UPRS Sodba I U 1190/2016-26

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Občinski inšpektorat Mestne občine Koper (v nadaljevanju inšpekcijski organ) po uradni dolžnosti tožnici odredil, da mora v roku 10 dni od prejema te odločbe s tam navedenih zemljišč (odsekov), ki so v njeni lasti, razen parc. št. 1464/18, k.o. ..., ki je v lasti A. odstraniti oglaševalne objekte, skupaj z nosilno konstrukcijo, postavljene v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest, brez soglasja pristojnega organa in v nasprotju s Pravilnikom o projektiranju cest (1. točka izreka). Če tožnica v odrejenem roku ne bo izpolnila navedene obveznosti, bo opravljena upravna izvršba (2. točka izreka). Odločil je še, da bo o stroških postopka v zvezi s to odločbo, inšpekcijskega nadzorstva in oglaševanja v teku tega inšpekcijskega postopka tožnici izdan poseben sklep in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. in 4. točka izreka).

2Iz obrazložitve je razvidno, da je inšpekcijski organ v svojih prostorih zaradi oglaševanja v varovalnem pasu razpisal ustno obravnavo, ki se je tožnica ni udeležila, zato ji je poslal zapisnik, kateremu so bile priložene fotokopije popisa lokacij oglaševalskih objektov, ki se nahajajo v varovalnem pasu občinskih cest ter seznami lokacij postavljenih oglaševalskih objektov s pozivom, naj se do ugotovitev opredeli. Tožnica je v postopku podala izjavo in se v njej sklicevala na Pogodbo o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov, sklenjeno med naročnikom, B. d. o. o. in uporabnikom C. d. o. o. z dne 30. 1. 2008 (v nadaljevanju Pogodba). Iz 2. člena Pogodbe izhaja, da uporabnik ne potrebuje soglasja za postavitev oglaševalskih objektov in tudi ne drugih dovoljenj.

3Toženka se sklicuje na 33.a člen Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskih cestah in javnih površinah (Uradni list RS, št. 22/2016 z dne 25. 3. 2016), po katerem je v varovalnem pasu občinskih cest postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje brez soglasja pristojnega občinskega upravnega organa prepovedano. Pojasnjuje, zakaj je pristojni organ 14. 4. 2016 izdal odločbo št. 354-87/2008, s katero je odločil o uskladitvi lokacij oglaševalskih objektov v katastru oglaševalskih objektov. Glede pogodbe navaja, da je njena veljavnost prenehala 31. 1. 2016, o čemer je 2. 2. 2016 obvestila tožnico in jo pozvala, naj v odrejenem roku odstrani oglaševalske objekte. Po preteku pogodbenega razmerja bi morala tožnica pridobiti soglasje pristojnega organa, česar ni storila, zato ji je toženka na podlagi 81. člena v povezavi s petim odstavkom 33. člena Odloka o občinskih javnih cestah in javnih površinah (Uradni list RS, št. 7/2014 in 22/2016, v nadaljevanju Odlok) naložila izpodbijani ukrep. Svojo pristojnost utemeljuje na 112. členu Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), po katerem inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov na državnih cestah izvaja Prometni inšpektorat RS, na občinskih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa občinski inšpekcijski organ, pristojen za ceste. Sklicuje se tudi na peto in šesto alinejo 1. člena Odloka.

4Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

5Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka glede na veljavnost vseh soglasij, ki jih je potrebovala pri sklenitvi pogodbe z dne 30. 1. 2008, postopala protizakonito in protiustavno, ko je po uradni dolžnosti na podlagi 33.a člena Odloka z odločbo z dne 14. 4. 2016 odločila, da se iz katastra izbrišejo lokacije oglaševalnih objektov, ki se nahajajo na javnih površinah in varovalnih pasovih cest na območju Mestne občine Koper, ki so ji bile s prej omenjeno pogodbo zagotovljene. S tem je kršila 155. člen Ustave RS, ki prepoveduje retroaktivno učinkovanje zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov. Posledično je nepravilna in nezakonita tudi s tožbo izpodbijana odločba prvostopenjskega organa. Poudarja, da je ves čas redno plačevala vse zahtevane občinske takse za postavitev predmetnih objektov, česar upravna organa nista upoštevala. Zato izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče preizkusiti.

6Nepravilna in nezakonita pa je tudi v delu, ki se nanaša na odločitev organa glede navedb v zvezi s tretjim odstavkom 56. člena Pravilnika o projektiranju cest, ki določa, da je konstrukcija in objekte za obveščanje in oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in v oddaljenosti več kot 100 m pred oz. 50 m za kanaliziranim križiščem. V zvezi z navedenim tožnica pojasnjuje, da je v tem delu dejansko stanje napačno in zmotno ugotovljeno in navede konkretnem primere. Poleg tega navedeni pravilnik v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal, saj je bil razveljavljen s prenehanjem veljavnosti Zakona o javnih cestah.

7Nepravilna in zmotna pa je tudi odločitev toženke v delu, ki se nanaša na pristojnost inšpektorata za odločanje glede oglaševanja oz. postavitve oglaševalnih objektov na nepremičnini s parc. št. 1464/18 k.o. ..., ki je v zasebni lasti. Za takšno postopanje toženka ni imela zakonske podlage. Navedba toženke, da je tudi v tem primeru podana njena pristojnost, je v nasprotju z upravnosodno prakso in sicer z odločbo Upravnega sodišča RS I U 1543/2010. Poleg tega toženka v okviru svojih pristojnosti nima podlage za izrek ukrepa, ki se nanaša na odstranitev oglaševalnih površin. Ukrepi, ki spadajo v pristojnost inšpektorjev, so taksativno našteti v prvem odstavku 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), med njimi pa ni navedena odstranitev objektov, temveč zgolj pooblastilo inšpektorju, da odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi. Pristojnost inšpektorja bi bila zato le v tem, da ugotovi, ali so izpolnjeni predpisani pogoji, tj. ali je izdano soglasje pristojne službe občine za poseg v varovalni pas oz. ali se poseg v primeru pridobitve soglasja izvaja skladno z njim. Poudarja, da je imela za postavitev oglaševalnih objektov pridobljena vsa zahtevana soglasja, ki so bila v trenutku izdaje izpodbijane odločbe vsa veljavna, prvostopenjski organ pa je odločbo nepravilno oprl na eno izmed določb, ki že pridobljene pravice nedopustno omejuje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

8Toženka v obsežnem odgovoru na tožbo med drugim navaja, da glede na to, da je odločba Urada za gospodarske javne službe in promet MOK o uskladitvi lokacij oglaševalnih objektov v katastru oglaševalnih objektov dokončna in pravnomočna, so brezpredmetna tožničina izvajanja, ki se nanašajo nanjo. Iz istih razlogov so v celoti neutemeljena tudi vsa nadaljnja tožničina izvajanja glede potrebnosti soglasij in retroaktivnosti. Pristojnost inšpektorja za izrek izpodbijanega ukrepa utemeljuje na 83. členu Odloka, sklicuje pa se tudi na ZJC-1, in sicer 41., 75. in 76. odstavek 2. člena. Pojasnjuje, da Odlok in Odlok o občinskem nadzoru napotujeta na ZIN, ki je državni predpis, kar tožnica spregleda. Glede uporabe Pravilnika o projektiranju cest pa se sklicuje na 125. člen ZJC-1, ki prepisuje, da z uveljavitvijo tega zakona prenehajo veljati določeni predpisi, med njimi tudi navedeni pravilnik, ki pa se do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi tega zakona uporabljajo še naprej, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom. Ker navedeni pravilnik ni v nasprotju z ZJC-1, je sklicevanje prvostopenjskega organa na tretji odstavek 56. člena navedenega pravilnika pravilno.

9Pojasnjuje, zakaj v obravnavanem primeru ni utemeljen ugovor retroaktivnosti. Pri tem se sklicuje na utemeljitev toženke, da predmetni objekti po prenehanju pogodbe z dne 30. 1. 2008 niso imeli več dovoljenja, da bi tam stali, zato bi tožnica morala zaprositi za novo soglasje, pri čemer bi se to presojalo po novi ureditvi. Zato ne gre za retroaktivno uporabo predpisa. Tudi če bi v času sprejema Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka še veljala pogodba z dne 30. 1. 2008, bi šlo kvečjemu za t.i. nepravo retroaktivnost, kar v nadaljevanju pojasnjuje. Kot pomembno izpostavlja dejstvo, da oglaševalni objekti skupaj z nosilno konstrukcijo, ki so bili postavljeni na podlagi pogodbe z dne 30. 1. 2008, še vedno stojijo, čeprav bi glede na ugotovitev, da je pogodbeno razmerje že prenehalo, morali biti odstranjeni. Zato tožnica nima prav, ko pavšalno navaja, da na podlagi 33. a člena Odloka ni bila dolžna oz. ji ni bilo treba pridobiti soglasja iz prvega odstavka 33. a člena Odloka. Prav tako nima prav, ko trdi, da bi taka obveznost zanjo nastala le, če bi šlo za postavitev novih objektov za oglaševanje in obveščanje, ne pa za objekte, ki so bili postavljeni pred uveljavitvijo Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka. Tožnica je bila pozvana, naj te objekte po preteku pogodbenega razmerja odstrani, pa tega ni storila, čeprav se zaveda, da za njihovo postavitev nima več ustreznega dovoljenja. Glede tožničinega očitka o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede oglaševalnega objekta na nepremičnini parc. št. 1464/18 pojasnjuje, da je odločilno zgolj to, da predmetni objekti stojijo na delu zemljišča, ki je glede na določbe 33. člena Odloka o občinskih cestah in javnih površinah varovalni pas lokalne ceste DC 180042. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

10Tožba ni utemeljena.

11Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji organ prve stopnje in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne drugostopenjski organ. Tožbene navedbe, ugovori in dokazni predlogi so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

12Inšpekcijski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil inšpekcijski ukrep odstranitve oglaševalnih objektov na lokacijah v MOK, kot so navedene v točki 1 izreka izpodbijane odločbe in so postavljeni v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest, brez soglasja pristojnega upravnega organa.

13Po presoji sodišča se inšpekcijski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno sklicuje na pooblastilo iz 112. člena ZCes-1, po katerem inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov na občinskih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, opravlja občinski inšpekcijski organ, pristojen za ceste. Po 95. členu ZCes-1 je upravljavec občinskih cest občinska uprava. Način izvajanja nalog upravljanja določi pristojni organ občine s splošnim aktom. Na tej podlagi izdan Odlok v 6. točki prvega odstavka 83. člena določa, da občinski inšpektor z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju občinske ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

14V obravnavni zadevi je sporno vprašanje zakonitosti postavitve predmetnih oglaševalnih objektov skupaj z nosilno konstrukcijo v varovalnem pasu občinske ceste.

15Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZCes-1 je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena, posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste so v skladu z drugim odstavkom iste določbe dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste oziroma občinske uprave (drugi odstavek), ki ga v skladu s tretjim odstavkom upravljalec občinske ceste izda le, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širine zaradi prihodnjega razvoja prometa. V četrtem odstavku iste določbe je določeno, da znaša varovalni pas občinske ceste pri lokalnih cestah 10 metrov in se meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdožne osi, s tem da občina lahko z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov (peti odstavek istega člena). Enako določbo glede širine varovalnega pasu občinske ceste vsebuje tudi Odlok v petem odstavku 33. člena. Na navedene določbe se pravilno sklicujeta tako inšpekcijski organ, kot tudi pritožbeni organ.

16Tako kot v citiranem prvem odstavku 97. člena ZCes-1, je tudi v 33. členu Odloka med drugim določeno, da je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena (prvi odstavek) in da so posegi v prostor, gradnja in rekonstrukcija objektov ter izvajanje kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem pristojnega organa (drugi odstavek 33. člena Odloka). Novi 33.a člen Odloka, ki je začel veljati 26. 3. 2016, v prvem odstavku izrecno prepoveduje obveščanje in oglaševanje v območju občinske ceste (kamor sodi tudi varovalni pas, 41. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1). Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena Odloka pa lahko pristojni upravni organ izda soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, ki so opredeljeni kot enostavni objekti v primerih, kot so navedeni v drugem odstavku 33.a člena Odloka.¹ Po povedanem tudi po presoji sodišča v varovalni pas občinske ceste brez soglasja pristojnega občinskega organa ni mogoče posegati.

17V primeru posega, kot je obravnavani, ko ni sporno, da so na zemljišču v varovalnem pasu občinske ceste postavljeni objekti za oglaševanje z nosilno kovinsko konstrukcijo, pa ima, kot rečeno, inšpektor podlago, da odredi njihovo odstranitev, v 6. točki prvega odstavka 83. člena Odloka, ne glede na to, da ZIN takšnega ukrepa izrecno ne predvideva. Pri tem Odlok ne razlikuje med tem, ali gre za zemljišče v občinski lasti, ali za zemljišče v zasebni lasti, bistveno je, da gre za poseg v varovalni pas ceste. V tem je obravnavni primer drugačen od primera v sodbi naslovnega sodišča I U 1543/2010, na katero se sklicuje tožnica, saj v tistem primeru v občinskem odloku ni bilo podlage za izrek ukrepa, kot je bil izrečen.

18Sodišče še pripominja, da pooblastilo inšpektorju za ceste, da z odločbo odredi odstranitev objekta, izhaja tudi iz 5. alineje prvega odstavka 118. člena ZCes-1, ki določa, da pristojni inšpektor z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo odredi, da se v roku, ki ga določi, odpravijo nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi s postavljanjem objektov na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu javne ceste v nasprotju s soglasjem. V obravnavnem primeru je inšpektor ugotovil, da za postavitev predmetnih oglaševalskih objektov s kovinsko konstrukcijo tožnica ne razpolaga s potrebnim soglasjem, primeren ukrep za odpravo navedene nepravilnosti pa je prav gotovo njihova odstranitev. Pooblastilo inšpektorju za odreditev odstranitve objektov za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen brez soglasja, pa izhaja tudi iz 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1. Navedena določba se sicer nanaša na poseg v območje državne ceste, kar pa je treba smiselno razlagati tudi za posege v območje občinske ceste. Namen pridobitve soglasja v varovalnem pasu je tako pri državni (tretji odstavek 66. člena ZCes-1), kot tudi pri občinski cesti (tretji odstavek 97. člena ZCes-1), predvsem varovanje ceste in pometa na njej, zato ni razloga, da se 6. točka prvega odstavka 118. člena ne bi smiselno uporabljala tudi za posege v območje občinske ceste.

19Ker je podlaga za izrečeni ukrep, kot rečeno, že navedeni odlok, ki določa, da niso dopustni posegi v varovalni pas brez soglasja pristojnega organa, niti ni pomembna veljavnost Pravilnika o projektiranju cest, na katerega se je prav tako sklicevala toženka. Zato sodišče ni presojalo tožbenih ugovorov o nezakoniti uporabi navedenega pravilnika, prav tako pa tudi ne tožbenih ugovorov, s katerimi tožnik za posamezne objekte navaja, da izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 56. člena navedenega pravilnika. Kot rečeno, je bistvena ugotovitev, da se obravnavani objekti nahajajo v varovalnem pasu občinske ceste in da zanje ni bilo pridobljeno potrebno soglasje.

20Tožnica temu nasprotuje in zatrjuje, da je za oglaševalne objekte, ki so bili postavljeni leta 2008, na podlagi sklenjene pogodbe z dne 30. 1. 2008², že imela pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja, ki so še vedno veljavna. Takšno tožničino stališče po presoji sodišča ni pravilno. Sklicevanje tožnice na navedeno pogodbo je v obravnavani zadevi brezpredmetno, saj, kot pravilno ugotavljata že inšpekcijski in pritožbeni organ, izhaja pa tudi iz pogodbe z dne 30. 1. 2008, ki je sestavni del upravnih spisov, so bile dodeljene lokacije oglaševalnih objektov uporabniku za dobo 8 let, z možnostjo podaljševanja, do česar pa ni prišlo³. Pogodbeno razmerje je po povedanem nedvomno prenehalo 31. 1. 2016, kar je pravilno navedel inšpekcijski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, čemur tožnica v inšpekcijskem postopku ni ugovarjala. Iz 3. člena Pogodbe pa je med drugim tudi razvidno, da je bil uporabnik dolžan po prenehanju pogodbe odstraniti vse oglaševalne objekte, česar pa tožnica v danem primeru ni storila. Sodišče zato ni presojalo, ali pogodba, ki jo s potencialnim oglaševalcem sklene občina, v svojem in v interesu oglaševalca, sploh lahko nadomesti soglasje, ki ga na podlagi ZCes-1 in po kriterijih iz tretjega odstavka 97. člena ZCes-1 izda upravljalec občinske ceste in brez katerega poseg v varovalni pas občinske ceste, kot rečeno, ni dopusten. Povedano drugače, da tudi, če bi bilo mogoče šteti, da se s pogodbo, sklenjeno med oglaševalcem in občino, lahko nadomesti soglasje, za izdajo katerega je pristojen upravljalec občinske ceste, je njena veljavnost v konkretnem primeru pred izdajo izpodbijane odločbe prenehala.

21Tožnica v tožbi tudi ugovarja, da je odločba Urada za gospodarske javne službe in promet 354-87/2008 z dne 14. 4. 2014 o izbrisu predmetnih lokacij iz katastra oglaševalnih objektov, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnem pasu javnih cest na območju MOK, nepravilna in nezakonita. Z navedeno odločbo je Urad za gospodarske javne službe in promet na podlagi 33.a člena Odloka po uradni dolžnosti odločil o uskladitvi lokacij oglaševalnih objektov v katastru oglaševalnih objektov, tako da je iz katastra izbrisal lokacije oglaševalnih objektov, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnih pasovih javnih cest na območju MOK. Na navedeni ugovor sodišče ne odgovarja, ker presoja pravilnosti in zakonitosti navedene odločbe ni predmet tega upravnega spora, prav tako pa je tudi sklicevanje tožnice na odločbo Urada za gospodarske javne službe in promet z dne 20. 6. 2011, ki je bila podlaga za vpis lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnem pasu javnih cest na območju MOK, v tem postopku brezpredmetno. Predmet tega upravnega spora je, kot rečeno, zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe o izreku ukrepa, izrečenega tožnici v inšpekcijskem postopku, glede na konkretne ugotovitve občinskega inšpektorja, da tožnica nima ustreznega soglasja za obravnavani poseg v varovani pas občinske ceste in da takšnega soglasja tudi v teku predmetnega inšpekcijskega postopka ni pridobila.

22Relevantna dejstva so v obravnavani zadevi v zadostni meri ugotovljena. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi po presoji sodišča nedvomno izhaja, da tožnica za postavitev predmetnih oglaševalskih objektov v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest ni pridobila ustreznega soglasja pristojnega občinskega upravnega organa, kar je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 33.a člena Odloka. Tožnica tega niti v pritožbi niti v tožbi ne zatrjuje, v postopku pa tudi ni predložila drugih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da ni tako.

23Tožničine navedbe, da gre za nedovoljen retroaktiven poseg v pridobljene pravice tožnice, po presoji sodišča niso utemeljene. Že zaradi dejstva, da je veljavnost Pogodbe, sklenjene 30. 1. 2008, potekla 31. 1. 2016 (torej pred uveljavitvijo sprememb Odloka, ki je začel veljati 26. 3. 2016), čemur tožnica v pritožbi ni ugovarjala, ni mogoče govoriti o pridobljenih pravicah. Pridobljene pravice so namreč tiste, ki so že individualizirane in določene v ustreznem posamičnem pravnem aktu, kot so pravnomočne sodbe in dokončne upravne odločbe, ki strankam priznavajo določene pravice, jim nalagajo določene obveznosti.⁴ Prepoved retroaktivnosti in načelo varstva zaupanja v pravo namreč varujeta le pred posegi zakonodajalca v pravice in pravna razmerja, ki so že nastala pod veljavo prejšnjega prava in še vedno obstajajo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tako je po presoji sodišča napačno tožničino stališče, da njena pravica do postavitve objektov za oglaševanje v varovalnem pasu občinske ceste predstavlja že pridobljeno pravico, v katero s spremembo Odloka v letu 2016 ni mogoče poseči. V času izdaje izpodbijane odločbe ta pravica po povedanem ni več obstajala, ker je prenehala, zato se tožnica nanjo tudi ne more več sklicevati. Navedena sprememba Odloka je učinkovala od 26. 3. 2016 dalje in to za naprej, za vse udeležence enako. Po povedanem je tožbeni ugovor kršitve določbe 155. člena Ustave RS neutemeljen. Po presoji sodišča je tožnica tudi imela vse možnosti, da bi ustrezno soglasje pristojnega organa za predmetne oglaševalne objekte pridobila, pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse ostale subjekte, zato po presoji sodišča tudi načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) ni bilo kršeno.

24Stališče tožnice, da je bistveno, da je v času postavitve oglaševalnih objektov imela in pridobila vsa potrebna dovoljenja za postavitev predmetnih oglaševalnih objektov v varovalnem pasu občinske ceste, torej ni pravilno.

25Prav tako je po presoji sodišča neutemeljen ugovor tožnice, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in da je ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča zadostuje zakonskim pogojem iz določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj obsega tako navedbo dejanske in pravne podlage za sprejeto odločitev. Izpodbijana odločba namreč obsega navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, kakor tudi navedbo pravnih predpisov in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. V skladu z določbo 214. člena ZUP obrazložitev v konkretnem primeru obsega navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, razloge odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb in predpisov, na katere je oprta odločba ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev.

26Izdaje dovoljenja ne more nadomestiti niti zaračunavanje in plačevanje občinske takse za oglaševaje. Iz 7. člena Odloka o občinskih taksah v Mestni občini Koper je razvidno, da se taksa odmerja z dovoljenjem za postavitev taksnega predmeta ali na podlagi posebne odločbe. Če je bila tožnici zaračunana taksa brez pravne podlage, bi to pomenilo kvečjemu, da je bila taksa zaračunana v nasprotju z navedenim odlokom, ne pa nekake tihe oziroma konkludentne izdaje dovoljenja.

27Glede na povedano je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne očitanih kršitev Ustave RS, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za retroaktivno uporabo Odloka in tudi ne gre za poseg v pridobljene pravice tožnice.

28Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj so bili dokazi pravilno izvedeni in ocenjeni že v postopku izdaje izpodbijane inšpekcijske odločbe, druga dejstva pa ne kažejo na to, da bi jih bilo treba drugače presoditi, kot jih je presodil inšpekcijski organ (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnica je v postopku sodelovala in tudi imela možnost predložiti dokaze in se seznaniti z vsemi relevantnimi dejstvi. V tožbi predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika tožnice, D.D., pa je povsem nesubstancirano, zato sodišče ocenjuje, da ni potrebno, saj tožnica v tožbi v ničemer ne pojasni, kaj naj bi s tem izkazala in v čem naj bi izpovedba zakonitega zastopnika tožnice lahko vplivala na odločitev.

29Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ "če so obvestila namenjena izboljšanju prometne varnosti, če se oglašuje gospodarski subjekt, ki dejavnost izvaja v stavbi, zgrajeni v varovalnem pasu občinske ceste, če se objekt za obveščanje in oglaševanje postavlja na servisne prometne površine občinske ceste ali druge površine, ki so v lasti fizičnih ali pravnih oseb, pod pogojem, da vsebina obvestila oziroma oglasa ni vidna z občinske ceste".
² Pogodba o dodelitvi lokacij oglaševalskih objektov, sklenjeni med naročnikom Komunala Koper d.o.o. in uporabnikom Simobil Marketing, oglaševanje d.o.o. z dne 30. 1. 2008.
³ 3. člen Pogodbe o dodelitvi lokacij oglaševalskih objektov določa: Naročnik dodeli vse lokacije oglaševalnih objektov po seznamu - preglednici lokacij oglaševalnih objektov - OBR-2 (v nadaljevanju Seznam lokacij) iz ponudbe, uporabniku iz te pogodbe pod pogoji in način skladno z Odlokom in dokumentacijo povabila k oddaji ponudbe za dobo 8 let šteto od dne začetka uporabe te pogodbe, z možnostjo podaljševanja. Uporabnik na podlagi te pogodbe lahko postavi oglaševalske objekte v skladu s Seznamom lokacij. Naročnik uporabniku zagotavlja, da v zvezi s postavljanjem oglaševalskih objektov po tej pogodbi - poleg te pogodbe - ne potrebuje nobenih drugih soglasij oziroma upravnih dovoljenj. Uporabnik na lokacije oglaševalnih objektov namesti oglaševalske objekte v svojem imenu in za svoj račun, jih uporablja za lastno oglaševanje in za oglaševanje po naročilu drugih, skrbi za vzdrževanje oglaševalskih objektov, jih po prenehanju roka uporabe oziroma pogodbe odstrani in izvaja druge aktivnosti, določene s to pogodbo. Stroški vzdrževanja in uporabe oglaševalskih objektov v celoti bremenijo uporabnika.
⁴ npr. odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-159/95 z dne 11. 4. 1996