9. člen

(1)Terjatve vseh vrst se pri začetnem pripoznanju izkazujejo v zneskih, ki izhajajo iz ustreznih listin.

(2)Obračunane dogovorjene obresti in drugi donosi dolgoročnih terjatev se obravnavajo kot samostojna terjatev. Sprememba vrednosti dolgoročnih terjatev povečuje oziroma zmanjšuje vrednost teh terjatev in stanje obveznosti do njihovih virov.

(3)Obračunane obresti in drugi donosi kratkoročnih terjatev se lahko izkazujejo kot samostojna terjatev ali pa povečujejo znesek kratkoročne terjatve. Sprememba vrednosti kratkoročnih terjatev povečuje oziroma zmanjšuje vrednost teh terjatev in stanje obveznosti do njihovih virov.

(4)Obračunane obresti in drugi donosi dolgoročnih in kratkoročnih terjatev se priznajo kot prihodki ob njihovem unovčenju.

(5)Oslabitev terjatev (s popravkom vrednosti) se ne opravlja, odpis terjatev pa zmanjšuje ustrezno obveznost do virov teh sredstev.

(6)Terjatve v tuji valuti se na koncu obračunskega obdobja izkažejo v protivrednosti domače valute, obračunani po referenčnem tečaju Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: ECB).