni podana. Sicer pa je na tem mestu potrebno dodati, da je sodišče neobstoj odškodninske odgovornosti utemeljevalo tudi na zaključku, da so bile tožnikove poškodbe bagatelne in kot take ne dajejo podlage za kakršenkoli odškodninski zahtevek.

12Pritožbeni očitek, da takšna odločitev presega trditveno podlago tožene stranke, ni konkretiziran, zato nanj ni moč odgovoriti. Ni res, da sodišče ni obrazložilo zaključkov o neobstoju krivdne odgovornosti, saj sodba vsebuje obrazložitev teh zaključkov (tako o tem, da v ravnanju policistov ni bilo nobenega elementa protipravnosti, kakor o tem, da policisti niso preveč zategnili lisic in da zaradi zategnitve lisic ni prišlo do sindroma karpalnega kanala). Ker tožeča stranka ni dokazala, da je v zatrjevanem škodnem dogodku utrpela poškodbo zapestja, je dejansko odpadla predpostavka, da so policisti ravnali protipravno, a kljub temu je tudi to predpostavko tožena uspela ovreči. V sodbi tudi ne izostajajo razlogi o odločilnih dejstvih, niti ti niso nejasni in sami s seboj v nasprotju oziroma tudi ne v nasprotju z vsebino dokazov. Pritožba tudi sicer ne konkretizira, v nasprotju s katero vsebino dokazov. Očitana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13Drži, da se izvedenec dr. Ž. ni mogel izrecno opredeliti glede pravilnosti zategnitve lisic, a je pojasnil, da tega ni mogel storiti, ker se policist M., ki je namestil lisice, podrobnosti tega vklepanja ni spomnil. Ravno zato je sodišče izvedlo še dokaz z izvedencem medicinske stroke s področja nevrologije, ki je podal prepričljivo mnenje, da namestitev lisic na zapestjih tožnika v času od 12.30 do 13.45 ure tudi ob domnevni prekomerni zategnitvi ni vzrok za pozneje ugotovljen sindrom karpalnega kanala. Zagotovo ni nobene vzročne povezave radikulopatij z aplikacijo lisic na zapestju rok. Pritožbeno sodišče vseh ugotovitev izvedenca ne povzema in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča v izpodbijani sodbi v točki 16. Ker je izvedenec - nevrolog izključil možnost, da je prišlo do prezategnjenosti lisic, ni relevantna pritožbeno izpostavljena okoliščina, da se je na zaslišanju enega izmed policistov, ko je ta demonstriral postopek z namestitvijo lisic, jasno izkazalo, da v kolikor policist lisic ne namesti pravilno (oz. pri namestitvi ne vstavi prsta med lisico in roko aretiranega), pride do prezategnjenosti lisic.

14Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbo, da je sodišče tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so policisti ravnali v skladu z zakonom in da je bilo njihovo postopanje potrebno in pravilno. Sodišče je pravilno in ne zmotno, kot očita pritožba, upoštevalo ugotovitve izvedenca, ki je izhajal iz pravilne predpostavke, glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik, potem ko so policisti vdrli v stanovanje in mu poskušali odvzeti prostost, to poskusil preprečiti na ta način, da je z leseno lato udarjal policiste po rokah, telesu in glavi. Izvedenec je zato pravilno poudaril, da so se policisti branili zgolj z uporabo fizične sile, čeprav so bili napadeni z nevarnim predmetom. Ne drži, da tožena stranka sploh ni zatrjevala, da bi tožnik pritekel na policiste in niti tega, da bi zamahoval s palico proti njihovim glavam, saj je v odgovoru na tožbo jasno in nedvoumno navedla cit."....V tistem hipu je iz sobe na desni strani pritekel tožnik, ki je v rokah držal daljšo in debelejšo leseno letev in zamahoval proti policistom. Policista S. V. in B. D. sta mu izdala ukaz "policija, mirujte", vendar je tožnik kljub temu večkrat zamahnil proti obema policistoma. Policista S. V. je tožnik hotel udariti po glavi.... Z enim od udarcev je policista R. M. zadel v glavo in levo roko.....". Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da takšne situacije nikakor ni mogoče obravnavati kot napad tožnika na policiste, češ da je tožnik zgolj stal v sobi in prosto zamahoval s palico. Glede na definicijo, ki jo v pritožbi sam izpostavi, je šlo nedvomno za aktivno ravnanje tožnika, kot je bilo ugotovljeno tudi v kazenskem postopku. Ugotovitev sodišča (in predhodno izvedenca), da naj bi policisti imeli po 51.b členu ZPol pooblastila za uporabo fizične sile zoper tožnika, glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tako ni zmotna in ni v nasprotju z dejanskim stanjem. Sodišče tudi ni preseglo trditvene podlago tožene stranke, s tem ko je upoštevalo ugotovitve izvedenca glede pravice uporabe fizične sile, sorazmernosti le-te in upravičenosti uporabe lisic, saj kot že obrazloženo, ne drži, da tožena stranka sploh ni zatrjevala, da bi tožnik pritekel na policiste, niti tega, da bi slednji zamahoval s palico proti njihovim glavam. Sodišče glede na obrazloženo torej ni kršilo 2. in 7. člena ZPP.

15Drži, da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju pojasnil, da lahko zaradi precejšnje gneče struktur v karpalnem kanalu pride do pritiska na mediani živec, kar povzroča sindrom karpalnega kanala. Ne drži pa trditev v pritožbi, da sodišče ni upoštevalo, da je izvedenec dal gornje pojasnilo in da tako lahko tudi pritisk na mediani živec, ki ga lahko nenazadnje povzroči tudi zunanja mehanska sila, privede do nastanka sindroma karpalnega kanala. Sodišče je namreč povsem upravičeno sledilo strokovnemu mnenju izvedenca, ki je, upoštevajoč vsa poznana dejstva iz dokumentacije v sodnem spisu, vključno z izvedenskim mnenjem izvedenca za vprašanje nameščanja lisic, predvsem pa na osnovi poznanega kliničnega poteka in obstoječe medicinske dokumentacije, ocenil, da namestitev lisic na roki (zapestji) tožnika v času od 12.30 do 13.45 (1 h in 15 min) tudi ob domnevni prekomerni zategnitvi, v katero je sicer podvomil, ni vzrok za pozneje ugotovljeni sindrom karpalnega kanala. Izvedenec je svojo oceno strokovno obrazložil (jasno je med drugim pojasnil, da bi ob kompresiji n. medianusa v primeru prezategnjenosti bile prizadete zunanje strukture zapestja - tj. zapestne kosti in ne na notranji strani zapestja ležeči mediani živec, kakor tudi, da bi se ta kompresija medianega živca manifestirala takoj s hudim mravljinčenjem in bolečinami v inervacijskem področju n. medianusa in njegovo hitro motorično prizadetostjo - ohromelostjo), sodišče pa ji je utemeljeno sledilo, zato ni moč pritrditi pritožniku, da bi glede na navedeno sodišče moralo zaključiti, da je možen vzrok za nastanek omenjenega sindroma karpalnega kanala tudi v daljši mehanski sili (ki je posledica nameščenosti lisic, česar pa v kliničnem poteku ni bilo), ki pritiska na mediani živec oškodovanca. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in ni zmotno uporabilo materialnega prava. Zmotno je zato sklepanje pritožbe, da bi moralo sodišče, če bi upoštevalo vse to, kar je tožeča stranka izpostavila, zaključiti, da je vzrok za nastanek sindroma karpalnega kanala izključno v protipravnem in hudo malomarnem ravnanju policistov oz. prekomerni zategnitvi lisic.

16Tožnik v pritožbi ponavlja tudi navedbe, dane v pripombah na izvedensko mnenje, da sodišče ne bi smelo uporabiti izvedenskega mnenja ter zaključiti, da policisti tožniku ob namestitvi niso preveč zategnili lisic, ker bi se to manifestiralo z bolečinami ter pomodrelostjo, ker izvedenec ni upošteval tega, da se tožnik ni mogel odzivati na dražljaje in je torej izhajal iz napačne predpostavke. Izvedenec je pravilno pri svoji oceni upošteval, da niti dr. F. ni opazil kompresije v predelu tožnikovega zapestja (torej pomodrelosti kot znaka kompresije) niti tega niso opazili v Psihiatrični bolnišnici. Ne drži, da je sodišče enostavno izhajalo iz neraziskane predpostavke, da so zapestje pri tožniku pregledovali, zaradi česar je tudi dejansko stanje ugotovilo napačno oz. nepopolno. Izvedenec se je upravičeno oslonil na izpovedbo dr. F., da je ob pregledu tožnika na PP ... našel le površinske odrgnine v predelu levega kazalca in desne dlani (izrecno je zanikal, da bi bilo kaj tudi na sklepu, kjer so bile nameščene lisice). Izvedenčevo mnenje torej ni baziralo na napačnih oz. neraziskanih predpostavkah (hipotezah), zato sodišče ni bilo dolžno v postopek pritegniti novega izvedenca nevrologa in ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve ni navedlo, da je tožnik šel k zdravniku šele po 220 dneh, pač pa, da se je sindrom karpalnega kanala razvijal dlje časa, pojavil pa se je šele takrat, ko je registriran v zdravstveni dokumentaciji, tj. 220 dni po poškodbi (oziroma, da je šele 220 dni po incidentu bila opravljena EMG preiskava, ki je pokazala sindrom karpalnega kanala zmerne stopnje levo ter začetne stopnje desno). Zato je neutemeljena graja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik zaradi težav s prsti na rokah šel k zdravniku že po enem mesecu in da napačno navaja, da je tožnik šel k zdravniku šele po 220 dneh. Neutemeljena, glede na zaključke sodišča, temelječe na strokovnem mnenju izvedenca nevrologa, predvsem na njegovem pojasnilu sindroma karpalnega kanala, je nenazadnje tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da tožnik pred samim škodnim dogodkom ni imel nobenih težav s prsti na rokah (omrtvičenost); torej ni imel sindroma karpalnega kanala, temveč se je vse to pojavilo (in tudi ugotovilo) po samem škodnem dogodku, saj ne drži, kar navaja pritožba, da vse to kaže na to, da je vzrok za nastanek omenjenega sindroma pri tožniku ravno v namestitvi lisic.

17Pritožba se je po obrazloženem izkazala za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

18Tožeča stranka mora v posledici zavrnitve pritožbe sama kriti svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške, ki so nastali zaradi vložitve odgovora na pritožbo. Ker se je tožena stranka v odgovoru na pritožbo določno opredelila do pritožbenih navedb, so to potrebni pravdni stroški. Pritožbeno sodišče je priglašeno nagrado za pravno sredstvo 350,00 EUR in PTT ter materialne stroške 20 % priznalo in stroške odmerilo na 420,00 EUR ter jih na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožeči stranki, skupaj z zahtevanimi zakonske zamudne obresti v primeru plačila z zamudo.