UPRS Sodba I U 445/2017-9

Tožba se zavrne.

1Organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje zaradi plačila odškodnine zoper A. d.o.o. v zvezi s škodnim dogodkom z dne 22. 9. 2009. V obrazložitvi je navedel, da je prosilec navedel, da želi vložiti tožbo zoper bivšega delodajalca prosilčevega očeta A.A., ki je umrl v posledici nezgode pri delu dne 22. 9. 2009. Glede na čas storitve prosilec nima možnosti za uspeh, ker je uveljavljanje odškodnine zastaralo, potekel je 5 letni objektivni rok za uveljavljanje odškodnine, v vmesnem času pa niso bila izkazana dejanja prosilca, ki bi pretrgala zastaranje, zato v skladu z določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) šteje, da je vlaganje tožbe za plačilo odškodnine očitno nerazumno. Kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem in prvem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je bila s sklepom, Kt/5657/2009 z dne 30. 8. 2010, zavržena.

2Tožnik v tožbi navaja, da je toženec z zavrnitvijo tožnikove prošnje napačno uporabil materialne predpise, določbo 353. člena Obligacijskega zakonika (OZ) na katero se sklicuje. S 3. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 je predpisano, da kazenski postopek ni več dovoljen, če je poteklo 20 let od storitve kaznivega dejanja, za katerega se po zakonu lahko izreče zapor več kot 5 let. Ker gre v obravnavani zadevi za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu iz prvega in petega odstavka 201. člena KZ-1, za kar je predpisano obdobje zastaranja 20 let, navedeno pomeni, da je toženec napačno uporabil določbe OZ. Napačno je uporabil tudi določbo 365. člena OZ, ker je tožnik prekinil rok zastaranja, predpisan z določbo 352. člena OZ na način, ker se je oseba v imenu tožnika, B. s.p., obrnila na gospodarsko družbo A. z dopisoma z dne 5. 7. 2012 in 19. 6. 2012, z zahtevkom za sklenitev izvensodne poravnave v zvezi z dogodkom, ki se je pripetil dne 22. 9. 2012 (pravilno 22. 9. 2009) ter je bil na ta način prekinjen potek splošnega zastaralnega roka oziroma je ta ponovno začel teči. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4Tožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje zaradi plačila odškodnine zoper A. d.o.o. v zvezi s škodnim dogodkom z dne 22. 9. 2009, na podlagi 24. člena ZBPP, ker je upoštevala, da je vloga tožnika očitno nerazumna, ker je odškodninska terjatev zastarala, potekel je celo objektivni 5 letni rok določen v drugem odstavku 352. člena OZ.

6Tožnik ugovarja, da je toženka uporabila napačno določbo (drugi odstavek 352. člena OZ), ker je v obravnavani zadevi zastaralni rok daljši na podlagi prvega odstavka 353. člena OZ ter se pri tem sklicuje na prvi in peti odstavek 201. člena KZ-1 ter 90. člen KZ-1 in zatrjuje, da je v obravnavani zadevi zastaralni rok za kaznivo dejanje 20 let, ta čas pa še ni potekel. Ugovor je neutemeljen.

7Prvi odstavek 353. člena OZ določa posebne zastaralne roke za odškodninske terjatve, če je škoda storjena s kaznivim dejanjem in če je zastaralni rok za kazenski pregon daljši od obligacijskega iz 352. člena OZ. Podani pa morata biti obe okoliščini, od katerih je prva, da je škoda, s katero je bila povzročena škoda, tudi kaznivo dejanje. Da bi bila v obravnavanem dogodku z dne 22. 9. 2009 škoda povzročena s kaznivim dejanjem, pa tožnik ni izkazal. Ne zanika, da je bila zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem in prvem odstavku 201. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 kazenska ovadba s sklepom, KT/5657/2009 z dne 30. 8. 2010, zavržena. Ne navaja in tudi ni predložil nobene listine - sodbe, da bi bilo v konkretnem primeru o obstoju kaznivega dejanja na matičnem področju odločeno. Da gre za kaznivo dejanje v smislu prvega odstavka 353. člena OZ, mora biti kaznivo dejanje, katerega posledica je daljši zastaralni rok, ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo. Tožnik tudi ni navedel nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi bilo pravdno sodišče dolžno vprašanje nastanka škode s kaznivim dejanjem presojati v okviru predhodnega vprašanja v pravdnem postopku (storilec je umrl med kazenskim postopkom ali, da obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon in obdolženčevo odgovornost), ali da je prosilec kazenski postopek zoper obdolžene ali koga drugega kot oškodovanec (po zavrženju ovadbe) kot tožilec nadaljeval.

8Pravilno pa je toženka tudi štela, da z dopisoma z dne 19. 9. 2012 in 5. 7. 2012 zastaranje ni bilo pretrgano (365. in 368. člen OZ).

9Toženka je glede na navedeno pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo, ker je na podlagi s strani tožnika predstavljene trditvene podlage in zbranega v ugotovitvenem postopku lahko zaključila, da je očitno nerazumno sprožati pravdni postopek.

10Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.