VSL Sodba II Cpg 611/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 681,49 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 152623/2015 z dne 8. 12. 2015 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 898,02 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe, da apartmajsko naselje X ne predstavlja večstanovanjske stavbe. Sodišče si pri odgovoru na vprašanje za kakšno stavbo gre (enostanovanjsko, večstanovanjsko, nestanovanjsko) pomaga s podatki iz katastra stavb, s katerimi je usklajena tudi zemljiškoknjižna evidenca stavb in njihovih delov. To sta uradni evidenci, na podatke katerih je sodišče vezano. V obravnavanem primeru je v katastru stavb apartmajski kompleks vpisan kot večstanovanjska stavba (št. 459, k. o. ...) z 12 posameznimi deli (stanovanji). Enako izhaja tudi iz zemljiške knjige. Pritožba tako ne more uspeti s sklicevanjem na enotno klasifikacijo vrst objektov (CC-SI) 2012.

6Glede na navedeno, se je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu pravilno oprlo na določila Stanovanjskega zakona (SZ-1).

7Tožeča stranka nadalje ponavlja trditve, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji in na katere ji je prvostopenjsko sodišče že odgovorilo. Tako ji je pojasnilo, da je treba ločevati razmerje etažnih lastnikov z upravnikom, od njihovega razmerja z izvajalci storitev. Ker je tožeča stranka v določenem obdobju opravljala oboje (storitve upravljanja v ožjem smislu, storitve varovanja, urejanja okolice in storitve recepcije), kasneje pa je prenehala le z njo sklenjena pogodba o upravljanju, ni res, da od tedaj ni bila več upravičena zagotavljati in zaračunavati (drugih) storitev, ki jih je izvajala (sporni sta storitev varovanja in urejanja okolice). Te storitve je v vtoževanem obdobju nesporno izvajala. Prav tako ni sporno, da jih je večina etažnih lastnikov (preko 90%) tudi plačala. Iz dejstva, da so etažni lastniki ves čas vedeli, da se storitve izvajajo in temu niso nasprotovali (nasprotovali so le ceni), kasneje pa so jih tudi plačali, nedvomno izhaja (kot ugotavlja že sodišče prve stopnje), da so z njimi soglašali. Napačno pa je pritožbeno stališče, da to nima nikakršnega vpliva na toženo stranko. Storitve varovanja in urejanja okolice namreč spadajo med storitve rednega upravljanja. Te morajo plačevati vsi etažni lastniki, ne glede na to, ali se z njihovim izvajanjem strinjajo ali ne. Če se etažni lastniki za njihovo izvajanje odločijo z zadostno večino, takšna odločitev zavezuje tudi etažne lastnike, ki se s tem sicer niso strinjali (115. člen SPZ). Glede na navedeno tudi ni res, da je tožeča stranka storitve opravljala samovoljno, brez kakršnekoli pravne podlage. Da je napačno pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka za izvajanje storitev po tem, ko je prenehala veljati pogodba o upravljanju, potrebovala izrecno naročilo tožene stranke, pa kaže tudi okoliščina (ki jo je prav tako ugotovilo že sodišče prve stopnje), da tudi drugi izvajalci (npr. dobavitelj elektrike in izvajalec odvoza komunalnih odpadkov) z lastniki apartmajev niso sklepali nobenih pogodb.

8Vprašanje, ali bi tožeča stranka z zahtevkom lahko uspela tudi na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, je ob povedanem povsem irelevantno. Višje sodišče se zato do ugovora, da ustrezne navedbe o tem niso bile podane, ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9Utemeljeno pa tožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o pravdnih stroških. Pravilno je njeno stališče, da tožeči stranki ni dolžna povrniti stroškov prevoza pooblaščenca na narok in njegove odsotnosti iz pisarne. Stranka, ki v postopku ne uspe, mora namreč nasprotni stranki povrniti le potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP). Stroški prihoda odvetnika, ki ima sedež v Ljubljani, v Novo mesto, kjer je sedež sodišča prve stopnje, skladno z ustaljeno sodno prakso ne pomenijo potrebnih pravdnih stroškov v smislu 155. člena ZPP.¹ Čeprav bo tožeča stranka morala odvetniku povrniti vse njegove stroške, tudi potne stroške in stroške odsotnosti iz pisarne, zato teh stroškov ne more prevaliti na toženo stranko. Taki stroški bi bili lahko potrebni le v posebej utemeljenih primerih (npr. če bi šlo za zapleteno zadevo, za katero bi bilo potrebno posebno znanje odvetnika). V obravnavanem primeru pa okoliščine, ki bi upravičevale postavitev odvetnika iz kraja izven območja sedeža sodišča, niso bile zatrjevane.

10Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje (2. točka izreka) ugodilo in to spremenilo tako, da tožeči stranki ni priznalo stroška za odsotnost iz pisarne (v višini 160 točk + 22% DDV, kar znese 89,60 EUR) in kilometrine (v višini 104,04 EUR + 22% DDV - torej 126,93 EUR). Namesto 898,02 EUR mora tako tožena stranka tožeči stranki povrniti 681,49 EUR pravdnih stroškov (355. člen ZPP).

11V preostalem delu je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo (v 1. točki izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožena stranka je s pritožbo uspela le v manjšem obsegu, zaradi katerega posebni stroški niso nastali. Svoje pritožbene stroške mora zato kriti sama (smiselno tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožeča stranka, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

¹ Poleg odločb, ki jih navaja pritožba tudi npr. VSL sklep I Cpg 1142/2012, sodba I Cp 2403/2016, sodba II Cpg 1/2017 in VSM sklep I Cpg 88/2017.