VSRS Sodba II Ips 321/2015

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je prvi toženki naložilo, naj plača dobljen znesek prvemu tožniku, zavrnilo pa zahtevek, naj ga vrne tako, da ga plača drugi toženki. V umaknjenem delu je postopek ustavilo, odločilo pa tudi o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi drugega tožnika in prve toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Prva toženka zoper zanjo neugodno odločitev vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa, da ju razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Ne strinja se z materialnopravno presojo pritožbenega sodišča, da so izpolnjeni pogoji neupravičene obogatitve, sklicujoč se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 998/2015, saj je znesek prejela na podlagi dogovora o poslu igralniške dejavnosti na Hrvaškem. Nakazilo kredita je bilo le delček tega posla, ki ga podrobneje pojasnjuje s sklicevanjem na svoje trditve. Opozarja, da prejetega zneska tožnika nista nikoli zahtevala nazaj, tožbo pa sta vložila le nekaj pred potekom zastaralnega roka, in da je bila družba A., d. d. izbrisana iz sodnega registra, zaradi česar sama ni prejela nobene koristi, kar sta tožnika nesporno priznala v postopku. Pojasnjuje tudi vlogo tožnikov pri vodenju družbe, ki po njeni oceni ni bila zgolj upravljavska, pač pa tudi lastniška, kar potrjuje tudi predvidena delitev kupnine v primeru prodaje igralnice. Sodiščema nižjih stopenj očita tudi procesne pomanjkljivosti, saj večine relevantnih dokazov ne omenjata oziroma iz njune obrazložitve ne more razbrati, katere dokaze sta ocenili in katerih ne.

4Tožnika na vročeno revizijo nista odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in je zato lahko uperjena le zoper razloge, navedene v njej, ter da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov revizijsko sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

7Za potrebe revizijskega preizkusa revizijsko sodišče povzema po njegovi oceni odločilno dejansko stanje:

- prvi tožnik je z drugo toženko sklenil posojilno pogodbo;

- drugi tožnik je posojilo zavaroval z zastavno pravico na nepremičnini;

- druga toženka je posojilo v višini 59.916,00 EUR po naročilu prvega tožnika nakazala prvi toženki;

- prvi tožnik je za plačilo želel pridobiti delež v družbi B., d. o. o., ki je bila edini lastnik družbe A., d. d., tedaj v večinski lasti prve toženke, saj je videl Hrvaško kot poslovno priložnost za igralniško dejavnost;

- prva toženka dobljenega zneska ni porabila za prenos poslovnega deleža, pač pa za prenovo igralnice, in sicer brez tožnikovega naročila oziroma dovoljenja.

8Med pravdnima strankama je v zvezi s tem poslom že tekel sodni postopek. Pravnomočna in z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 294/2013 revizijsko preverjena je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnikov, da:

- sta kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju nična;

- sta razvezana po samem zakonu;

- prvi tožnik ni prejel ničesar na podlagi kreditne pogodbe niti ni (drugi) toženki odredil, naj sredstva nakaže prvi toženki;

- naj druga toženka vrne 17.942,21 EUR in izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za izbris hipoteke.

9V tem postopku tožnika zahtevata, naj prva toženka vrne dobljeni znesek (ali tako, da ga vrne drugi toženki, ta pa presežek dobljenega vrne drugemu tožniku, ali pa tako, da ga prva toženka plača prvemu tožniku), saj ocenjujeta, da je bila zanj na račun prvega tožnika obogatena brez pravne podlage. Sodišči nižjih stopenj sta njuni oceni pritrdili, saj je prvi tožnik ostal brez pričakovanega poslovnega deleža in s tem prikrajšan kljub temu, da je sicer (p)ostal direktor igralnice, ker ta položaj ne prinaša lastniških upravičenj.

10Očitana procesna kršitev o nepreverljivi oceni izvedenih oziroma predlaganih dokazov, po oceni revizijskega sodišča ni podana. Že sodišče prve stopnje je namreč določno pojasnilo, katere dokaze je izvedlo. Nedvomno je tudi prva toženka tako mogla razbrati, katere dokazne predloge je štelo kot pomembne, jih izvedlo in jih tudi ocenjevalo, na drugi strani pa tudi, katerih ne. Presplošen pa je bil že toženkin pritožbeni ugovor. Enako kot v reviziji že v pritožbi ni pojasnila, kateri naj bi bili predlagani dokazi, ki jih sodišče ni omenilo (ni izvedlo), prav tako ne, katerega posamezno izvedenega dokaza ni ocenilo. Tako že pritožbeno sodišče (kot sedaj revizijsko) ni moglo preveriti, ali so bili neizvedeni ali neocenjeni dokazi predlagani v potrditev trditev takšne narave, da bi lahko vplivali na odločitev. Pritožbeno sodišče posledično k izvedbi dokazov tudi ni bilo dolžno podati podrobnejšega pojasnila, kar izključuje zatrjevano procesno kršitev.

11Izven očitka o storjeni procesni kršitvi so med revizijskimi ugovori predvsem navedbe v smeri izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. To velja za vse ugovore v zvezi z ugotovljeno vsebino dogovora med pravdnima strankama in prikazom njegove širše vsebine, po kateri naj bi obravnavano razmerje vključevalo (tudi) finančno sodelovanje prvega tožnika pri obnovi igralnice. Teh trditev prva toženka po oceni sodišč nižjih stopenj ni dokazala. Na ugotovljeno dejansko stanje in s tem opravljeno dokazno oceno je revizijsko sodišče vezano, zato na njene nadaljnje razloge (katere okoliščine njeno trditev potrjujejo) ne bo odgovarjalo. Prav tako ne na očitke o vlogi tožnikov pri upravljanju igralnice, saj tudi ti sežejo izven ugotovljenega.

12V sfero dejanskega stanja, ki ga revidentka ne more izpodbiti, sodi tudi njeno opozorilo na izveden stečajni postopek nad družbo A., d. d., po katerem naj bi njena korist prenehala. Na mestu je sicer njeno materialnopravno naziranje, da obligacijsko pravo uveljavlja obogatitveno načelo. Po njem je dolžan okoriščenec vrniti le tisto korist, ki jo še ima, oziroma nadomestiti njeno vrednost.¹ Dejstev, ki bi omogočala sklep, da je toženkino okoriščenje ugasnilo po izvedenem stečajnem postopku, pa ni v izpodbijanih sodbah. Če je o tem podala ustrezne trditve (na kar bi kazalo njeno opozorilo, da naj bi to tožnika priznala), bi morala svoj ugovor zastaviti kot procesno kršitev (da se sodišče do njenih odločilnih trditev sploh ni opredelilo). Pa ne šele v reviziji, temveč že v pritožbi, česar iz revizijskih navedb ni moč razbrati.

13Ob ugotovljenih dejstvih, da je bil denar prvi toženki izročen za nakup deleža, ki ga ni opravila, in porabljen za obnovo igralnice v njeni (posredni) lasti, pa zaključka, da toženka ni bila v ničemer obogatena, ni mogoče napraviti. Pravice do vrnitve danega prvemu tožniku ne jemlje niti okoliščina, da do vložitve tožbe vračila ni zahteval (to lahko vpliva le na tek zakonskih zamudnih obresti, ki ni revizijsko sporen). Prvi toženki je bilo namreč že od začetka znano, za kaj sme prejeto uporabiti.

14Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15Odločitev, da prva toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njene revizije.

¹ Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).