VSL Sklep II Cpg 526/2017

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu tožene stranke za obročno plačilo sodne takse za pritožbo ugodi in se toženi stranki naloži, da sodno takso za pritožbo v višini 195,00 EUR plača v treh obrokih po 65,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 3. dan po prejemu tega sklepa, drugi obrok 15. 7. 2017, tretji obrok pa 15. 8. 2017.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obročno plačilo sodne takse z dne 1. 2. 2017, dopolnjen dne 17. 2. 2017.

2Zoper takšno odločitev se brez navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višje sodišče prosi, da ugodi njenemu predlogu in ji odobri obročno plačilo sodne takse v 3 obrokih po 65,00 EUR, pri čemer lahko prvi obrok plača v 3 dneh po odobritvi.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke za obročno plačilo sodne takse zavrnilo z obrazložitvijo, da je ugotovilo, da ima na enem od transakcijskih računov sredstva v višini 566,41 EUR, kar ji omogoča takojšnje plačilo sodne takse, v višini 195,00 EUR, v celoti. Njene navedbe, da ima odprtih več zahtevkov za plačilo sodnih taks, njena likvidnostna sredstva pa ravno zadoščajo za pokritje osnovnih obratovalnih sredstev, je zavrnilo z obrazložitvijo, da zanje tožena stranka ni predložila nobenih dokazov.

5Višje sodišče sicer pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da mora stranka, ki predlaga katerokoli od taksnih olajšav, navesti dejstva na katera svoj predlog opira in v zvezi z njimi tudi predlagati dokaze. To katera dejstva mora zatrjevati (in dokazati) pa je odvisno od tega, katero od taksnih olajšav predlaga. Kadar stranka predlaga oprostitev plačila sodne takse, mora tako podati bolj konkretne in obširne navedbe o svojem premoženjskem, likvidnostnem in finančnem stanju, kot v primeru ko predlaga zgolj odlog ali obročno plačilo sodne takse. Za obročno plačilo tako lahko zadostuje že dejstvo, da je slabo njeno likvidnostno stanje in da posledično sodne takse ne more plačati takoj in v celoti, ne da bi s tem ogrozila svojo dejavnost. Takšno stanje je tožena stranka, po presoji pritožbenega sodišča zatrdila, izkazano pa je že z dokazi, ki jih je po uradni dolžnosti pridobilo sodišče prve stopnje. Iz ugotovljenega dejstva, da tožena stranka razpolaga zgolj s 566,41 EUR denarnih sredstev namreč izhaja, da bi se s plačilom 195,00 EUR ta sredstva občutno znižala. Ob hkratni trditvi, da tožena stranka likvidnostna sredstva nujno potrebuje za kritje obratovalnih stroškov, bi bilo predlogu za obročno plačilo mogoče ugoditi, kljub temu, da za obstoj takšnih stroškov ni predložila dokazov. Življenjsko logično je namreč, da toženi stranki s poslovanjem nastajajo (sprotni) obratovalni stroški. Sredstva, s katerimi razpolaga, pa so tako nizka, da bi se s plačilom odmerjene sodne takse znižala za več kot 1/3. Že iz navedenega je mogoče zaključiti, da bi plačilo celotne sodne takse naenkrat lahko ogrozilo tekoče poslovanje tožene stranke.

6Čeprav višje sodišče ne more upoštevati pritožbenih novot, ki jih tožena stranka podaja v zvezi s tem, kakšni so njeni obratovalni stroški in v katerih drugih postopkih je še dolžna plačati sodno takso, je, glede na zgoraj navedeno, odločitev sodišča prve stopnje spremenilo (355. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 3. členom Zakona o sodnih taksah) tako, da je ugodilo toženkinemu predlogu za obročno plačilo sodne takse na način, da slednjo plača v 3 obrokih po 65,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 3. dan po prejemu tega sklepa, naslednja obroka pa 15. dan v naslednjih dveh mesecih.