Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino

(1)Ta uredba ureja povračilo stroškov za službena potovanja v tujino in pravico do akontacije za javne uslužbence in funkcionarje, ki poklicno opravljajo funkcijo (v nadaljnjem besedilu: zaposleni), v državnih organih, samoupravnih lokalnih skupnostih, javnih agencijah, javnih skladih, javnih zavodih, javnih gospodarskih zavodih ter drugih osebah javnega prava, ki so uporabniki državnega proračuna ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti.

(2)Ta uredba velja tudi, če katerega od stroškov službenega potovanja v tujino delodajalec oziroma državni organ (v nadaljnjem besedilu: delodajalec) poravna neposredno ponudniku.

Če je zaposleni napoten na službeno potovanje v tujino v okviru sodelovanja v programu evropske ali mednarodne organizacije, ki v celoti financira takšno sodelovanje, se upravičenost in višina povračil ugotavljata tako, kakor določajo pravila te organizacije.

(1)Službeno potovanje v tujino je potovanje zaposlenega izven kraja, v katerem v skladu s pogodbo o zaposlitvi ali drugim individualnim pravnim aktom opravlja delo, v tujino zaradi opravljanja nalog, določenih v nalogu za službeno potovanje.

(2)Delodajalec izdela načrt službenih potovanj v tujino, ki jih je mogoče predvideti za posamezno koledarsko leto, in določi usmeritve glede števila zaposlenih, ki se bodo udeležili posameznega službenega potovanja. Službenega potovanja v tujino se udeležijo zaposleni, ki imajo ključno vlogo na njem oziroma se vsebina dogodka nanaša neposredno na njihovo delo.

(3)Zaposleni je upravičen do povračila stroškov za službeno potovanje v tujino na podlagi naloga za službeno potovanje, v katerem so določene vrste in okvirna višina stroškov iz 6. člena te uredbe, ki bodo nastali na službenem potovanju oziroma v zvezi s službenim potovanjem.

(4)Zaposleni je upravičen tudi do povračila stroškov, ki niso bili določeni v nalogu za službeno potovanje in so na službenem potovanju v tujino nastali zaradi nepredvidljivih okoliščin, če so povezani z opravljanjem službenih nalog na službenem potovanju in zaposleni predloži dokazilo o stroških.

(1)Oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, ali druga pooblaščena oseba lahko na podlagi pisnega predloga zaposlenega pred začetkom službenega potovanja v tujino izda pisno dovoljenje za kombiniranje službenega in zasebnega potovanja v tujino (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje). V času zasebnega potovanja, ki traja v delovnih dneh, zaposleni izrablja letni dopust, presežek ur ali drugo upravičeno odsotnost z dela v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon ali kolektivna pogodba, in ki mu jo delodajalec predhodno odobri.

(2)Oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, ali druga pooblaščena oseba ne dovoli kombiniranja službenega in zasebnega potovanja v tujino, če bi to lahko ogrozilo varnost zaposlenega.

(3)Dovoljenje, ki je priloga naloga za službeno potovanje, vsebuje naslednje podatke: 1. namen službenega potovanja, 2. kraj službenega potovanja, 3. kraj, datum in ura začetka ter kraj, datum in ura zaključka službenega potovanja, 4. kraj, datum in ura začetka ter kraj, datum in ura zaključka zasebnega potovanja in 5. določitev obveznosti zaposlenemu, da pridobi ločena dokazila o stroških, ki nastanejo zaradi službenega potovanja v tujino.

(4)Stroški, ki nastanejo v obdobju iz 4. točke prejšnjega odstavka in jih delodajalec povrne zaposlenemu, ne smejo biti višji od stroškov, ki bi nastali, če ne bi bilo kombiniranja službenega in zasebnega potovanja. Če so stroški zaradi kombiniranja službenega in zasebnega potovanja v tujino višji, razliko plača oziroma povrne zaposleni.

(5)Povrnejo se samo stroški, povezani s krajem službenega potovanja v tujino, ki je določen v nalogu za službeno potovanje. Potovanje v druge kraje, ki niso kraj službenega potovanja, v času zasebnega potovanja ni dovoljeno.

(6)Če zaposleni kombinira službeno in zasebno potovanje v tujino, delodajalec odškodninsko odgovarja po splošnih zakonskih določbah o odgovornosti delodajalca do zaposlenega le za službeni del potovanja, ki je določen v nalogu za službeno potovanje in dovoljenju.

(1)Delegacijo sestavljajo funkcionarji in javni uslužbenci, ki imajo ključno vlogo na službenem potovanju v tujino oziroma se vsebina dogodka nanaša neposredno na njihovo delo. Za vsakega zaposlenega, ki se v delegaciji udeležuje službenega potovanja v tujino, se v nalogu za službeno potovanje navedejo konkretni razlogi udeležbe in delovne obveznosti. Pri določanju števila zaposlenih, ki sestavljajo delegacijo, se upoštevajo raven in vsebina službenega potovanja v tujino ter morebitne posebne zahteve protokola oziroma organa države gostiteljice.

(2)Delegacijo lahko spremlja zakonec ali zunajzakonski partner predsednika republike, predsednika državnega zbora, predsednika vlade, ministra, pristojnega za zunanje in evropske zadeve, ali veleposlanika, če je zakonec ali zunajzakonski partner izrecno naveden v vabilu gostitelja ali organizatorja dogodka. V tem primeru se mu zagotovi financiranje stroškov za prenočišče, stroškov prevoza in stroškov, povezanih z uporabo VIP-storitev ali VIP-prehoda na letališču.

(1)Stroški za službeno potovanje v tujino, ki se povrnejo zaposlenemu ali jih delodajalec neposredno poravna ponudniku, so: 1. dnevnica kot povračilo stroškov prehrane, 2. stroški za prenočišče, 3. stroški za dnevni počitek, 4. stroški prevoza, 5. parkirnina, cestnina, predornina in stroški nakupa vinjete, 6. stroški zdravstvenih storitev in zavarovanj, 7. stroški reprezentance, 8. stroški, povezani z uporabo VIP-storitev ali VIP-prehoda na letališču na način, določen v drugem odstavku tega člena, in 9. drugi stroški, povezani z opravljanjem službenih nalog na službenem potovanju, na podlagi dokazil o stroških.

(2)Uporaba VIP-storitev na letališču je dopustna le ob sočasnem prehodu, ko potuje predsednik republike, bivši predsednik republike, dokler na podlagi zakona prejema nadomestilo plače, predsednik državnega zbora, predsednik vlade, predsednik državnega sveta, predsednik ustavnega sodišča, predsednik vrhovnega sodišča, minister ali veleposlanik skupaj z delegacijo. VIP-prehod, ko je ta na voljo kot samostojna storitev, lahko izjemoma uporabijo tudi državni sekretarji z delegacijo z namenom, da se tako zagotovi učinkovita in pravočasna izvedba službenega potovanja. Ta določba se uporablja tudi za spremljevalno osebje (na primer za varnost, protokol), če potuje skupaj z zaposlenimi iz prvega ali drugega stavka tega odstavka.

(3)Samoupravne lokalne skupnosti lahko povračilo oziroma plačilo stroškov, povezanih z uporabo VIP-storitev ali VIP-prehoda na letališču, uredijo v svojih predpisih.

(4)Za povračilo stroškov prevoza oziroma stroškov nastanitve se lahko zavaruje riziko odpovedi, pri čemer se pogoji in razlogi odpovedi določijo v zavarovalni polici.

(1)Zneski dnevnic za službena potovanja v posamezne države oziroma mesta so določeni v Prilogi, ki je sestavni del te uredbe. Če znesek dnevnice za posamezno državo ni določen, se upošteva znesek dnevnice, ki je v Prilogi te uredbe določen za »druge države«. Če je znesek dnevnice določen za posamezno mesto iz Priloge te uredbe, se ne glede na znesek dnevnice, ki je določen za državo, v kateri se to mesto nahaja, upošteva znesek dnevnice, določen za to mesto. Obračunski enoti za določitev zneskov dnevnic za posamezne države oziroma mesta iz Priloge te uredbe sta ameriški dolar in euro.

(2)Stroški za službena potovanja se povrnejo v valuti obračuna naloga za službeno potovanje ali v domači valuti, preračunano po referenčnih tečajih Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: ECB), ki jih objavlja Banka Slovenije, veljavnih na zadnji dan potovanja.

(3)Valuta obračuna je valuta države oziroma ene od držav, v katero oziroma v katere je posamezno službeno potovanje v tujino opravljeno, če gre za države, katerih valute so na dnevni tečajni listi za komitente Banke Slovenije, oziroma valuta iz prvega odstavka tega člena. Za preračun stroškov iz valut držav, ki niso na dnevni tečajni listi za komitente Banke Slovenije, se uporabi tečaj s tečajnice referenčnih tečajev ECB oziroma tečajnice Banke Slovenije za valute, za katere ECB ne objavlja dnevnih referenčnih tečajev. Če zaposleni za potrebe obračuna stroškov predloži dokazilo o zamenjavi v valute iz prejšnjega stavka, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti menjalno razmerje (menjalni listek, dokazilo o elektronskem plačilu in podobno), se izkazani tečaj zamenjave upošteva pri obračunu.

(4)Vsi stroški posameznega službenega potovanja se preračunajo v valuto obračuna po referenčnem tečaju, in sicer dnevnice po referenčnem tečaju na zadnji dan potovanja, preostali stroški, nastali v tujini, pa po referenčnem tečaju na dan nastanka stroška oziroma na dan izstavitve listine, ki izkazuje nastali strošek.

(5)Valuta obračuna za posamezno službeno potovanje v tujino je lahko samo ena, v tej valuti se izplača tudi akontacija.

(6)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se stroški, izkazani oziroma nastali v Republiki Sloveniji, in kilometrina iz 17. člena te uredbe obračunajo in izplačajo v eurih.

(7)Izplačila povračil stroškov oziroma akontacij za službena potovanja v tujino se opravijo z nakazilom na osebni račun zaposlenega.

(1)Dnevnice, ki veljajo za državo, v katero se službeno potuje, se obračunajo za celotni čas trajanja službenega potovanja, ki se izračuna v urah od datuma in ure začetka potovanja do datuma in ure, ko se službeno potovanje konča. Na tej podlagi se najprej ugotovi število celih dnevnic za vsakih 24 ur potovanja, za preostanek ur pa se dnevnica ugotovi v skladu z 9. členom te uredbe.

(2)Če se službeno potuje v več držav, se dnevnice obračunajo po določbah 7., 9. in 10. člena te uredbe, pri čemer število obračunanih dnevnic ne sme presegati števila dnevnic glede na skupno trajanje službenega potovanja.

(1)Za službeno potovanje v tujino, ki traja nad 14 do 24 ur, se obračuna cela dnevnica.

(2)Za službeno potovanje v tujino, ki traja nad 8 ur do 14 ur, se obračuna 75 % dnevnice.

(3)Za službeno potovanje v tujino, ki traja nad 6 do 8 ur, se obračuna 25 % dnevnice.

(1)Če je na službenem potovanju v tujino zagotovljena brezplačna prehrana, ki jo zagotovi organizator ali gostitelj, se zaposlenemu za pokritje morebitnih drugih stroškov obračuna 20 % pripadajoče dnevnice iz prejšnjega člena. Šteje se, da za trajanje službenega potovanja v tujino nad 14 do 24 ur zaposlenemu pripadajo trije obroki prehrane, za trajanje službenega potovanja v tujino nad 8 do 14 ur dva obroka in za trajanje službenega potovanja v tujino nad 6 do 8 ur en obrok.

(2)Pri trajanju službenega potovanja v tujino nad 14 do 24 ur se za zagotovljeni brezplačni zajtrk odšteje 10 %, za brezplačno kosilo oziroma večerjo pa po 35 % od dnevnice iz prvega odstavka prejšnjega člena.

(3)Pri trajanju službenega potovanja v tujino nad 8 do 14 ur se za zagotovljeni brezplačni zajtrk odšteje 15 %, za brezplačno kosilo oziroma večerjo pa po 40 % od pripadajoče dnevnice iz drugega odstavka prejšnjega člena.

(4)Če zaposleni zagotovljenega brezplačnega obroka ni mogel izkoristiti zaradi opravičljivih razlogov, lahko oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, ali druga pooblaščena oseba odloči, da se ta obrok ne odšteje od dnevnice.

(1)Stroške za prenočišče na službenem potovanju v tujino lahko delodajalec poravna neposredno ponudniku na podlagi dokazila o stroških.

(2)Če na službeno potovanje v tujino potuje delegacija ali delegacijo spremlja spremljevalno osebje (na primer za varovanje, protokol), delodajalec izbere za vse zaposlene isto prenočišče. Ta določba se uporablja tudi, ko je treba zaradi tehničnih in organizacijskih zahtev v okviru dogodka spremljevalnemu osebju zagotoviti prenočišče pred prihodom delegacije.

(3)Če nastanitvene pogoje določi gostitelj ali organizator dogodka, jih delodajalec upošteva pri izbiri višine kategorije prenočišča.

Stroški za dnevni počitek članov letalske posadke na službenem potovanju v tujino se obračunajo v višini plačanega hotelskega računa, če je posadka na letališču več kot štiri ure med dvema poletoma v 24 urah.

(1)Stroški za prevoz na službenem potovanju v tujino se obračunajo v višini stroškov za prevoz s prevoznim sredstvom, določenim v nalogu za službeno potovanje, na podlagi dokazil o stroških.

(2)Delodajalec lahko z letalsko družbo, ki nudi program skupnega zbiranja točk (milj, kilometrov) za pravne osebe, sklene dogovor o vodenju evidence točk (milj, kilometrov) na svoj račun ter načinu njihove porabe.

(3)Zaposleni ne sme za zasebne namene izkoristiti ugodnosti, ki jih pridobi v okviru službenih potovanj v tujino.

(1)Delodajalec plača stroške za prevoz z letalom na službenem potovanju v tujino: 1. za predsednika republike, bivšega predsednika republike, dokler ima pravico do nadomestila plače na podlagi zakona, predsednika državnega zbora, predsednika vlade, predsednika državnega sveta, predsednika ustavnega sodišča in predsednika vrhovnega sodišča v prvem ali poslovnem razredu, 2. za druge funkcionarje v poslovnem razredu, 3. za poslovodne organe v osebah javnega prava, za katere velja ta uredba, v poslovnem razredu, če let traja štiri ure ali več, sicer pa v ekonomskem razredu, ki vključuje prijavljeno prtljago, 4. za druge javne uslužbence v ekonomskem razredu, ki vključuje prijavljeno prtljago.

(2)Ne glede na določbe prejšnjega odstavka v prvem ali poslovnem razredu potuje del ali celotna delegacija in spremljevalno osebje, kadar potuje z delegacijo iz prvega odstavka 5. člena te uredbe, po predhodni odobritvi osebe, ki vodi delegacijo.

(3)V primerih, ko ta uredba določa pravico do plačila stroškov službenega potovanja z letalom v ekonomskem razredu, ki vključuje prijavljeno prtljago, se lahko plačajo stroški letalskega prevoza v višjem razredu od ekonomskega, kadar gre za nujno potovanje, ki ga ni bilo mogoče vnaprej natančno načrtovati, in zato potovanje v ekonomskem razredu ni mogoče iz objektivnih razlogov.

(4)Stroški letalskega prevoza se plačajo v višini cene letalskega prevoza redne linije letalskega prevoznika. Stroški v primeru najema posebnega letala (izredna linija) se plačajo pod pogojem, da vozni red letalskih prevozov redne linije ne omogoča pravočasnega prihoda v kraj opravljanja službene obveznosti oziroma je najem posebnega letala nujen glede na vnaprej opredeljene obveznosti ali če so stroški takšnega najema nižji od stroškov letalskega prevoza redne linije.

(5)Če se službeno potuje z vlakom ali ladjo, se povrnejo oziroma plačajo stroški železniškega ali ladijskega prevoza v prvem razredu. Kadar potovanje traja več kot 12 ur ali zaposleni potuje ponoči, se lahko povrnejo oziroma plačajo tudi stroški spalnika ali kabine.

(1)Na podlagi predloženih dokazil o stroških se povrnejo tudi drugi prevozni stroški in stroški, povezani s prevozom, ki nastanejo na službenem potovanju v tujino, zlasti: 1. stroški prevoza s sredstvi javnega prevoza ali taksijem v kraju službenega potovanja, 2. stroški za prevoz do letališča in z letališča, 3. stroški za prevoz in prenos stvari ali prtljage, 4. stroški za najem osebnega vozila, če je to ekonomsko ugodneje, 5. parkirnina, cestnina, predornina in stroški nakupa vinjete ter 6. takse (letališke takse, peronske karte in podobno).

(2)Zaposleni na službenem potovanju v tujino prednostno uporablja javni prevoz, taksi pa le izjemoma, če javni prevoz ni na voljo ali v okoliščinah, kot so pot pozno ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah, veliko prtljage, varnostni vidik poti, zamuda letala, zaradi katere lahko zaposleni, če uporabi javni prevoz, zamudi na sestanek, daljši čas trajanja sestanka od predvidenega, kar vpliva na krajši časovni razpon za prevoz iz kraja sestanka na letališče in v drugih podobnih primerih, ko bi uporaba javnega prevoza povzročila zamudo ali onemogočila izvedbo službene naloge.

(1)Zaposlenemu se na podlagi predloženih dokazil o stroških povrnejo stroški za plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike: 1. med dejanskimi stroški in stroški, ki se obračunajo pristojnemu nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, če gre za koriščenje potrebnih zdravstvenih storitev v državah članicah Evropske unije in Evropskega gospodarskega prostora, 2. med dejanskimi stroški in stroški, ki se obračunajo pristojnemu nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, če gre za koriščenje nujnih zdravstvenih storitev v državah, s katerimi ima Republika Slovenija sklenjeno meddržavno pogodbo, in 3. med dejanskimi stroški in priznanimi stroški, ki jih največ do višine (ustreznega deleža) povprečne cene takšnih zdravstvenih storitev v Sloveniji obračuna pristojni nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, kadar gre za koriščenje zdravstvenih storitev v državah, ki niso zajete v 1. in 2. točki tega odstavka.

(2)Zaposlenemu se lahko po predhodnem dogovoru z osebo, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, ali drugo pooblaščeno osebo povrne plačilo premije za individualno zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini v obsegu kritja v višini osnovne zavarovalne vsote, razen v primerih, ko je zaradi pridobitve poslovnega vizuma potrebna določena vrednost minimalnega zavarovalnega kritja in v primerih, ko je zaposleni napoten na službeno pot na nevarna območja in območja, kjer so nujne zdravstvene storitve bistveno dražje kot pri nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji ter bi razliko plačal delodajalec.

(3)Delodajalec lahko zaposlenega, ki je napoten na službeno potovanje v tujino na nevarna območja, kot so vojna območja in območja z visoko stopnjo nevarnosti za teroristične napade, nezgodno zavaruje za primer nesreče pri delu, katere posledica je smrt, trajna izguba splošne delovne zmožnosti ali začasna izguba delovne zmožnosti.

(1)Uporaba lastnega motornega vozila za službeno potovanje v tujino je izjemoma mogoča samo na podlagi naloga za službeno potovanje, če drugače službenega potovanja ni mogoče opraviti ali če je to bolj ekonomično. Če je v nalogu za službeno potovanje določeno, da se za službeno potovanje v tujino uporabi lastno motorno vozilo, se zaposlenemu povrnejo stroški v višini 30 % cene litra neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov za prevoženi kilometer. Za obračun kilometrine se za podatek o ceni neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov uporabi najvišja cena bencina, sporočena Evropski komisiji za prejšnji mesec. Podatek o najvišji ceni neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov za vsak mesec posebej sporoči ministrstvo, pristojno za energijo, ministrstvu, pristojnemu za javno upravo, ki jo objavi na svoji spletni strani.

(2)Cena iz prejšnjega odstavka se uporablja od prvega dne v mesecu, v katerem je bil podatek objavljen na spletni strani ministrstva, pristojnega za javno upravo.

(3)Zaposlenemu zaradi uporabe lastnega motornega vozila ne pripadajo stroški, ki niso bili načrtovani v nalogu za službeno potovanje. Zaposlenemu ne pripadajo stroški za nakup slovenske vinjete.

Zaposlenemu se ne povrnejo tisti stroški službenega potovanja v tujino, ki jih je poravnal gostitelj oziroma organizator neposredno na osebni račun zaposlenega.

(1)Če je zaposleni v organu državne uprave upravičen do povračila stroškov reprezentance na podlagi predpisa, ki ureja stroške reprezentance, in notranjega akta delodajalca, se mu ti povrnejo v okviru dovoljenega zneska na podlagi predloženih dokazil o stroških, če so ti stroški nastali v zvezi z opravljanjem službenih nalog na službenem potovanju v tujino in jih je zaposleni plačal sam.

(2)Drugi uporabniki državnega proračuna ali proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti lahko povračilo stroškov reprezentance uredijo v svojih predpisih.

(1)Zaposleni ima pravico do akontacije v višini predvidenih stroškov, ki morajo biti v nalogu za službeno potovanje v tujino natančno razčlenjeni.

(2)Akontacija se zaposlenemu izplača v skladu s predpisom, ki ureja izvrševanje proračuna.

(1)Nalog za službeno potovanje podpiše oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, ali druga pooblaščena oseba.

(2)Nalog za službeno potovanje se izda v pisni obliki.

(3)Nalog za službeno potovanje vsebuje naslednje podatke: 1. podatke o zaposlenemu, 2. kraj službenega potovanja, 3. datum in čas začetka ter zaključka službenega potovanja, 4. namen službenega potovanja, 5. način prevoza, 6. podatke o akontaciji in 7. podatke za obračun stroškov.

(4)V nujnih primerih se službeno potovanje odredi ustno, po telefonu ali v elektronski obliki. V teh primerih se pisni nalog izda najpozneje v dveh dneh po odhodu zaposlenega na službeno potovanje v tujino.

(1)Obračun stroškov, nastalih na službenem potovanju v tujino, zaposleni predloži pristojnemu zaposlenemu najpozneje v sedmih delovnih dneh po vrnitvi na delo. Zaposleni mora preveč izplačano akontacijo povrniti delodajalcu v sedmih delovnih dneh po prejemu zahtevka.

(2)Obračun stroškov službenega potovanja v tujino se opravi na podlagi dokazil o stroških, iz katerih je mogoče ugotoviti namen, vrsto in višino stroškov ter datum njihovega nastanka. Dokazila o stroških je treba priložiti nalogu za službeno potovanje v tujino.

(3)V roku iz prvega odstavka tega člena je treba pripraviti in oddati tudi poročilo o opravljenem službenem potovanju. Poročilo o službenem potovanju v tujino mora vsebovati podatke o službenem potovanju, zlasti kraj, trajanje in namen službenega potovanja, naloge zaposlenega na službenem potovanju, kratek povzetek vsebinskega dogajanja ter predloge nadaljnjih ukrepov v zvezi z opravljenim službenim potovanjem v tujino.

Stroški, ki so nastali na službenem potovanju v tujino pred uveljavitvijo te uredbe, se obračunajo in povrnejo v skladu z Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uradni list RS, št. 76/19, 180/20, 116/21, 32/25 – ZJU-1 in 57/25 – ZF).

Z dnem uveljavitve te uredbe se preneha uporabljati Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uradni list RS, št. 76/19, 180/20, 116/21, 32/25 – ZJU-1 in 57/25 – ZF), razen petega odstavka 12. člena, ki se uporablja do začetka uporabe zakona, ki bo urejal plače in druge prejemke javnih uslužbencev in funkcionarjev, povezanih z delom v tujini.

Ta uredba začne veljati 1. januarja 2026. Št. 00704-355/2025 Ljubljana, dne 4. decembra 2025 EVA 2025-3130-0018 Vlada Republike Slovenije Priloga: Zneski dnevnic za službena potovanja v posamezne države oziroma mesta