42. člen ZSTSPJS
(dodatek za dvojezičnost)
(1)Dodatek za dvojezičnost pripada javnim uslužbencem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela.
(2)Višina dodatka iz prejšnjega odstavka znaša: – od 12 odstotkov do 15 odstotkov osnovne plače za ravnatelje, učitelje in ostale strokovne delavce v osnovnem in srednjem šolstvu ter ravnatelje, vzgojitelje in ostale strokovne delavce v vrtcih, strokovne delavce Zavoda Republike Slovenije za šolstvo ter novinarje Javnega zavoda RTV Slovenija in novinarje tiskanih medijev narodnih skupnosti, – od 3 do 6 odstotkov osnovne plače za ostale javne uslužbence.
(3)Višino dodatka iz prve in druge alinee prejšnjega odstavka določi predstojnik, in sicer na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela.
- VDSS Sodba Pdp 22/2026Višje delovno in socialno sodišče · 2026
Iz akta o sistemizaciji izhaja, da se pri delovnem mestu vodja službe II za zaposlene v C. in D. zahteva osnovna raven znanja jezika narodne skupnosti. Toženka zato pravilno opozarja, da tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen do dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Ker se za delovno mesto vodja službe II na območju narodnostne skupnosti zahteva le osnovna raven znanja jezika, je nepomembno, ali tožnikovo znanje italijanščine dosega višjo raven in ali italijanščino tudi uporablja na višji ravni. Tožnik ni zaposlen na delovnem mestu, kjer se bi zahtevala višja raven znanja jezika narodnosti, zato mu je toženka utemeljeno izplačevala 3 % dodatek za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so za priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače izpolnjeni vsi pogoji in je tožniku neutemeljeno priznalo razliko v dodatku za dvojezičnost.
- VDSS Sodba Pdp 21/2026Višje delovno in socialno sodišče · 2026
Tožnik je pri svojem delu uporabljal tako italijanski kot slovenski jezik, zato je tudi upravičen do dodatka za dvojezičnost. Pri svojem delu je v vtoževanem obdobju dejansko uporabljal višjo raven italijanskega jezika in če italijanskega jezika na višjem nivoju ne bi znal, dela režiserja sploh ne bi mogel opravljati.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 22. 4. 2026Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VDSS Sodba Pdp 22/2026Višje delovno in socialno sodišče · 22. 4. 2026
Iz akta o sistemizaciji izhaja, da se pri delovnem mestu vodja službe II za zaposlene v C. in D. zahteva osnovna raven znanja jezika narodne skupnosti. Toženka zato pravilno opozarja, da tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen do dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Ker se za delovno mesto vodja službe II na območju narodnostne skupnosti zahteva le osnovna raven znanja jezika, je nepomembno, ali tožnikovo znanje italijanščine dosega višjo raven in ali italijanščino tudi uporablja na višji ravni. Tožnik ni zaposlen na delovnem mestu, kjer se bi zahtevala višja raven znanja jezika narodnosti, zato mu je toženka utemeljeno izplačevala 3 % dodatek za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so za priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače izpolnjeni vsi pogoji in je tožniku neutemeljeno priznalo razliko v dodatku za dvojezičnost.
- VDSS Sodba Pdp 21/2026Višje delovno in socialno sodišče · 1. 4. 2026
Tožnik je pri svojem delu uporabljal tako italijanski kot slovenski jezik, zato je tudi upravičen do dodatka za dvojezičnost. Pri svojem delu je v vtoževanem obdobju dejansko uporabljal višjo raven italijanskega jezika in če italijanskega jezika na višjem nivoju ne bi znal, dela režiserja sploh ne bi mogel opravljati.