96. člen ZPOmK-2

Kriterijem pravnega standarda težko popravljive škode ne zadostijo hipotetične pritožničine navedbe, da bi ji v primeru prostovoljnega plačila administrativne sankcije pred nastopom pravnomočnosti odločbe, če bi kasneje uspela v upravnem sporu in dosegla odpravo upravnega akta, nastala finančna škoda, ki bi upravičevala izdajo začasne odredbe. Administrativna sankcija se lahko prisilno izvrši šele po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila izrečena. V upravnem sporu izpodbijana upravna odločba ni izvršljiva, zato je ob prostovoljni izpolnitvi izključen nastanek zatrjevane škode (volenti non fit iniuria). Z izpodbijano upravno odločbo ni bilo naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od administrativne sankcije niti zanje ni podlage v zakonu.

Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči. Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi z