UPRS Sodba IV U 4/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrže drugi zahtevek za izplačilo sredstev določen v odločbi o pravici do sredstev, številka 33117-4010/2012-7 z dne 18. 1. 2013, ki ga je dne 30. 6. 2015 vložila stranka A.A. (tožnica v tem sporu).

2V obrazložitvi navaja, da je bilo pri preizkusu drugega zahtevka za izplačilo sredstev, ki je bil vložen 30. 6. 2015 ugotovljeno, da je tožnica vložila zahtevek za izplačilo sredstev po datumu 31. 12. 2014, ki je bil z odločbo o pravici do sredstev določen kot skrajni rok za vložitev drugega zahtevka za izplačilo sredstev. Tožnica je že izkoristila možnost podaljšanja roka vložitve prvega zahtevka za izplačilo sredstev z zahtevkom za spremembo obveznosti dne 30. 11. 2013, kateremu je bilo ugodeno.

3V nadaljevanju se sklicuje na Javni razpis in Uredbo o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba o ukrepih PRP), in sicer določbe 127., 109. in 122. člena, ki določajo pogoje in roke za vložitev zahtevkov. Navaja še določbo prvega odstavka 54. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ki prav tako določa pogoje za dopustnost spremembe obveznosti določene v odločbi o pravici do sredstev.

4Skrajni rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev po predvideni dinamiki je bil 31. 12. 2014. Tožnica je vložila zahtevek za spremembo obveznosti, to je vložitve drugega zahtevka za izplačilo sredstev dne 17. 12. 2014, ki pa je bil zavrnjen z odločbo, številka 33117-4010/2012/25 z dne 23. 12. 2015. Gre za materialni in ne procesni rok, in je predmet meritornega odločanja v upravnem postopku ter se nanaša na samo pravico oziroma obveznost, o kateri je odločeno z odločbo, zato ima zamuda tega roka za posledico izgubo pravice zahtevati določena upravičenja. Tožnica tako nima več pravice do ponovnega podaljšanja roka za vložitev drugega zahtevka za izplačilo sredstev.

5Tožnica v tožbi navaja, da je bila v izreku predvidena dinamika vlaganja zahtevka in sicer predviden datum zahtevka 30. 9. 2013 oziroma 1. 1. 2013 in 31. 12. 2013 za znesek 48.012,00 EUR in datum 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 za znesek 9.775,80 EUR. Nesporna je določba Uredbe o ukrepih PRP, ki določa, da lahko upravičenec pred iztekom roka za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, na Agencijo posreduje zahtevek za spremembo obveznosti, vključno s podaljšanjem rokov, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Zahtevek za izplačilo sredstev z dne 17. 12. 2014, je bil pravočasno vložen in je nerazumljiva navedba tožene stranke v obrazložitvi, da je bila vložitev zahtevka za izplačilo sredstev dne 17. 12. 2014 storjena po datumu 31. 12. 2014. Sklep o zavrženju tako ni obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Meni, da so roki, ki jih neposredno ali na podlagi zakona odreja uradna oseba, podaljšljivi roki. S tem, ko je tožena stranka v izdani odločbi navedla, da je dinamika vlaganja zahtevka predvidena od-do, je s tem določila podaljšanje roka. Tožena stranka navaja, da sme upravičenec na podlagi 2. točke tretjega odstavka 122. člena Uredbe o ukrepih PRP in v skladu s prvim odstavkom 54. člena ZKme-1, po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za vložitev zahtevka, predlagati z utemeljenim obrazloženim zahtevkom podaljšanje rokov. Tožnica predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov tega postopka.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za zavrnitev drugega zahtevka tožnice za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev, številka 33117-4010/2012/7 z dne 18. 1. 2013 v znesku 9.775,80 EUR, za katerega je bil v izreku določen končni rok vložitve zahtevka do vključno 31. 12. 2014.

9Nesporno med strankama postopka je, da je v odločbi o pravici do sredstev pod točko 3 izreka določena dinamika vlaganja obeh zahtevkov in da je tožena stranka na podlagi zahteve tožnice za spremembo prvega zahtevka le-temu že ugodila. Kot izhaja iz navedene odločbe je bil končni datum vložitve drugega zahtevka, ki je sporen, v tem primeru do 31. 12. 2014. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnica vložila dne 17. 12. 2014 zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na drugo podaljšanje roka za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, ki pa je bil zavrnjen z odločbo, številka 33117-4010/2012/25 z dne 23. 2. 2015.

10Po določbi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 organ zavrne zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, Javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev. Uredba o ukrepih PRP v 122. členu določa, da se neizpolnjevanje ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU in ZKme-1. Tudi Javni razpis v poglavju XI/2 Nadzor nad izvajanjem ter postopki v primeru nepravilnosti v tretjem odstavku določa, da Agencija izplača sredstva šele po vseh opravljenih kontrolah, ki so predvidene z Uredbo 65/2011/EU. Slednja v prvem odstavku 127.a člena določa, da če upravičenec ne odstopi od pravice do sredstev v skladu s 55. členom ZKme-1 ali zamudi rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, ki je določen v odločbi o pravici do sredstev, se ga izključi iz zadevnega ukrepa za koledarsko leto neizpolnitve obveznosti in naslednje koledarsko leto. Nadalje je bilo v tretjem odstavku v 2. točki 122. člena Uredbe o ukrepih PRP (ta je bila uveljavljena z 51. členom Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ukrepih PRP, objavljene v Uradnem listu RS, številka 87/2012) določeno, da upravičenec lahko na ARSKTRP pošlje največ en utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev. Glede na to, da navedena uredbina določba določno navaja, da lahko upravičenec vloži: ''največ en utemeljen obrazložen zahtevek'', so neutemeljeni vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na možnost podaljšanja roka za vložitev tudi drugega zahtevka, ker po mnenju tožnice naj ne bi šlo za prekluzivne roke, temveč za procesne roke, ki jih uradna oseba lahko podaljša. Sodišče še pojasnjuje, da je bila tudi sicer tožničina vloga oziroma zahteva za podaljšanje roka za vložitev drugega zahtevka že s prej navedeno pravnomočno odločbo zavrnjena (točka 9 izreka) in bi lahko tožnica takšne ugovore uveljavljala samo v tem postopku.

11Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

12Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.