VSL Sodba I Cp 723/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75987/2011 z dne 3. 6. 2011 in nato toženi stranki naložilo v plačilo 2.129,90 EUR s pripadki.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pravilno se glasi tožena stranka A. A. - odvetnica in ne tako, kot navaja sodišče. Tožena stranka ima urnik od 6. ure do 15. ure in nato se ne nahajajo v pisarni. Nikoli ni klicala v tujino med 7. in 15. uro in ne po tej uri. Telefon je uporabljala za službene namene in ni preizkušala aplikacije za cenejše klice v tujino. L. je povedal, da je zaposlen pri tožeči stranki in zato ne bo govoril slabo o tožeči stranki. Trdi, da je govoril z J. M., ki mu je pojasnil, da v pisarni testirajo cenejše klice v tujino in to ni bilo res. Sklenjena je bila pogodba, da se obvešča toženo stranko o veliki porabi, kar pa ni bilo. Iz pogodbe ne izhaja, da bi tožena stranka pooblastila nekoga drugega, da ureja razmerja s tožečo stranko. Iz tega skledi, da L. ni govoril s toženo stranko, saj J. M. ni bil pooblaščen po pogodbi. Tožena stranka torej ni bila obveščena o nenormalno visoki porabi.

3Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka je "A. A." in tako je tudi bila označena v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ko je bil postopek začet. V pritožbi trdi, da gre za odvetnico A. A. Odvetnica A. A. je registrirana kot odvetnica oziroma izvajalka svobodnega poklica po Zakonu o odvetništvu. To ni s.p. ali odvetniška družba. To izhaja že iz oznak na dopisih odvetnice kot tudi iz njenih vlog. Zato ni pomembno, ali je v sodbi označena fizična oseba ali odvetnik.

6Pritožba graja ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka izkazala, kako je prišla do zneskov iz računa. Trdi, da ni imela klicev v tujino med delovnim časom ne kasneje in da je priča L. zaposlen pri tožeči stranki in pristranski. Vendar pri tem spregleda, da je po reklamaciji računa tožeča stranka podala vrsto dokazov o nasprotnem. Tako je podala specifikacijo, kam je tožena stranka klicala. Vendar tožena stranka ni opravila pritožbenega postopka pri Agenciji za pošto in elektronsko komunikacijo, ni prijavila zadeve na policiji ali kako drugače reagirala na dokaze tožeče stranke. Zlasti pa sodišče pravilno ugotavlja, da je toženka sicer podala dokazni predlog z izvedencem za telekomunikacijo, vendar ni založila zneska za predujem. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo, ko je sprejelo dokazno oceno in nato sklep, da sledi tožeči stranki.

7Pritožba še meni, da bi tožeča stranka morala toženo obvestiti o visoki porabi. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz predložene pogodbe med pravdnima strankama, kaj takega ne izhaja. Sicer pa je tožeča stranka predlagala pričo L., ki je izpovedal, da je komuniciral z J. M., možem toženke, da je osebno govoril z njim ter ga opozoril na prekomerno uporabo (ker je sicer ravno govoril z njim zaradi drugega razloga). Pritožba trdi, da takšen način komuniciranja ni bil primeren, saj J. M. ni pooblaščenec toženke po pogodbi. Na to je treba odgovoriti, da ni bila dolžnost tožeče stranke po pogodbi, da obvešča o veliki porabi; ker pa je že uslužbenec tožeče stranke govoril s toženkinim možem in mu je to povedal, je bila tožena stranka obveščena. Predvsem pa neobvestitev toženke kot fizične osebe ne potegne posledico, da toženi stranki ne bi bilo treba plačati računa.

8Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).