11. člen ZVOP-2

Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZVO-P je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Ta tridesetdnevni rok za vložitev tožbe velja tudi za tožbo iz 4. člena ZUS-1, na kar kaže določba prvega odstavka 23. člena ZUS-1, ki določa, da prične rok za tožbo teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.

Po presoji Vrhovnega sodišča je ureditev ZVOP-2, ki zoper odločitve Upravnega sodišča v zadevah iz 11. člena ZVOP-2 pritožbe ne določa, v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V takih primerih namreč Upravno sodišče - drugače kot kadar v upravnem sporu presoja zakonitost dokončnih upravnih aktov - odloča kot prva in edina instanca, ki ugotavlja relevantno dejansko stanje in presoja, ali je prišlo do kršitve posameznikove pravice do varstva osebnih podatkov.

Podatki, ki so vključeni v izjavo ali medijske članke, čeprav se nanašajo na osebne podatke v zvezi s kazenskimi obsodbami, ne sodijo v uporabo 10. člena SUVP, saj ne gre za osebne podatke v obliki kazenskih oziroma drugih evidenc, katere varstvo zagotavlja SUVP. Zakoniti interes ne pomeni zakonski interes. Nad zakonitimi interesi ne prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Ti lahko prevladajo nad interesom upravljalca, zlasti kadar se osebni podatki obdelujejo v okoliščinah, v katerih posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, take obdelave razumno ne pričakujejo. Tožnik je posebne vrste osebnih podatkov toženi stranki sam predočil in s tem posredno privolil v posredovanje osebnih podatkov drugim osebam. Pravica do zasebnosti tožnika v tem primeru ne pretehta, saj so medijski članki, ki vsebujejo njegovo sliko in podatke o njegovem prejšnjem imenu in predkaznovanosti še vedno javno objavljeni in prosto dostopni na svetovnem spletu. Glede na navedeno tožnik ni mogel razumno pričakovati zasebnosti osebnih podatkov, ki jih je razkril toženi stranki.

V obravnavani zadevi je tožena stranka zbirala podatke izključno z namenom odmere davka, kajti ugotovljanje statusa davčnega rezidenta je namenjeno prav temu, da se lahko pri njem odmerijo davki. Tožena stranka je imela za tako zbiranje podatkov podlago v 39. členu ZDavP-2. Podatke je zbirala izključno z namenom odmere davka, za kar je tudi pristojna.