VSL Sodba in sklep II Cp 228/2017

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 1. in 3. točki izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41474/2013 z dne 25. 3. 2013 ostane delno v veljavi v 1. točki izreka za znesek 16.376,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2015 dalje do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 76,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne po prejemu sklepa o izvršbi do plačila (točka 1). Sklenilo je, da se v presežku sklep o izvršbi zaradi delnega umika razveljavi in postopek v tem delu ustavi (točka 2) in tožencu naložilo, da je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v višini 1.970,65 EUR v roku petnajstih dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3).

2Toženec izpodbija sodbo in sklep (1. in 3. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico oziroma da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe strinjali, da bo imel vozilo v dejanski uporabi D. K. Toženec je bil zgolj posrednik pri najemu vozila v korist tretje osebe, ker D. K. za najem leasinga ni bil finančno sposoben. Tožnica nikoli ni nasprotovala, da vozilo uporablja D. K., čeprav iz pogodbe izhaja, da uporaba vozila s strani tretje osebe pomeni kršitev pogodbe. Izpolnjeni so pogoji za prevzem dolga toženca s strani D. K. D. K. je plačal štiri zapadle obroke leasinga, toženec pa nobenega, kar pomeni, da je D. K. prevzel dolg od toženca. Tožnica je brezpogojno sprejela plačila teh obrokov od D. K. in ga tudi pozivala k plačilu zapadlih leasing obrokov. Sodišče je zato napačno presodilo, da toženec v postopku ni uspel dokazati soglasja tožnice k prevzemu dolga. Vozilo ni bilo odtujeno in večkrat preprodano po krivdi toženca, zato toženec ne odgovarja za stroške, ki so nastali tožnici, da je vozilo dobila v posest. Predlogu za izvršbo ni bila predložena verodostojna listina, zato bi moralo sodišče sklep o izvršbi razveljaviti in tožbeni zahtevek zavrniti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pogodba o finančnem leasingu potrjuje, da je bila sklenjena med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženec niti ne zatrjuje, da bi se pravdni stranki naknadno dogovorili, da naj bi bil leasingojemalec D. K. Dokazni postopek je prepričljivo ovrgel trditve toženca, da je nastopal ob sklenitvi pogodbe kot pooblaščenec D. K. V tem delu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na prepričljive razloge iz sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Toženec v pritožbi še zatrjuje, da je tožnico seznanil, da nastopa le kot pooblaščenec, kot argument pa navaja, da D. K. za najem leasinga ni bil finančno sposoben. Ta teza toženca, da bi tožnica sklenila pogodbo o finančnem leasingu z osebo, ki ni plačilno sposobna in brez ustreznega zavarovanja, nima realne podlage v pravnih poslih, kot je sklepanje pogodb o finančnem leasingu, še manj pa, da bi bilo to dejstvo v postopku dokazano.

5Teza toženca je tudi, ker je D. K. plačal štiri obroke in ker je pooblaščena družba tožnice A. d.o.o. pozivala tudi D. K. k plačilu zapadlih leasing obrokov in da vrne vozilo tožnici, je tožnica privolila v prevzem dolga s strani D. K. Tretji odstavek 427. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sicer določa, da se domneva, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitev sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu, vendar je treba to določbo smiselno razlagati v povezavi s prvim odstavkom 427. člena OZ, ki določa, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Ta domneva lahko učinkuje samo, če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi.¹ Ta dejstva v postopku niso bila dokazana. Okoliščine konkretnega primera, da je tožnica neuspešno pozivala toženca in D. K., da vrneta vozilo, da je tožnica preko pooblaščencev vodila postopke, da je vozilo dobila v posest, da so bili plačani samo štirje obroki, pa le še dodatno prepričljivo potrjujejo, da ni bilo nobenega soglasja tožnice, da D. K. prevzame dolg, kljub temu, da je tožnica tudi njega (kot tudi toženca) pozivala, da vrne vozilo oziroma da plača leasing obroke.

6Stroški, ki so tožnici nastali s tem, ko je odtujeno vozilo iz D. dobila nazaj v posest, so (bili) potrebni stroški in hkrati koristni tudi za toženca kot pogodbeno stranko, saj je tožnica vozilo prodala in v višini vrednosti prodanega vozila zmanjšala tožbeni zahtevek oziroma je v tem delu tožbo umaknila. Navedeni stroški so bili torej potrebni, ker se je na ta način zmanjšala terjatev tožnice do toženca.

7Predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine so bili priloženi računi, zato je bil predlog pravno formalno sklepčen, pa tudi če ne bi bila predložena verodostojna listina, to ne bi bil razlog za zavrženje tožbe v pravdnem postopku, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

8Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

9Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

¹ Glej dr. Miha Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), stran 613.