VSM Sodba I Cp 632/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka v posledici odstopa od zavarovalne pogodbe življenjskega zavarovanja dolžna plačati 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2016 dalje (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka II izreka) je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 342,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev postopka je prvostopno sodišče storilo s tem, ko je v nasprotju s listinami zaključilo, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena 27. 7. 2012, čeravno je bila ta sklenjena že 18. 7. 2012, ko je bila sprejeta ponudba. V nasprotju z Direktivo 92/96 EGS in tudi določbo 84. člena tedaj veljavnega Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) je zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka pravočasno tožnika seznanila s pravico do odstopa od zavarovalne pogodbe. Pri tem se pritožba sklicuje tudi na sodbe Evropskega sodišča C 209/2012 z dne 19. 12. 2013. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

4Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča (te v postopku v sporih majhne vrednosti ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja - prvi odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) so naslednje:

- ponudba življenjskega zavarovanja z dne 17. 7. 2012, katero je tožena stranka prejela dne 18. 7. 2012 (priloga B2), ni vsebovala pouka o možnosti odpovedi zavarovalne pogodbe;

- zavarovalna pogodba (zavarovalna polica št. 11,085.413) z dne 27. 7. 2012 je vsebovala izrecen pouk zavarovancu (tožniku) o možnosti odpovedi zavarovalne pogodbe v roku 15 dni od izročitve zavarovalne police (priloga B3);

- tožena stranka je zaradi neplačila premij dne 1. 2. 2014 razvezala navedeno zavarovalno pogodbo;

- tožnik je dne 7. 9. 2016 podal izjavo o odstopu od zavarovalne pogodbe.

Na podlagi takih ugotovitev je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena meseca julija 2012 (glej 1. alineja točke 7 obrazložitve sodbe) in tako ne držijo pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče presodilo, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena dne 27. 7. 2012. Tako ni pritrditi pritožbenim izvajanjem, da je zaključek prvostopnega sodišča o času sklenitve zavarovalne pogodbe protispisen in da je tako podana bistvena kršitev določb postopka po 14. oziroma 13. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V danem primeru je bila pogodba dejansko sklenjena v mesecu juliju z dnem, ko je sprejeto ponudbo bila seznanjena tožena stranka, torej dne 18. 7. 2012.

5Prvostopnemu sodišču tudi ni očitati nepravilne uporabe materialnega prava. V času sklepanja sporne pogodbe o življenjskem zavarovanju je veljal ZZavar (Uradni list RS, št. 13/00), ki je v 2. alineji 4. točke prvega odstavka 83. člena določal, da mora zavarovalna pogodba, če zavarovanje krije nevarnosti v Republiki Sloveniji, vsebovati pouk o možnosti odpovedi zavarovalne pogodbe, in sicer na kakšen način ter v katerem časovnem trenutku jo je možno odpovedati in določilo, da v primeru življenjskih zavarovanj rok za odpoved pogodbe ne sme biti krajši od 14 in ne daljši od 30 dni od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe. Takšna določba ZZavar sicer ni dosledno prenesla določbe Direktive sveta 92/96 EGS, da mora biti zavarovanec še pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe obveščen najmanj s podatki, ki so navedeni v prilogi 2 predmetne Direktive (modalitete uveljavljanja preklica in odstopne pravice). To pa še ne pomeni, da je tožena stranka glede obveščanja zavarovanca o možnosti odstopa od pogodbe o življenjskem zavarovanju postopala protipredpisno, ker je tožečo stranko o možnosti odstopa od pogodbe z zavarovalno pogodbo (priloga B3) seznanilo v skladu s takrat veljavno določbo 2. alineje 4. točke prvega odstavka 83. člena ZZavar.

6Pri takem postopanju tožene stranke (zavarovalnice) prvostopno sodišče tudi pravilno opozarja na namen direktivnega urejanja na ravni Evropske unije. Direktive so akt harmonizacije prava, kar pomeni, da so njihov primarni naslovnik države članice, ki morajo vsebino direktive implementirati v nacionalni pravni red. Šele ko je izvedena implementacija direktive, t.j. sprejem nacionalnega pravnega predpisa, pridobijo posamezniki pravice in obveznosti, ki so določene v direktivi. Brez implementacije se posamezniki ne morejo sklicevati na pravice in obveznosti, saj je pravna podlaga za njihovo uresničevanje nacionalni predpis. Do sklicevanja ne more priti niti v primeru nepopolne implementacije, saj direktive nimajo t.i. neposrednega horizontalnega učinka. Nepopolna implementacija ima lahko posledice zgolj za državo članico, nikakor pa ne za posameznika.

7Sicer pa upoštevaje Direktivo Sveta 92/96 EGS in tudi določbe tedaj veljavnega ZZavar-a, tožniku kot zavarovancu ni bila kršena pravica do odpovedi zavarovalne pogodbe tudi v primeru, če takega pouka ni vsebovala ponudba za sklenitev življenjskega zavarovanja (priloga B2), ker je o taki pravici tožnik bil poučen v sami zavarovalni pogodbi, ki je bila sklenjena tudi v mesecu juliju in to 10 dni po sprejemu ponudbe. Dejansko se je s takim postopanjem tožene stranke rok za odpoved od pogodbe tožniku podaljšal (upoštevaje datum sprejema ponudbe) vsaj za 10 dni, to je do dne 12. 8. 2012, ko se je iztekel 15 dnevni rok za odpoved pogodbe, določen v sami pogodbi (pogodbo je tožnik prejel 28. 7. 2012). V navedenem roku pa tožeča stranka od pogodbe ni odstopila. Njena odstopna izjava z dne 7. 9. 2016 je tako prepozna glede na potek odstopnega roka, zraven tega pa je tudi brezpredmetna, ker je zaradi neplačila premij po tožniku tožena stranka dne 1. 2. 2014 razdrla pogodbo.

8Do drugačnega zaključka tudi ne privede pritožbeno sklicevanje na sodbo sodišča EU C 209/12 z dne 19. 12. 2013, ker se ta nanaša na primer, ko zavarovanec o možnosti odstopa od zavarovalne pogodbe sploh ni bil obveščen. V danem primeru pa temu ni tako, saj je bil o možnosti odstopa od pogodbe obveščen s samo pogodbo o življenjskem zavarovanju.

9Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni dodatno prispevala k razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.