VSL Sodba I Cp 506/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 171595/2013 z dne 31.10.2013 - s katerim je bila tožencu naložena obveznost plačila glavnice 16.605,94 EUR in 74,00 EUR izvršilnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi - in zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 1.567,71 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US - v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zavrača ugotovitev o nasprotju - med odločbo o podelitvi štipendije in med strankama sklenjeno pogodbo - glede trajanja študija. Sklicuje se na splošna obligacijska določila o sklenitvi pogodbe in določila o razlagi pogodb. Meni, da bi pri razlagi pogodbe moralo biti uporabljeno pravilo iz prvega odstavka 82. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki predvideva jezikovno razlago pogodbe. Ker je odločba enostranski akt, ne pomeni, da rok študija ni določen, če ga pogodba ne vsebuje. Medsebojne pravice in obveznosti strank so urejene v pogodbi, ki je dvostranski akt. V pogodbi vsebovano določilo o trajanju študija ni navedba, kakor je to opredeljeno v 27. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Toženec je prijavi predložil več dokumentov, iz katerih je razviden trileten čas študija. Táko trajanje študija je navedel tudi v prijavi, pa se do tega sodišče ni opredelilo. S tem, ko je tožeča stranka prijavnici ugodila, je med strankama prišlo do soglasja volj o času študija. Javni razpis je treba šteti kot vabilo k dajanju ponudb, toženčeva prijava pa je vsebovala vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njenim sprejemom pogodba lahko sklenila. Čas študija je bistvena sestavina pogodbe. Zatrjuje zmotno oceno izpovedi priče D. T., saj je iz njene izjave sklepati, da je trajanje študija gotovo vplivalo na voljo tožeče stranke pri odločanju o toženčevi prijavi na razpis za štipendijo. Z 21. čl. OZ je določeno, da je pogodba sklenjena, ko ponudnik od naslovnika sprejme izjavo, da ponudbo sprejema. Sodišče ni ugotovilo, kdaj je med strankama sploh prišlo do dogovora o trajanju študija; do vsebine vseh listin, ki to urejajo se ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Triletno trajanje študija je bilo jasno dogovorjeno in tudi v pogodbi ni nejasnosti. Sodišče se ni opredelilo, kaj je sploh študijski program. Sestavine študijskega programa določa Zakon o visokem šolstvu v 35. členu. Med obveznimi sestavinami študijskega programa je tudi njegovo trajanje. Sklicuje se na izpovedi S. M. Z. in D. T. ter na 3. čl. svojih Splošnih pravil poslovanja (v nadaljevanju Splošni pogoji), do katerih se sodišče ni pravilno opredelilo. Podaljševanje statusa je v pravilih določeno kot izjema. Sklicuje se na zadevo VSL I Cp 47/2016 in poudarja, da gre za drugačen dejanski stan, sicer pa sodna praksa ni pravni vir. "Extension" ne pomeni podaljševanja študijskega programa. Pravdni stranki sta soglašali le s triletnim podaljšanjem. Zmotno je navedeno, da iz listine z dne 17.12.2002 izhaja zaključek študija konec leta 2002. Toženec je študiral skoraj devet let. V dopisu z dne 30.7.2007 se je toženec tožeči stranki opravičeval za zamudno pri izpolnjevanju obveznosti, kar kaže, da mu je bilo jasno, da z izpolnitvijo obveznosti ne more odlašati v nedogled. Dokument Informacija o doktorskem študiju iz procesiranja naravnega jezika na univerzi O. je le omenjen. Toženec je izrecno navedel, da večina študentov zaključi doktorske naloge v treh ali štirih letih. Tako toženec kot njegova profesorja so se strinjali, da bi toženec zastavljeno nalogo, ki je bila v času sklepanja po vsebini že znana, dokončal v treh letih. Toženec je izpovedal, da po prvem letu študija, ko je vedel za čas trajanja študija, o tem tožeče stranke ni obvestil. Napačen je torej sklep sodišča, da ni šlo za časovno predvidljivo raziskovanje. V 33. točki je zmotno ugotovljeno, naj bi toženec študij zaključil 2.9.2002. Toženec je študij zaključil 31.7.2010 z uradno podelitvijo diplome. Razlogi sodbe o ključnih dejstvih so v nasprotju z listinami, pa tudi v nasprotju sami s seboj. V 36. do 46. točki se sodišče obsežno ukvarja z vprašanjem mirovanja, vendar se do vprašanja, ali je prišlo do naknadnega mirovanja, ni opredelilo. Potrjeno je stališče tožeče stranke, da vnaprejšnjega dogovora o kakršnemkoli podaljševanju roka za izpolnitev ni bilo. Ugotovitve o mirovanju iz 45. in 48. točke so v nasprotju. Glede obličnosti razdora pogodbe zavrača stališče, da bi morala biti izdana ugotovitvena odločba. O obličnosti razdora pogodbe se stranki nista dogovorili. Določili sta le, da bo takšna odločba izvršilni naslov, kar pa glede na kogentne zakonske določbe ni veljavno pogodbeno določilo. Ni jasno, zakaj bi pri odstopu od pogodbe tožeča stranka morala navajati razloge. Pri ugotavljanju kršitve pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti zaposlitve pri delodajalcu v Republiki Sloveniji opozarja na napačno uporabo Splošnih pogojev in na njihovo napačno jezikovno razlago. Ker sta stranki medsebojno razmerje uredili s posebnim dogovorom, Splošni pogoji niso uporabljivi. Opozarja, da je bila sklenjena pogodba o štipendiranju in ne pogodba o sofinanciranju, zato 16. odstavek tretjega člena Splošnih pogojev ni uporabljiv. Zavrača stališče, da je bil toženec dolžan sprejeti le ustrezno zaposlitev. Zaslišani uslužbenki tožeče stranke sta izpovedali, da je za veljavno zaposlitev zadoščala kakršnakoli zaposlitev, pa se sodišče do njunih izpovedi ni opredelilo. Opozarja na spregledano možnost toženca, da se zaposli na univerzi v Sloveniji. Pri podjetju A. d.o.o., ki se edino v Sloveniji ukvarja s toženčevo stroko, se je toženec o možnosti zaposlitve pozanimal le posredno preko akademikov in za zaposlitev ni zaprosil. Za zmoten označuje sklep, da se toženec objektivno ni mogel zaposliti. Zavrača zaključek, da tudi zgodnejša prijava v evidenci zaposlenih ne bi dala rezultata. Vsebina pogodbe je zastavljena na način, da postane posojilna pogodba, če toženec določenih obveznosti ne izpolni. Za primer, da se toženec zaposli v tujini, je bilo dogovorjeno, da bo prejeta sredstva vrnil tožeči stranki. Opozarja, da se je toženec po zaključenem študiju zaposlil na univerzi v tujini. Jasno je, da takšno ravnanje predstavlja kršitev pogodbe o štipendiranju. Glede kršitve obveznosti obveščanja sodba nima razlogov, kljub temu, da trditve o tem obstajajo.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, ko po eni strani od sodišča terja izključno jezikovno razlago Pogodbe o štipendiranju št. 2002-57 z dne 10.12.2002 (listina A4 - v nadaljevanju Pogodba), na drugi strani pa na sodišče naslavlja očitek, da skupnega namena pogodbenikov ni ugotavljalo. Očitek pomanjkljivega ugotavljanja vsebine Pogodbe ni utemeljen. Sodišče je podalo jezikovno razlago pogodbe in v okviru te razlage zaznalo nejasnost in nasprotje med 1. alinejo 6. čl. pogodbe, ki govori o zaključku študija v roku, določenem s študijskim programom in vsebino 1. člena, ki govori o devet-semestrskem oz. triletnem študiju, se pa tudi v tem členu omenja študijski program. Ker gre za nejasna pogodbena določila v pogodbi, pripravljeni s strani ene pogodbene stranke, je pravilno upoštevano tudi razlagalno pravilo iz 83. čl. OZ, ki v primeru tipskih, po eni stranki pripravljenih pogodb, predvideva razlago nejasnih določil v korist druge stranke. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da se ni zadovoljilo zgolj s presojo določil Pogodbe, ampak je skupen namen pogodbenikov iskalo tudi s presojo drugih listin (npr. prijave na razpis, odločbe z dne 7.10.2002, Splošnih pogojev, odločbe o podelitvi štipendije in drugih) in z zaslišanjem prič¹. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da je bil ob sklepanju pogodbe prepričan, da štipendijsko razmerje sklepa za čas trajanja doktorskega študija, katerega trajanje je bilo v času sklepanja Pogodbe le okvirno predvideno. Tudi priča D. T. se je sklicevala na trajanje rednega programa univerze, o podrobnostih pri sklepanja konkretne Pogodbe pa seveda - zaradi časovne oddaljenosti in zato, ker se je poklicno ukvarjala s tovrstnimi pogodbami - ni vedela izpovedati.

6Pri opredelitvi doktorskega študija je sodišče sledilo tožencu, da gre za kompleksno raziskovanje, sestavljeno iz uvodne faze postavitve dispozicije ter nadaljnjega dela, ki časovno ni povsem predvidljivo. Zato je prilagajanje študijskega programa in s tem trajanja doktorskega študija - kakor ga je v obravnavanem primeru izvedla Univerza v O. - razumljivo. Podatke o vsebini študijskega programa je toženec posredoval že ob prijavi na razpis. Podatki o trajanju študijskega progama pa so vsebovani v dopisih dr. L. H. in A. L. (listin B 83 do B 85). Trditve pravdnih strank podrobnejšega proučevanja študijskega programa niso terjale.

7Ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do v prijavi na razpis predvidenega triletnega študija in do prijavi predloženih listin. To je prvostopenjsko sodišče izvedlo v 30. točki obrazložitve. Na osnovi listin in izpovedb je ugotovilo skupen namen pogodbenikov: da toženec v rednem, s študijskim programom določenem, roku pridobi znanje in doktorira. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je bila zaradi tožnikovega zapisa v prijavi o triletnem študiju - ob sklepanju pogodbe - prepričana o fiksnem triletnem trajanju doktorskega študija. Tožeči stranki, ki se ukvarja s štipendiranjem in financiranjem (med drugim tudi) doktorskega študija, je znano, da je doktorski študij raziskovalno delo in zato njegovo trajanje le okvirno predvidljivo. Iz izpovedb S. M. Z. in D. T. res ne izhaja, da bi tožeča stranka k štipendiranju doktorskega študija (raziskovalnega dela) pristopala drugače kot k štipendiranju dodiplomskega študija (priči sta izpovedovali o študiju), kar pa ne pomeni, da posebnosti, specifike in vsebine raziskovalnega dela ni.

8Podlaga za ugotovitev, da tožnik z navedbo najmanjšega možnega števila let študija ni špekuliral, je (med drugim) tudi izpovedba D. T. Pritožbeno sodišče ne soglaša z očitkom napačne ocene izpovedi D. T. v 32. točki izpodbijane sodbe. Da trajanje študija gotovo ni vplivalo na odločitev o ne/štipendiranju prosilca, je D.T. izpovedala na sledeč način (33. stran zapisnika): Trajanje študija pri nobenem kandidatu ni bilo merilo (ni bilo predmet točkovanja), ampak so bili to zunanji evalvatorji; ocenjevala se je razvojna naravnanost, ali študij obstaja v Sloveniji ali ne, povprečna ocena.

9V zadevi VSL I Cp 47/2016 zavzeto stališče, na katerega se prvostopenjsko sodišče sklicuje, ne terja posebnih pojasnil, saj je navedeno zgolj kot enako stališče v primerljivi zadevi. Pritožba ne pojasni, v čem naj bi bil dejanski stan primerjane zadeve drugačen. Tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaza - Splošnih pravil - ni konkretiziran.

10Ni res, da se v dopisu z dne 30.7.2007 (listina A 20) toženec tožeči stranki opravičuje za zamudo pri izpolnjevanju obveznosti. Pri tem, ko pojasnjuje razloge za dolgotrajnost študija, res uporablja besedo zamuda, vendar obenem pojasnjuje, da je kolidž odobril podaljšanje statusa za tri semestre ali eno akademsko leto.

11Neutemeljen je očitek, da toženec po tem, ko je v prvem letniku ugotovil, koliko časa bo tajal njegov študij, o tem ni obvestil tožeče stranke. Dokazni postopek ni potrdil, da bi se raziskovalno delo ločilo na letnike. Ker je bil toženec prepričan o sklenitvi pogodbe za čas izvedbe študijskega programa, ni bilo razlogov, da bi o vsaki novi določitvi trajanja študijskega programa obveščal tožečo stranko. Odzval pa se je na vsak poziv tožeče stranke in svoja stališča že v času izvajanja pogodbe razumljivo obrazložil in dokumentiral.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je v 33. točki prvostopenjske sodbe navedeno, naj bi toženec študij zaključil 2.9.2002. Take navedbe v tej točki sobe ni. Ugotovitve sodišča so jasne in nedvoumne: toženec je po ustnem zagovoru dne 2.9.2009 dobil dovoljenje, da zaprosi za doktorski naziv, čemur je sledila podelitvena ceremonija 31.7.2010. Nobenega dvoma ni, da Univerza v O. ni stranka pogodbe. Upoštevane so njene odločitve, ki jih je sprejela kot izvajalka doktorskega študija in ne udeleženka obravnavanega obligacijskega razmerja. Zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ni argumentirana na ta način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti

13Pritožnik pravilno navaja, da se je prvostopenjsko sodišče veliko ukvarjalo z vprašanjem mirovanja Pogodbe (točke 36. do 46. izpodbijane sodbe). Sledilo je tožencu, da je - od začetka doktorskega študija v letu 2002 do zagovora doktorske naloge 2.9.20009 in podelitve doktorata 31.7.2010 - imel status rednega doktorskega študenta; da študija ni nikoli prekinil ali ne-nadaljeval. Zato pritožba neutemeljeno pričakuje, da bi se sodišče moralo opredeliti do 15. točke tretjega člena Splošnih pogojev, ki ureja mirovanje štipendijskega razmerja, če štipendist iz upravičenih razlogov ne izpolni pogojev za nadaljevanje študija oz. ga ne nadaljuje. Ni razumljivo, kakšen dodatni dogovor o podaljšanju študija za tri leta ima pritožba v mislih, ko očita, da se do tega dogovora sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nobenega nasprotja med 45., 46. in 48. točko prvostopenjske obrazložitve ni. Pritožnik to nasprotje argumentira z mirovanjem štipendijskega razmerja, ki ga je zatrjeval, ne pa dokazal. Sodišče prve stopnje je zelo plastično prikazalo, da je mirovanje nekaj negativnega, neka kršitev, prekinitev, nedoseganje zastavljenega študijskega programa, do česar v toženčevem primeru ni prišlo. Tudi z vztrajanjem, da se sodišče ni opredelilo do soglasja volj za podaljšanje štipendijskega razmerja le do 30.9.2008, pritožnik ignorira jasno in argumentirano obrazložitev, da doktorski študij ni bil nikoli prekinjen in da z aktom univerze določenega trajanja študija toženec ni prekoračil.

14Ni mogoče soglašati s pritožbo, da je vprašanje toženčeve zaposlitve po zaključku štipendiranja urejeno izključno s šesto alinejo 6. čl. Pogodbe in da je sodišče ravnalo nepravilno, ker se je v zvezi z vprašanjem toženčeve dolžnosti zaposlitve v RS sklicevalo tudi na 16. odstavek 3. čl. Splošnih pogojev. Ni mogoče slediti pritožbi, da je pogodbeno določilo o dolžnosti štipendista, da se zaposli v Sloveniji vsaj za toliko časa kot je prejemal štipendijo (šesta alineja 6. čl. Pogodbe), v nasprotju s 16. točko 3. čl. Splošnih pogojev, ki obveznost zaposlitve pogojuje s tem, da je štipendistu zaposlitev omogočena. Splošni pogoji, drugače kot pogodba, urejajo tudi primer, ko zaposlitev ni možna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženčev primer ravno takšen, kot je urejen s Splošnimi pogoji: da se kljub zadostnemu trudu ni uspel zaposliti na ustreznem delovnem mestu. Ker take dejanske situacije pogodba ne ureja, je bilo prisiljeno uporabiti Splošna pravila, ki so - ravno tako kot Pogodba - pogodbeno materialno pravo. Splošni pogoji se v 16. točki 3. čl. res sklicujejo na zagotavljanje zaposlitve po sofinancerju oziroma delodajalcu, vendar je to določilo uporabljivo tudi v primeru toženca kot štipendista, saj je njegov pravni položaj podoben položaju doktorskega študenta, za katerega tožeča stranka zagotavlja sredstva kot financer študentovega delodajalca. Če se štipendist po izteku štipendijskega razmerja, kljub ustreznemu prizadevanju, v Sloveniji ne uspe zaposliti, je očitno, da potrebe po znanju, ki ga je osvojil, v Sloveniji ni. V tem primeru je prost te obveznosti, saj namen pogodbe, ki je prenos osvojenega znanja v Slovenijo, ni uresničljiv. Nebistveno je, kar opozarja pritožba: da tožeča stranka nima obveznosti zagotavljanja in iskanja zaposlitve.

15Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je bil toženec dolžan sprejeti pridobljeni izobrazbi ustrezno zaposlitev. Le če bi uspel najti táko zaposlitev, bi bil namen pogodbe - prenos znanja v Slovenijo - uresničen. Pogodba res ne govori o "ustrezni zaposlitvi". Spet velja opozoriti na primerljiv pravni položaj preko delodajalca financiranega štipendista: tudi ta je (enako kot toženec) štipendiran iz javnih sredstev, s strani tožeče stranke. Za tak primer je v 16. točki 3. čl. Splošnih pogojev štipendistova obveznost zaposlitve v Sloveniji predvidena le pod pogojem da mu je zagotovljena "ustrezna zaposlitev". Razlika med štipendistoma je le ta, da si mora tožnik, kot štipendist tožene stranke, za zaposlitev prizadevati, v primeru (so)finansiranja delodajalca pa se študent izobražuje za delo pri znanem delodajalcu. Dejstvo, da bi tožeča stranka zaposlitveni pogoj štela za izpolnjen že, če bi tožnik našel kakršnokoli zaposlitev, ne pomeni, da bi tožnik táko zaposlitev moral iskati. Zelo prepričljivim razlogom prvostopenjskega sodišča iz 61. do 63. točke sodbe ni kaj dodati. Zaposlitev na nekem pridobljeni izobrazbi povsem neustreznem delovnem mestu bi pomenila ogromno in nepopravljivo strokovno in karierno škodo; lahko celo nemožnost ponovne vključitve v akademsko sfero ali raziskovalno delo v gospodarstvu.

16Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da si je toženec, katerega strokovni profil - doktor računalniške lingvistike, procesiranje naravnega jezika - je izredno redek, v Sloveniji pa še posebej, vložil ustrezen napor, da najde pridobljeni izobrazbi vsaj približno ustrezno delo v Slovenji. Toženec se je prijavil na razpis fakultete X., vendar je bil zavrnjen. Nobene garancije ni, da bi bil izbran, če bi plačal stroške habilitacije. Da si je prizadeval zaposliti v družbi A. d.o.o., ki bi mu lahko zagotovila strokovnemu znanju primerno zaposlitev, je izkazano s toženčevim zaslišanjem. Prepričljivo je opisal, da se tovrstne zaposlitve iščejo z lastnim promoviranjem in promoviranjem znanja, osebnimi stiki, gibanjem in delovanjem v strokovnih krogih, kar je on počel. Neodločilno zato je, da na družbo A. pisne prošnje za delo ni odposlal. Pritožba ne pojasni, zakaj naj bi zgodnejša prijava na Zavod RS za zaposlovanje pomenila večjo zaposlitveno možnost. Sicer pa je toženec izkazal aktivno iskanje zaposlitve že dalj časa pred prijavo na Zavod RS za zaposlovanje. Z zavodom RS za zaposlovanje je vzpostavil kontakt že pred uradnimi vpisom v evidenco brezposelnih.

17Pravilno je tudi v 69. točki prvostopenjske sodbe zavzeto stališče, da delo, ki ga je po zaključenem študiju toženec nekaj mesecev opravljal na Univerzi v O., ni zaposlitev, kakršno je bil toženec po zaključku študija dolžan iskati v Sloveniji. Delo na projektu, ki ga je začel že v času študija in ga je opravljal zaradi zagotovitve sredstev za študij in vračilo posojila, ki ga je dobil od izobraževalne ustanove, v kateri se je izobraževal, ni začetek karierne poti po končanem študiju, ki jo je bil dolžan začeti v Sloveniji.

18Pritožbena trditev, da se pogodba o štipendiranju v primeru toženčeve neizpolnitve prelevi v posojilo pogodbo, je nedovoljena pritožbena novota, zato se pritožbeno sodišče do nje ne opredeljuje (prvi odstavek 337. čl. ZPP). V 70. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče opozorilo na neprimerljivost toženčevega posojilnega razmerja z Univerzo O. in štipendijskega razmerja s tožečo stranko.

19Do pritožbenih razlogov, ki se tičejo obličnosti razveze pogodbe, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Ker razlogov, zaradi katerih bi bila tožeča stranka upravičena odstopiti od pogodbe oz. razvezati pogodbo, ni, je irelevantno, ali je tožeča stranka izbrala ustrezen postopek odpovedi pogodbe.

20Pritožbena graja dokazne ocene ni utemeljena. Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo ter z njenim rezultatom - ugotovljenim dejanskim stanjem - soglaša. Zaključki so jasni, logični in življenjsko sprejemljivi, zato je dokazna ocena prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse izvedene dokaze in se do vseh opredelilo, ocenilo vsakega posebej in opravilo primerjavo dokazov med seboj. Dokazna ocena je vestna, izredno natančna in skrbna ter analitično-sintetična, kakršna je predvidena z 8. čl. ZPP. Odgovor na vse pritožbene navedbe je praktično vsebovan že v razlogih prvostopenjske sodbe, saj pritožnik vztraja pri svojih stališčih, ki jih je argumentirano zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče se zato sklicuje tudi na razloge prvostopenjske sodbe, ki jih v celoti sprejema in jim pritrjuje.

21Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

¹ Pritožba pravilno izpostavlja, da je vprašanje, katero določilo o razlagi pogodbenih določil bo sodišče uporabilo, pravno vprašanje. Po določbi prvega odstavka 82. čl. OZ se pogodbena določila razlagajo tako, kot se glasijo. V obravnavnem primeru je zaradi nasprotja v pogodbi uporabljivo dodatno razlagalno pravilo iz 83. čl. OZ. Da stranka doseže ugotavljanje dejanskega stanja v smeri iskanja skupnega namena pogodbenikov, mora izkazati spornost pogodbenega določila z ustreznimi navedbami in dokazi zasejati dvom o jasnosti pogodbenih določil. To je toženi stranka nedvomno uspelo, saj nasprotje v pisni pogodbi omogoča razlago, za kakršno se glede trajanja pogodbe zavzema in kakršno podaja.