UPRS Sodba I U 330/2016-5

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odločila, da je tožnik dolžan povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v skupni višini 150,00 EUR, na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku dodeljena redna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava, po kateri sta bili toženi stranki dolžni tožniku plačati znesek v višini 300,00 EUR iz naslova pogrešanih osebnih stvari. Toženka se sklicuje na peti odstavek 48. člena ZBPP, po katerem je upravičenec do BPP, ki je na podlagi poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova BPP, pri čemer znesek plačila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja, prejetega na podlagi poravnave. Tožnik je na podlagi omenjene poravnave tudi dejansko prejel 300,00 EUR, pri tem pa se poravnava ni nanašala na stroške, zaradi česar Republika Slovenija iz tega naslova nima terjatve zoper nasprotno stranko. To pa ne pomeni, da je tudi tožnik prost svoje odgovornosti, določene z navedenim 48. členom ZBPP.

2Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da 300,00 EUR, ki jih je prejel na podlagi poravnave, ni bil dohodek, temveč je šlo za nadomestilo škode zaradi izgube dokumentov, ki jih mora imeti po zahtevah toženke, ki mu je tudi omogočila zastopanje njegovih pravic. Njegova odvetnica v postopku je priglasila stroške, sodišče pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče in odvetnica gotovo poznajo pravila BPP, zato bi ga morali opozoriti na dolžnost vračanja sredstev pod določenimi pogoji, sicer ga sodišče z izpodbijanim sklepom sili v to, da mora v morebitnem naslednjem postopku, za katerega mu bo odobrena BPP, pravdo za vsako ceno in ne glede na stroške voditi do konca, saj bo le tako prišel do rezultata, ko bo o stroških odločalo sodišče in bo v primeru, če bo izgubil, stroške v vsakem primeru krila država, če bo zmagal, pa nasprotna stranka, le on sam v nobenem primeru ne bo imel obveznosti.

3V konkretni situaciji sta bila z dogovorom rešena dva postopka, nadaljnji stroški za ta postopka pa bi gotovo presegli 150,00 EUR, ki jih toženka terja od njega. Tudi sicer je brez zaposlitve in prihrankov, niti ne prejema nikakršne socialne pomoči, zato prosi, da se ga oprosti plačila navedenega zneska, kolikor je izpodbijani sklep sploh zakonit. Sklicuje se tudi na sodno prakso naslovnega sodišča, iz katere naj bi izhajalo, da je treba določbe prvega in drugega odstavka 46. člena ZBPP uporabiti skupaj z določbami 48. člena, kajti obveznost povrniti prejeto BPP ima samo tisti, pri katerem se ugotovi razlika med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. S tem je jasno izražen namen zakonodajalca, da v primeru, če upravičenec do BPP iz objektivnih razlogov ni dobil stroškov od nasprotnega udeleženca, ga ne veže obveznost iz prvega odstavka 48. člena ZBPP, ki ga izpodbijani sklep sploh ne omenja. Tožnik zato meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, sodišču pa smiselno predlaga, naj ta sklep odpravi in toženki naloži tudi povračilo stroškov "kot so priznani z ustreznim zakonom", poleg tega pa sodišču predlaga tudi, naj ga oprosti plačila sodne takse za tožbo.

4Toženka je sodišču predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Temeljno pravilo o vračanju BPP v primeru uspeha v postopku je določeno v prvem odstavku 48. člena ZBPP, po katerem je v takem primeru upravičenec, ki je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. V naslednjih dveh odstavkih zakon izrecno določa dve izjemi od tega splošnega pravila, in sicer, da upravičenec ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje (drugi odstavek) oziroma da se v nobenem primeru od upravičenca do BPP ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. V primeru sodne poravnave je upravičenec po petem odstavku istega člena dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova BPP, pri tem pa znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave.

7ZBPP z navedeno zakonsko določbo ne določa le jasnih in nedvoumnih pravil za vračanje stroškov, plačanih iz naslova BPP, posebej tudi za primere, ko je bila sklenjena sodna poravnava, temveč tudi določno in izčrpno opredeljuje primere, v katerih obveznost vračila ne nastane. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je toženka ugotovila vse okoliščine, ki so po navedenih zakonskih določbah pomembne za odločitev v zadevi: da je bila tožniku dodeljena BPP, v kakšni višini mu je bila dodeljena, da je tožnik na podlagi sodne poravnave dejansko prejel določeno premoženje, kakšna je višina tega premoženja, in da plačilo stroškov ni bilo naloženo nasprotni stranki. Toženka je v zvezi z vsemi temi okoliščinami navedla jasne in prepričljive razloge, tožnik pa njenim ugotovitvam niti ne ugovarja, zato sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep v tem pogledu pravilen in zakonit.

8Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja, da iz prej povzete zakonske ureditve nedvoumno izhaja, da so v pojem "pridobljenega premoženja oziroma dohodkov" iz prvega odstavka 48. člena ZBPP zajete tudi odškodnine. Drugi odstavek tega člena namreč izključuje nastanek dolžnosti vračila le v ozko določenem primeru, če je upravičenec do BPP dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje; to smiselno pomeni, da pri drugih oblikah odškodnin, ki niso izrecno naštete v tej zakonski določbi, uporaba izjeme od dolžnosti vračanja ne pride v poštev, da so torej zajete v pojem premoženja oziroma dohodkov iz prvega odstavka istega člena. Drugačno tožbeno stališče torej nima podlage v zakonskih določbah.

9Podobno velja tudi za tožbeno stališče, da je bila poravnava za tožnika ekonomsko (s stališča dolžnosti vračila BPP) nesmiselna. V pravdnih zadevah stranke načeloma prosto razpolagajo z zahtevkom, zato ne to razpolaganje, ne njegove finančne posledice ne morejo biti predmet tega postopka. Sodišče pa vendarle pripominja, da sklenitev sodne poravnave ni zgolj v interesu države kot potencialnega plačnika sodnih stroškov, temveč tudi v interesu strank, ki na ta način dosežejo hiter in učinkovit zaključek postopka, vendar pa se običajno zato odpovedo delu tistega, kar bi sicer v postopku lahko pridobile. Temu smiselno sledi ureditev iz petega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri mora upravičenec do BPP v primeru, če je v poravnavi prišlo do delitve stroškov, sicer res poravnati del stroškov, kar je po povedanem ena od značilnosti poravnave, vendar pa se tudi država odpove delu stroškov, ki bi ga sicer lahko izterjala, očitno prav v interesu skrajšanja in s tem (med drugim) tudi pocenitve sodnih postopkov.

10Odločba naslovnega sodišča, na katero se med drugim sklicuje tožnik, se nanaša na dejansko stanje, ki je povsem različno od dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Šlo je namreč za primer, v katerem je sodišče tožniku prisodilo pravico do povračila stroškov v pravdnem postopku, vendar teh stroškov iz objektivnih razlogov ni mogel izterjati. V obravnavani zadevi taka dolžnost nasprotne stranke v postopku, za katerega je bila dodeljena BPP, ni nastala, zato tako smiselno, kot tudi po izrecnem besedilu prvega odstavka 48. člena ZBPP, uporaba 46. člena tega zakona, ki se nanaša na obseg stroškov sodnega postopka in način odločanja o njih, ne pride v poštev.

11V zvezi s tožbeno navedbo, da ga sodišče in njegova odvetnica nista opozorila na posledice sodne poravnave, sodišče dodaja še, da notranje razmerje med tožnikom in njegovim pooblaščencem oziroma pooblaščenko ne more biti stvar tega postopka, sklep z dne 10. 11. 2015, s katerim je toženka odločila o upravičenosti stroškov zastopanja, ki jih je priglasila pooblaščenka, pa je bil vročen tudi tožniku, s čimer mu je bila na ustrezen način omogočena udeležba v postopku.

12Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13Tožnik je v tožbi kot dokaze predlagal izključno listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna, in sodno prakso naslovnega sodišča, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji, saj predlagani dokazi niso pomembni za odločitev.

14V primeru, če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

15Tožnik je predlagal tudi oprostitev plačila sodne takse, vendar je plačila te takse po četrtem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oproščen že po zakonu, zato sodišče o tem predlogu ni odločalo.