VSC Sklep Cp 193/2017

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem prisodilnem delu in odločitvi o stroških (pod I. in III. točko izreka) razveljavi ter se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Prvo sodišče je z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe, popravljene s pravnomočnim sklepom o popravi, pod I. točko razsodilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v delu, po katerem je toženec dolžan plačati tožnici 82.772,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2014 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 418,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2014 dalje do plačila. Pod III. točko izreka je odločilo še o pravdnih stroških.

2Toženec v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje prepoznih navedb ne bi smelo upoštevati, ker tožnica svojih navedb ni zgolj konkretizirala, dejstva v zvezi z zastaranjem je v tej vlogi šele prvič podala, dokaz (končni seznam priznanih terjatev) pa prvič predložila, pri čemer se v navedbah do tega dokaza sploh ni opredelila. Zato trdi, da je zaradi kršitve 2., 7., in 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP.

6Sodišče prve stopnje je tekom postopka tožnici naložilo, da se izjavi o navedbah toženca. Tožnica se v danem roku o toženčevih navedbah ni izjavila. Sodišče prve stopnje je tožničine prepozne navedbe iz vloge, vložene na dne 10. 11. 2016, upoštevalo. Utemeljilo je, da je navedbe, nanašajoče se na dokumente, podpisane 13. 12. 2007 (pogodbo o finančnem leasingu, anuitetni načrt po tej pogodbi ter poroštveno izjavo) upoštevalo, ker predstavljajo le dodatno obrazložitev že pravočasno podanih tožničinih navedb. Navedbe, nanašajoče se na toženčev ugovor zastaranja, pa je upoštevalo, ker ne predstavljajo zavlačevanja postopka.

7Prepozne navedbe se lahko upoštevajo, kadar predstavljajo le dodatno obrazložitev že pravočasno podanih navedb. Naknadne navedbe ne predstavljajo trditev o novih dejstvih, kadar so znotraj istega dejstvenega substrata, ko gre torej za konkretizacijo prvotnih trditev o pravno relevantnih dejstvih.

8Tožničine trditve, glede katerih je toženec sicer podal ugovor prekluzije, ne pomenijo novih navedb v smislu prvega odstavka 286. člena ZPP. S prepoznimi trditvami so bile namreč le konkretizirane že podane navedbe v zvezi z sklenjeno pogodbo o finančnem leasingu ter v zvezi z danim poroštvom. Konkretizacija navedb glede teh dejstev je bila potrebna zaradi toženčevih trditev, da iz tožničinih navedb ni razvidno, za poroštvo katere pogodbe sploh gre.

9Po petem odstavku 286.a člena ZPP se vloge, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če je njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče mora torej zapoznelo navedbo dopustiti, če je očitno (ugotovljivo brez napora), da bi postopek tudi brez zamude pri navedbah trajal enako dolgo. Če pa obstaja možnost (dovolj je torej možnost, ne gre za dokazanost, pa tudi ne verjetnost), da bi prav zaradi zamude pri navedbah strank prišlo do zamud in zapletov v postopku, je treba odločiti v prid prekluziji. Dejstvo prijave terjatve v stečajni postopek, ki naj bi pretrgalo zastaranje, je enostavno dejstvo, ki ne odpira nekih kompleksnejših vprašanj, je razmeroma lahko preverljivo (v dokaz tega dejstva sta bila predlagana prijava v stečaj z dne 30. 1. 2014 ter končni seznam priznanih terjatev z dne 30. 4. 2014). Zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje¹ . Ob odsotnosti možnosti, da bi zaradi zamude pri navedbi o prijavi terjatve v stečajni postopek prišlo do zapletov v postopku, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo sicer prepozno navedeno dejstvo, na podlagi katerega je presojalo, ali je prišlo do pretrganja zastaranja. Pritožbene navedbe o nepravilnem upoštevanju tožničinih navedb tako niso utemeljene.

10Nadalje toženec v pritožbi trdi, da je dovolj določno navedel, zakaj tožnica, ki je bila sicer pogodbi zvesta stranka, ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je kršitev povzročila. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno zaključilo, da toženec predpostavk odškodninske odgovornosti v povezavi z zatrjevano neskrbnostjo ni zadosti določno zatrjeval.

11Toženec je svoje trditve, da tožnica pri vnovčenju predmetov leasinga ni ravnala z dolžno skrbnostjo, temeljil na prodaji predmetov leasinga pod vrednostjo, ki jo je ocenil izvedenec. Navedel je, da je izvedenec pri cenitvi upošteval nabavno vrednost 24.000,00 EUR, čeprav je bila v pogodbi o leasingu upoštevana nabavna vrednost 43.525,20 EUR. Ker je bila cenitev opravljena šele več kot leto dni po odvzemu opreme, je bila tožencu povzročena dodatna škoda, saj je, upoštevaje cenitev, vrednost opreme padala po stopnji več kot 25% letno. Iz cenitve nadalje izhaja, da manjka kontrolni hardware, čeprav je bil tudi ta odvzet. Glede na nerealno nizko vrednost celitve je toženec še izpostavil možnost, da je bila oprema v času cenitve poškodovana.

12Presoja določnosti okoliščin, ki jih mora navesti pogodbena stranka, katera zahteva zmanjšanje odškodnine, je odvisna od vsebine norme, ki predpisuje dolžno ravnanje. Pogodbi zvesta stranka je dolžna storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je kršitev povzročila (četrti odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Kaj predstavlja "vse razumne ukrepe" in kakšna skrbnost se pri tem zahteva od stranke, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, je potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej.

13Toženec v obravnavani zadevi povsem konkretizirano trdi, da tožnica ni ravnala dovolj skrbno, ker je predmete prodajala na podlagi cene, ki jo je izvedenec nepravilno določil (zaradi zmotne ocenitve nabavne vrednosti in neocenitve hardware opreme), da je predmete prodala pod ceno, ki jo je določil izvedenec, da predmetov ni prodala v razumnem času po odvzemu predmetov ter da so bili predmeti ob cenitvi poškodovani. Toženec tako dovolj določno očita opustitev dolžne skrbnosti, ki je imela povsem jasno posledico - prenizko prodajno ceno.

14Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ugotovljene pomanjkljivosti pritožbeno sodišče glede okoliščine primera pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Opredeljevanje pritožbenega sodišča do bistvenih dejanskih navedb strank, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, bi namreč pomenilo kršitev pravice do pritožbe, saj bi bile te navedbe obravnavane in preizkušane le na eni stopnji sojenja. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod I. in III. točko izreka razveljaviti ter zadevo v tem razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP).

15Kakšni posebni napotki za novo sojenje sodišču prve stopnje niso potrebni, saj so dovolj jasno razvidni že iz zgornje obrazložitve. Izpostaviti velja le, da je okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine po četrtem odstavku 243. člena OZ, dolžan zatrjevati in dokazati toženec, saj je pogodbena stranka, proti kateri druga pogodbena stranka po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti uveljavlja odškodninski zahtevek. Glede na spremenjeno pravno naziranje o določnosti toženčevih navedb bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju v okviru materialno procesnega vodstva (285. in 286.a člen ZPP) še poskrbeti, da bo tožnica nadgradila svoje navedbe o po tožencu zatrjevanih relevantnih dejstvih, nanašajočih se na zatrjevano odgovornost za nedosego višje cene pri vnovčenju predmetov leasinga. Tej odgovornosti se je namreč do sedaj upirala (zgolj) s sklicevanjem, da je ceno predmetov leasinga določil izvedenec, do ravnanj, zaradi katerih naj bi po toženčevih trditvah opustila dolžno skrbnost, pa se ni konkretneje opredelila.

16Odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 288/2015 z dne 23. 5. 2016.