21. člen ZORZFS

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da obstaja visoka stopnja ogroženosti zaradi zemeljskega ali hribinskega plazu kot posledica poplav in plazov, kar ni skladno z ugotovitvami iz strokovnega mnenja v upravnem postopku. Iz njega namreč izhaja, da so navedeni objekti, ki so povzeti tudi v izpodbijanem sklepu, ogroženi zaradi poplav, in nadalje, da se območje s temi objekti nahaja na območju srednje majhne in preostale poplavne nevarnosti. V izpodbijanem sklepu toženke – četudi bi ta moral temeljiti na strokovnem mnenju (iz katerega za navedeno območje ni bila ugotovljena visoka poplavna nevarnost), tako niso bili ugotovljeni in izkazani razlogi iz 151.a člena ZIUOPZP v zvezi s 151.b členom ZIUOPZP ter prvo alinejo drugega odstavka 11. člena Pravilnika za nujno odstranitev objektov iz nepremičnin tožnikov. Utemeljen je tudi ugovor tožnikov o nezadostni obrazloženosti izpodbijanega sklepa, saj iz obrazložitve ne izhaja znatna poškodovanost zadevnih objektov, prav tako iz nje konkretno ne izhaja, obnova katerega objekta tožnikov ni mogoča oz. je ekonomsko nesmiselna. Zgolj navajanje zakonske dikcije na pavšalni ravni pa ne zadosti zakonskim kriterijem za obrazložitev odločbe. <

Za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva je ZUS-1 določil sodno varstvo v upravnem sporu tudi zoper akte, ki so izdani v obliki predpisa, če urejajo posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Navedeno nastopi tedaj, ko pravni akt, ki je po obliki (formi) predpis, vsebuje normo, ki je konkretna, ker ureja (le en) življenjski primer, v katerem se uporabi, ter posamična, ker se nanaša na določen ali določljiv krog oseb. S tem se razlikuje od predpisov, ki so po vsebini splošni in abstraktni pravni akti in katerih norme se nanašajo na nedoločljiv krog oseb in na nedoločeno število bodočih primerov. Če je torej z na videz splošnim aktom uprave dejansko sprejeta oblastvena odločitev, ki vpliva na pravni položaj določene osebe, ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo na podlagi ZUS-1 (prvi odstavek 157. člena Ustave). Sklep Vlade Republike Slovenije o določitvi objektov, katerih odstranitev je nujno potrebna in v javno korist, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, ni predpis, ampak je posamični in konkretni upravni akt, izdan v obliki predpisa. Zato je zoper njega dovoljeno sodno varstvo v upravnem sporu po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1.

Za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva je ZUS-1 določil sodno varstvo v upravnem sporu tudi zoper akte, ki so izdani v obliki predpisa, če urejajo posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Navedeno nastopi tedaj, ko pravni akt, ki je po obliki (formi) predpis, vsebuje normo, ki je konkretna, ker ureja (le en) življenjski primer, v katerem se uporabi, ter posamična, ker se nanaša na določen ali določljiv krog oseb. S tem se razlikuje od predpisov, ki so po vsebini splošni in abstraktni pravni akti in katerih norme se nanašajo na nedoločljiv krog oseb in na nedoločeno število bodočih primerov. Če je torej z na videz splošnim aktom uprave dejansko sprejeta oblastvena odločitev, ki vpliva na pravni položaj določene osebe, ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo na podlagi ZUS-1 (prvi odstavek 157. člena Ustave). Sklep Vlade Republike Slovenije o določitvi objektov, katerih odstranitev je nujno potrebna in v javno korist, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, ni predpis, ampak je posamični in konkretni upravni akt, izdan v obliki predpisa. Zato je zoper njega dovoljeno sodno varstvo v upravnem sporu po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1.

V konkretnem primeru gre za splošni akt. Njegov namen je rešiti vprašanje nujne potrebnosti odstranitve konkretnih objektov. Čeprav izpodbijani sklep konkretno (z navedbo naslovov in parc. št.) opredeljuje nepremičnine, na katere se nanaša ugotovitev o nujni potrebnosti in izkazani javni koristi za odstranitev, to samo po sebi še ne vpliva na lastninska upravičenja tožnikov, zlasti ne na način, ki bi imel za posledico omejitev njihove lastninske pravice. Do posega v to njihovo pravico in s tem do spremembe pravnega položaja tožnikov bo lahko prišlo šele v postopku razlastitve.

Izpodbijani sklep nima narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1 oz. ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj z njim organ ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, kot pravilno navaja že toženka. Drži sicer, kot zatrjuje tožnik, da v I. točki izreka izpodbijani sklep konkretno (z navedbo naslovov, številk objektov in parc. št. nepremičnin) opredeljuje nepremičnine, na katere se nanaša ugotovitev o nujni potrebnosti odstranitve in izkazani javni koristi zanjo, vendar pa to še ne pomeni, da je toženka s tem sklepom odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Po presoji sodišča izpodbijani sklep (še) ne vpliva na lastninska upravičenja tožnika.