3. člen ZOdv-G

Toženka bi morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej materialni predpis, ki je veljal na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov je bistven le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za BPP, ali morebiti čas oprave odvetniške storitve.

Ker je tožnik vložil zahtevo za povrnitev stroškov zastopanja 10. 7. 2023, torej po 26. 4. 2023, bi morala tožena stranka uporabiti trenutno veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki ne daje več podlage za odmero nagrade v polovični višini, kot bi tožniku pripadal po OT.

Sodišče pritrjuje tožniku, da bi toženka morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej je od 26. 4. 2023 odvetnik upravičen do polnega (namesto pred tem polovičnega) plačila za svoje delo tudi v zadevah zastopanja stranke po uradni dolžnosti in v zadevah BPP. Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov je bistven le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za brezplačno pravno pomoč ali morebiti čas oprave odvetniške storitve.

Čeprav je drugi toženec odgovor na tožbo vložil pred uveljavitvijo novele ZOdv-G, ko je še veljala zakonska določba o znižanju plačila v primeru zastopanja na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, je z vidika odmere stroškov postopka bistven trenutek, ko je sodišče o njih odločilo. Kot izhaja iz obširne sodne prakse, šele takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki.

Sodišče prve stopnje je ponovno odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari, to je o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo, o katerih je že odločilo pritožbeno sodišče. Glede teh stroškov je torej podana negativna procesna predpostavka res iudicata in je treba stroškovno zahtevo tožeče stranke v tem delu zavreči.

Glede na to, da spremenjena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v času odločanja sodišča še ni veljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo oziroma je upoštevalo takrat veljavno določbo.

Tožnica ni bila uživalka pravice po ZPIZ-1, zato varstvo iz 389. člena ZPIZ-2 zanjo ne velja. Te določbe ni moč razumeti niti tako, da bi lahko invalidu III. kategorije, pri katerem je nastala invalidnost pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in je pred tem pridobil katerokoli pravico, tudi druge pravice pridobil le po prejšnjih predpisih. Določba se nanaša le na tiste pravice, ki so bile dejansko uveljavljene; pravico, do katere naj bi bila eventualno upravičena tožnica, v času veljavnosti ZPIZ-1 ni uveljavljala. Pravica do začasnega nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji je povezana s pravico do premestitve na drugo delo, ki je bila tožnici priznana po končani poklicni rehabilitaciji z odločbo z 20. 10. 2016, torej v času, ko je že bil v veljavi ZPIZ-2. Tožnica ni bila v postopku odločanja o pravici do začasnega nadomestila v času veljavnosti ZPIZ‑1, ker je vlogo za priznanje pravice vložila 3. 1. 2017, zato utemeljitev za uporabo določb ZPIZ-1 tudi na podlagi 390. člena ZPIZ-2 ni pravilna.