VSK Sodba Cpg 28/2017

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o pravdnih stroških (II. točka izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 876,46 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne dalje do plačila; v preostalem delu (I. točka izreka) pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38829/2016, z dne 20.4.2016, kar pomeni, da je razsodilo, da tožena stranka tožeči stranki plača 6.126,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.1.2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 898,86 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper to odločitev se je pritožil toženec in navedel, da jo izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov. Njegov ugovor je potrebno obravnavati kot odgovor na tožbo. Ker je sodišče zmotno štelo, da toženec ni prerekal navedb tožeče stranke, je njene trditve nepravilno in nezakonito štelo za resnične. Odgovora na dopolnitev tožbe toženec ni podal, ker je enostavno vztrajal pri svojih zatrjevanjih. Posledično je nepravilen tudi zaključek sodišča, da toženec ni dokazal, da je bila zapadlost terjatve tožeče stranke spremenjena, in da ni dokazal doseženega dogovora o postopnem in delnem poplačilu, saj je pisne dogovore o tem v spis vložila tudi tožeča stranka sama. Zato je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je listine v celoti prezrlo oz. jih je nepravilno interpretiralo. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločilo, da ne bo zasliševalo strank in prič. Posledično je nepravilna tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Posledice odločitve, da se sodna pristojnost iz Okrožnega sodišča v Kopru prenese zaradi obravnavanja zadeve v razumnem roku, v nobenem primeru ne sme biti v breme tožene stranke. Poleg tega od K. do N. ni 100 km, pač pa zgolj 80, potreben čas za prihod na narok pa je največ uro, kar pomeni, da bi lahko odvetniku priznalo sodišče največ 80 točk.

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in v zvezi s sklicevanjem tožene stranke na dogovor o obročnem poplačilu dolga izpostavila, da je že v dopolnitvi tožbe navedla, da se toženec svojega predloga o obročnem plačilu ni držal.

4Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba zoper odmero stroškov pravdnega postopka.

5Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec blago tožeče stranke prejel, da računov ob zapadlosti ni plačal (kar za pritožnika tudi ni sporno), pa tudi, da v svojem ugovoru, v katerem je zatrjeval sklenjen ustni dogovor o delnem in postopnem plačilu zapadlih obveznosti, ni navedel ničesar o tem, kaj sta se stranki določno dogovorili glede načina poplačila dolga. Kot opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, pa bi navkljub temu, da bi bilo iz listinskih dokazov, pa tudi iz navedb tožeče stranke same¹, mogoče narediti zaključek, da je bil dogovor o postopnem odplačilu dolga med strankama dosežen, ne prišlo do drugačne odločitve glede poplačila obveznosti toženca, saj se slednji ni držal svoje obljube, da bo dolg delno odplačeval v obrokih². Zato je tožeča stranka povsem utemeljeno vtoževala plačilo celotnega dolga iz 4 računov, in sicer z zapadlostjo, kot je bila v njih navedena.

6Zaradi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni podala odgovora na dopolnitev tožbe, niso nastale nobene drugačne posledice, kot tiste, ki jih je sodišče jasno zapisalo, to je, da so ostale navedbe tožeče stranke iz dopolnitve tožbe neprerekane. Napačno je namreč tolmačenje pritožnika, da molk pomeni enostavno vztrajanje pri prvotnih zatrjevanjih, saj v primeru, ko stranka dopolni svoje navedbe, tako da jih konkretizira ali pa z njimi odgovori na predhodno trditve nasprotne stranke, če slednja na takšne nove trditve ne navede ničesar, se štejejo (neprerekane) trditve stranke za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Do takšnega zaključka je mogoče priti v konkretnem primeru tudi glede trditev, ki jih je tožeča stranka podala v dopolnitvi tožbe glede dogovora o obročnem poravnavanju računov (po 500,00 EUR), ko je navedla, da se tožena stranka tega dogovora ni držala. S tem, ko tožena stranka na to trditev ni odgovorila, je mogoče v skladu z zgoraj navedeno določbo šteti navedbo tožeče stranke, da se tožena stranka dogovora o obročnem plačilu ni držala, za priznano.

7Pritožba pa je v delu, ko očita prvostopenjskemu sodišču kršitev njene pravice do izjave v postopku, ker ni zasliševalo strank in prič, tudi nerazumljiva, saj tožena stranka v postopku ni podala nobenega dokaznega predloga za izvedbo zaslišanja prič ali strank¹.

8Neutemeljeno pritožba tudi izpodbija stroškovno odločitev zaradi prenosa pristojnosti sojenja v predmetni zadevi. Tudi, če bi bili stroški postopka v primeru, če ne bi bila prenesena pristojnost za sojenje, drugačni², je ključno, da prenos pristojnosti ni bil v domeni pravdnih strank, kar pomeni, da ne more iti v breme tisti stranki, ki je sicer v pravdi uspela, in sicer tako, da ne bi dobila v skladu s 154. členom ZPP povrnjenih vseh svojih izdatkov za pravdanje.

9Delno pa je utemeljena pritožba, ko izpostavlja, da je sodišče tožeči stranki za čas odsotnosti njenega pooblaščenca zaradi potovanja priznalo previsok znesek. Ni sicer mogoče soglašati, da bi moralo priznati največ 80 točk, ampak je po presoji pritožbenega sodišča za odsotnost pooblaščenca iz pisarne v skladu s četrtim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife (OT) bilo mogoče priznati 120 točk, pri čemer je sodišče upoštevalo, da čas potovanja iz K. do N. znaša v vsako smer več kot uro in manj kot uro in pol. V zvezi s tem je navesti še, da ne drži podatek pritožnika, da je med N. in K. le 80 km, kar ne izhaja iz razpoložljivih spletnih podatkov, za zatrjevano oddaljenost pa pritožnik tudi ni priložil nobenega dokazila. Zato sodišče v odmero izdatkov za kilometrino tudi ni posegalo. Ob upoštevanju izdatkov za odsotnost v času potovanja v višini 120 točk (in pripadajoči 22% DDV tudi na te izdatke) je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je stroške tožeče stranke odmerilo na 876,46 EUR in jih v tej višini naložilo v plačilo toženi stranki.

10Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 154. člena ZPP, saj tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvarni ni uspela, s pritožbo zoper stroškovno odločitev pa je uspela s tako majhnim delom (22,00 EUR), kateri ne opravičuje pritožbenih stroškov, ki so nastali nasprotni stranki (pa tudi njej sami). Stroške tožeče stranke je odmerilo na 279,99 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za odgovor na pritožbo (tar. štev. 21/1 OT), povečane za 22% DDV ( drugi odstavek 2. člena OT).

¹ v tem delu je torej pritrditi pritožbenim navedbam
² o čemer razlogi v nadaljevanju
¹ Vložila je le ugovor zoper izvršilni sklep brez dokaznih predlogov, naroka za glavno obravnavo pa se ni udeležila.
² Pritožba tega določno ne zatrdi in povečanih stroškov ne konkretizira.