1. člen ZPIZ-2J

Sodišče je dokaz z zaslišanjem tožnika kot stranke v postopku zavrnilo iz razloga, ker je menilo, da zaslišanje ni pomembno za odločbo. Zdravstveno stanje je namreč razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaza ustrezno obrazložilo in z zavrnitvijo ni kršilo določb postopka. Pri tožniku zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti. Tožnik zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo "pomožna dela v gradbeništvu", zmožen pa je v polnem delovnem času opravljati drugo delo s stvarnimi razbremenitvami.

Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti ter so potrebne stvarne razbremenitve pri delu, kot jih je pred tem ugotovil in priznal že toženec. Je pa pri tožniku za razliko od odločitve toženca, ki je menil, da lahko tožnik drugo delo opravlja v polnem delovnem času, sodišče presodilo, da je potrebna tudi časovna razbremenitev. V tožnikovem primeru je potrebno, skladno s četrtim odstavkom 63. člena ZPIZ-2, upoštevati svoj poklic, pri čemer se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V okviru svojega poklica je torej potrebno upoštevati ne samo tožnikovo dejavnost, na podlagi katere je vključen v zavarovanje, temveč tudi njegovo izobrazbo in pridobljene delovne izkušnje.

V tej zadevi odločba ni bila izdana, torej pravica ni bila priznana, saj je zavarovanka pred izdajo odločbe umrla. S smrtjo zavarovanca pravica do invalidnine za telesno okvaro ugasne in je v njegovem imenu ne more uveljavljati nihče.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev višje telesne okvare in priznanje višje invalidnine na podlagi 81. člena ZDSS-1 utemeljeno zavrnilo, tožbo glede zahtevanega dodatka za pomoč in postrežbo pa zaradi neobstoja procesne predpostavke za meritorno sojenje na podlagi 75. člena ZDSS‑1 zakonito zavrglo.

Kljub temu, da je pri tožniku prišlo do kasnejše dodatne poškodbe očesa, to na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ne vpliva. Bistveno je, da je bila tožniku že ugotovljena 100 % telesna okvara zaradi izgube vida. Telesna okvara je bila torej že v predhodnih postopkih ocenjena v maksimalno določeni višini. Ker pa je 100 % telesna okvara nastala že pred vstopom tožnika v zavarovanje, tožniku ni mogoče priznati pravice do invalidnine za navedeno okvaro.