VSL Sodba IV Cp 1198/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I. izreka) potrdi.

II. Tožnik naj sam krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval znižanje preživnine, ki jo je po sodni poravnavi iz leta 2011 dolžan plačevati za mladoletni toženki; ta sedaj znaša 308,11 EUR mesečno za vsako (I.). Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek za zvišanje te preživnine (II.) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (III.).

2Proti sodbi se pritožuje tožnik, pri čemer se sklicuje na vse formalne pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljuje pritožbene stroške. Obsežno in natančno ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju, in sicer potrebam obeh toženk ter nasprotuje zaključku, da so te ostale enake oz. se rahlo povečujejo. Meni, da več postavk, ki jih je sodišče upoštevalo, sploh niso resnične potrebe (homeopatsko zdravljenje, drage počitnice, jahanje), polovico meseca pa toženki preživita pri njem. Pri tem sodišču očita, da najprej navaja, da preživnina ni posledica obračuna, nato pa jo natančno računa. Potem pa opozarja še na svoje zmanjšane zmožnosti, za zmožnosti zakonite zastopnice toženk pa pravi, da so se povečale.

3Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po določilu 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pogoj za utemeljenost takšnega zahtevka je torej (bistvena, relevantna, znatna) sprememba okoliščin bodisi na strani otroka, očeta ali matere.

6Izhajajoč iz navedenega pravila je bila tožnikova tožba pravzaprav nesklepčna in je bil tedaj dokazni postopek (po tožbi) ves odveč. Tožnik namreč sploh ni trdil, da bi se potrebe obeh toženk od časa določitve preživnine do vložitve tožbe (bistveno) znižale, pač pa zgolj, da že tedaj nekatere niso bile nujne, predvsem pa je kot primarni razlog za tožbo navedel domnevno toženkino kršenje dogovora glede preživnine, ki da je bil sklenjen poleg sodne poravnave oz. v nasprotju z njo. To pa ni zakonsko predvideni razlog za spremembo sodno določene preživnine. S pritožbenimi očitki glede nepravilnega ugotavljanja potreb obeh toženk se zato pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, ker so nerelevantni. V ta okvir spadajo tudi navedbe o tem, da polovico meseca toženki preživita pri pritožniku; tudi to glede na obstoječi dogovor ni zatrjevano, da bi bila spremenjena okoliščina.

7Res je sicer tožnik navedel tudi, da so se njegovi dohodki bistveno znižali, in sicer iz letnega zaslužka 96.017,22 EUR na letni zaslužek 62.389,97 EUR. Tak padec je resda drastičen, čeprav sam zase ne govori o zmanjšanju svojih pridobitnih zmožnosti, kar je zakonski kriterij (glej zgoraj). Glede tega tožnik namreč nič ne pojasni, katere njegove lastnosti, odlike ali okoliščine so ga le nekaj let nazaj vodile do toliko višjega dohodka. Vendar, tudi če se za hip zanemari razlika med zmožnostmi in dejanskim zaslužkom, je tožnikov navedeni dohodek še vedno tako visok, da zlahka brez nevarnosti za lastno preživetje pokrije preživnino, ki je bila dogovorjena pred sodiščem. Sprememba na njegovi strani, četudi relativno znatna, je torej nepomembna. Tožnikov mesečni dohodek glede na številke, ki jih je ponudil, znaša okoli 5.200,00 EUR. Če gre za bruto znesek, pomeni glede na splošno znane preračune neto dohodek okoli oz. več kot 2.700,00 EUR (in ne "le" 2.500,00, EUR, kot to navede tožnik; plačilnih list sicer niti ni predložil).¹ Kljub dohodkovnemu padcu je tožnikova plača še vedno približno 2,7 kratnik neto povprečne plače v RS na zaposlenega in, kot rečeno, delež nespremenjenih potreb obeh mladoletnih toženk² tožnik s tem lahko pokrije brez kakršnekoli nevarnosti za lastno preživetje. Višina dohodkov zakonite zastopnice obeh toženk se pri tem izkaže za nepomembno, saj navedba, da naj bi bili ti dohodki višji od njegovih (tožnikovih), ni povezana s trditvijo, da je ob sklepanju sodne poravnave sam na račun višjih dohodkov prevzel večji delež pokrivanja potreb obeh otrok.

8Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), posledično pa mora pritožnik sam kriti stroške, ki so mu v zvezi z njo nastali (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).

¹ Tudi tožbena matematika ni točna; 600 EUR od 2.700,00 EUR ni tretjina (0,33), pač pa slaba petina (0,22). (Tudi od 2.500,00 EUR 600 EUR ni tretjina.)
² Tudi sodišče prve stopnje sámo (oz. v zvezi z nasprotno tožbo) ni ugotovilo znižanja teh potreb.