VSL Sodba II Cp 118/2017

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 24. 8. 2016 (I. točka izreka), tožencem naložilo, da morajo v 15 dneh tožnikoma nerazdelno plačati znesek 5.909,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2013 do plačila, znesek 2.096,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2014 do plačila, znesek 3.812,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2016 do plačila in znesek 2.033,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2016 do plačila (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za znesek 13.195,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo (III. točka izreka) in tožencem naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v znesku 1.162,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (IV. točka izreka).

2Sklep ni izpodbijan.

3Proti zavrnilnemu delu sodbe in odločitvi o stroških postopka sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma opozarjata, da je med strankama že tekel postopek zaradi plačila uporabnine (P 793/2006-1), v katerem je izvedenka ugotovila, da znaša uporabnina za kletne prostore 57,42 EUR in za drugo etažo 282,01 EUR, skupaj 339,43 EUR. Že samo dejstvo, da je izvedenec v predmetnem postopku določil pol nižjo uporabnino (190,61 EUR), kaže, da mnenje ni pravilno in strokovno. Glede na navedbe v pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2016 so toženci pripoznali tožbeni zahtevek za celotno obdobje v višini 254,14 EUR in bi moralo sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave za 15.789,80 EUR. Podana je kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca ni obrazložena, je prišlo tudi do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika sta imela številne pripombe, na katere izvedenec ni znal odgovoriti, poleg tega pa je navedel zavajajoče podatke o primerljivih najemninah, ki jih tudi ni bilo mogoče preveriti. Ne strinjata se, da stanovanje ne ustreza minimalnim pogojem in trdita, da je dovolj svetlo. V nadaljevanju pritožbe povzemata podatke iz javno dostopnih baz o cenah najema primerljivih stanovanj, iz katerih izhaja, da je povprečna cena 44 ponudnikov 11,27 EUR/m2, ne pa 4,44 EUR/m2. Napačna je tudi odločitev o obrestih, ki bi morale teči od vsakega posameznega zneska uporabnine do plačila.

4Pritožba je bila vročena tožencem v odgovor. Prvi toženec in tretja toženka se v odgovoru na pritožbo strinjata z razlogi sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev pritožbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6V pritožbi očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so toženci na naroku dne 24. 2. 2016¹ (delno) pripoznali tožbeni zahtevek v višini 174,30 EUR mesečno za obdobje od 1. 12. 2010 do vključno 1. 1. 2016, v vlogi z dne 12. 9. 2016² pa v višini 254,14 EUR mesečno za obdobje od 1. 1. 2016 do 1. 9. 2016. Pritožbeno stališče, da je treba šteti kot pripoznavo tudi navedbe tožencev v pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2016³, je zmotno. Navedbe, ki jih povzema pritožba, ne omogočajo sklepa, da so toženci pripoznali višji zahtevek, saj je od pripoznave zahtevka treba ločiti priznanje dejstev. Toženci so le sprejeli ugotovitve in mnenje izvedenca in opravili izračun za posamezna obdobja, kar pa še ne pomeni, da so se strinjali z zahtevkom v višini, kot to trdita tožnika⁴. Ker je bil izračun skupnega zneska napačen, (toženci so se zmotili v številu mesecev), je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz obeh prej omenjenih izrecnih in nedvoumnih izjav o pripoznavi zahtevka, kjer je natančno naveden mesečni znesek in obdobje, na katerega se nanaša pripoznava in samo opravilo obračun, ki je razviden iz 6. točke obrazložitve. V njem je res zmotno zapisano, da so toženci pripoznali za obdobje od novembra 2010 do vključno decembra 2015 znesek 174,00 EUR (namesto 174,30 EUR)⁵, vendar višina skupnega zneska za posamezno obdobje⁶ pokaže, da je sodišče prve stopnje število mesecev (pravilno) množilo z zneskom 174,30 EUR in ne 174,00 EUR.

7Zahtevek za plačilo uporabnine se nanaša na uporabo kleti in četrte etaže stanovanjske hiše v delu, ki presega solastniški delež tožencev. Sodišče prve stopnje je štelo, da je temelj zahtevka glede na pripoznavo nesporen, pri odločanju o višini uporabnine pa se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je ocenil, da vrednost mesečnega najema polovice stanovanja v 4. etaži znaša 174,34 EUR, vrednost najema kletnih prostorov v delu, ki presega solastniški delež (6,51 m2), pa 16,27 EUR (6,51 m2 x 2,50 EUR), skupaj torej 190,61 EUR. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku ugodilo še za razliko med pripoznanim delom zahtevka in višino uporabnine, kot jo je ugotovil izvedenec⁷.

8Pritožnika vztrajata pri pripombah na izvedensko mnenje, ki sta jih izrazila že v postopku pred sodiščem prve stopnje in je nanje v razlogih sodbe ustrezno odgovorjeno. Najprej je treba poudariti, da se pritožnika ne moreta uspešno sklicevati na višino uporabnine, ki je bila glede istih prostorov določena v drugem pravdnem postopku za predhodno obdobje oziroma na mnenje izvedenke, ki je bila postavljena v postopku P 793/2006-I, ki je tudi tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Toženci mnenja niso sprejeli, zato je bilo treba v tem postopku ponovno ugotavljati višino uporabnine. Dejstvo, da je bila v postopku P 793/2006-I ugotovljena (in pravnomočno prisojena) bistveno višja uporabnina še ne pomeni, da je izvedensko mnenje v predmetnem postopku nepravilno in nestrokovno. Izvedencu B. mnenje izvedenke iz predhodne zadeve ni bilo niti predočeno, da bi se lahko glede razhajanj sploh izjavil. Tudi sicer se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve), ki je sprejelo izvedenčevo pojasnilo, da je pri določitvi najemnine za stanovanjski del upošteval dejstvo, da gre za eno stanovanje (v solastnini) in je povpraševanje na trgu za najem polovice neopremljenega stanovanja skoraj nič oziroma zelo majhno. Pritožbene navedbe, da bi si tožnika po izročitvi v posest uredila samostojno stanovanje, ki bi ga nato oddajala, in bi bilo treba upoštevati tržno najemnino za tako stanovanje, niso utemeljene. Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča mnenje izvedenca B. natančno, prepričljivo in strokovno in ker je ustrezno odgovoril na vse pripombe tožnikov, sodišču prve stopnje ni bilo treba postaviti novega (tretjega⁸) izvedenca in posledično tudi zatrjevana kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede obrestnega dela zahtevka. V skladu z določbo 193. člena Obligacijskega zakonika se mora ob vračanju neupravičeno pridobljenega plačati tudi zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve tožbe. Nepoštenost je treba izrecno zatrjevati in dokazovati in se ne domneva. Takih trditev pa tožnika v postopku nista postavila in šele v pritožbi trdita, da so toženci v slabi veri, kar pa je glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno, ker nista izkazala, da tega brez svoje krivde nista mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje, da zamudne obresti tečejo od dneva vložitve tožbe oziroma nadaljnjih razširitev, je zato pravilna.

10Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožencev pa glede na vsebino ni bil potreben za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ List. št. 227.
² List. št. 280
³ List. št. 243 in 244.
⁴ Tako A. Galič, Pravdni postopek, zakon s s komentarjem, 3. knjiga, stran 79 in 80.
⁵ Tudi v prvi alineji 6. točke je prišlo do očitne pomote glede zaključka obdobja, ki ni maj 2015, ampak maj 2013.
⁶ Sodišče prve stopnje je o zahtevku odločalo ločeno glede na razširitve tožbe.
⁷ Iz izračuna sodišča (točka 22) izhaja, da je za obdobje od novembra 2010 do decembra 2015 tožnikoma priznalo poleg pripoznanega dela za stanovanjske prostore še 0,34 EUR namesto 0,04 EUR (pripoznava za 174,30 EUR, izvedensko mnenje 174,34 EUR), vendar tega pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker se toženci niso pritožili (359. člen ZPP).
⁸ V zadevi je bil najprej postavljen izvedenec R. G., ki je ocenil uporabnino za kletni del v višini 0,82 EUR/m2, za stanovanjski del pa 4,37 EUR/m2 (izvedenec B. pa na 2,50 in 4,44 EUR/m2).