VSL Sklep in sodba II Cpg 493/2017

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se ta spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38938/2016 z dne 20. 4. 2016 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico, v višini 2.529,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2016 in izvršilne stroške v višini 30,00 EUR, vse v roku 8 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 525,87 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 38938/2016 z dne 20. 4. 2016 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka. Z izpodbijanim sklepom je toženi stranki naložilo v plačilo 558,06 EUR toženčevih pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo in sklep se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni ali pa ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo zoper sodbo ni odgovorila.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Pritožba zoper sodbo utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno porazdelilo dokazno breme za ugotavljanje (ne)obstoja temeljnega pravnega razmerja med dolžnikom in odstopnikom terjatve.

6V predmetnem sporu je namreč tožena stranka ugovor, da terjatev odstopnika do nje ne obstoji, podala v svoji prvi pripravljalni vlogi (pred tem, v ugovoru zoper sklep o izvršbi, obstoju terjatve ni nasprotovala). Tožeča stranka je na to odgovorila in navedla, da je družba M. d. o. o. (odstopnik terjatve) za toženo stranko opravila gradbene storitve na objektu R. in za to izstavila račun. Navedeni račun je tudi predložila. S tem je zadostila tako trditvenemu kot dokaznemu bremenu, saj je navedla dejstva, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljene pravne posledice (plačilo za opravljene storitve odstopnika terjatve za toženo stranko) in zanje tudi predložila dokaze. Trditveno breme namreč obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera. Potreba po navedbi nadaljnjih dejstev oziroma njihovi razčlenitvi (npr. katera dela in za kakšno ceno so bila opravljena), kar pravzaprav pomeni navedbo konkretnih okoliščin, v katerih je prišlo do nastanka odločilnih dejstev, nastane šele, če nasprotna stranka (konkretno in substancirano) nasprotuje obstoju odločilnih dejstev. V obravnavanem primeru tega ni storila. Trditev, da sporna terjatev ne obstoji, je podala zgolj pavšalno. Dodala je celo, da je ta sporna po temelju in po višini (kar dejansko ne pomeni zatrjevanja popolnega neobstoja terjatve). Tudi v svoji drugi pripravljalni vlogi tega ugovora ni specificirala (ni npr. trdila, da zaračunane storitve niso bile opravljene ali da ne ve za katera dela je šlo). Tožeča stranka je zato s predloženim računom in navedbo, da so bile opravljene gradbene storitve na objektu v R..., svoji obveznosti po zatrjevanju obstoja terjatve zadostila. Tudi predlagani dokaz je bil glede na okoliščine primera dovolj. Ne gre namreč prezreti, da je bil tožnik prevzemnik terjatve ne pa izvajalec storitev za toženo stranko.¹

7Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji podala še ugovore, da s tožečo stranko ni v nobenem obligacijskem razmerju, da je tožeča stranka sporno terjatev odstopila družbi D. d. o. o., kar pomeni, da tožeča stranka ni več upnik ter da je sporno terjatev že plačala družba M. d. o. o. in da jo je že plačala tudi tožeča stranka družbi D. d. o. o., kar pomeni, da terjatev ne obstaja več. Na vse ugovore je tožeča stranka odgovorila. Pojasnila je, da je sporno terjatev res odstopila družbi D. d. o. o., da pa je sama ostala regresna zavezanka. Terjatev je delno plačala družba M. d. o. o., v preostanku pa tožeča stranka, s čimer je (v tem delu) ponovno pridobila terjatev do tožene stranke. Po podanih pojasnilih tožena stranka ni več ugovarjala aktivni legitimaciji tožnice niti ni vztrajala pri ugovoru, da je terjatev prenehala. Zatrjevala je le še neobstoj terjatve iz temeljnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je takšen ugovor utemeljen in napačno zavrnilo tožbeni zahtevek. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 38938/2016 z dne 20. 4. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka obdržalo v veljavi tako, da mora tožena stranka tožeči plačati glavnico, v višini 2.529,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2016 in izvršilne stroške v višini 30,00 EUR.

8Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v sklepu z dne 23. 3. 2017. Višje sodišče je zato ugodilo tudi pritožbi zoper navedeni sklep in ga razveljavilo. Ker je tožena stranka po spremembi sodbe v predmetnem postopku v celoti propadla, ji namreč tožeča stranka pravdnih stroškov ni dolžna povrniti (154. člen ZPP). Tožena stranka pa stroškov v postopku na prvi stopnji ni priglasila, zato je odločanje o njih odpadlo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

9Tožeča stranka je z obema pritožbama v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške. Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. Tožeči stranki je priznalo 375 točk nagrade za pritožbo zoper sodbo, 150 točk nagrade za pritožbo zoper sklep in 2% (10,5 točk) materialnih stroškov, vse z 22% DDV. Od upoštevanju, da ena odvetniška točka znaša 0,459 EUR, to nanese 299,86 EUR odvetniških stroškov. Poleg tega ji je priznalo tudi sodni taksi za obe pritožbi - za pritožbo zoper sodbo v višini 195,00 EUR, za pritožbo zoper sklep pa 31,20 EUR. Skupno mora torej tožena stranka tožeči stranki povrniti 525,87 EUR pritožbenih stroškov.

¹ Podobno VS RS v sodbi II Ips 10/2012