71. člen ZIUZEOP

Tožnik je v aprilu in maju 2021 delo opravljal na delovnem mestu skladiščnik IV. Toženka ga je razvrstila v zeleno skupino, kar je pomenilo upravičenost do dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) za 10 odstotkov delovnega časa in dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije po 71. členu Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) v deležu 5 odstotkov. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo le na podlagi ugotovitve, da je toženka tožnika razvrstila v zeleno skupino, ampak je pravilno ugotavljalo, ali ga opravljanje dela (stiki z zunanjimi strankami oziroma osebami) upravičuje do višjega dodatka, do kakršnega so bili upravičeni delavci, uvrščeni v rumeno skupino. V zvezi s stroškovno odločitvijo tožnik utemeljeno uveljavlja zmotno materialnopravno presojo (155. člen ZPP oziroma določbe Odvetniške tarife - OT), saj je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo strošek za končno poročilo stranki. Storitve, navedene v tarifni številki 43/2 OT, se priznajo le, kadar gre za samostojne storitve

Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi se je tožnica s 1. 5. 2021 (torej z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja s toženko) zaposlila v ZD A., kjer opravlja enako delo, kot ga je za toženko, ni ohranila pravic iz delovnega razmerja, ki jih je imela pri toženki (delovnega razmerja za nedoločen čas) oziroma ni prišlo do avtomatskega prenosa pravic, kot to predvideva 75. člen ZDR-1. Tožnica se je namreč pri novem delodajalcu - ZD A. zaposlila za določen čas enega leta zaradi začasno povečanega obsega dela na podlagi razpisa. Razpis ni bil mišljen za tožnico, ampak za kogarkoli, ki bo najbolj ustrezal pogojem. Prijavljenih je bilo več kandidatov, tožnica pa je bila izbrana, ker je bila najbolj izkušena. Ne drži torej pritožbena navedba, da je bil namen ZD A., da se zaposli prav tožnica, oziroma da naj bi bilo to celo dogovorjeno.

Ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka

Tožena stranka je dokazala, da je bilo delo s strankami (85 % delovnega časa tožnika) bolj nevarno od dela, pri katerem tožnik ni prihajal v stik s strankami (izdelavi magistralnih zdravil ali drugih nalogah, kjer ni prihajal v stik s strankami). Tožena stranka je tako vrste dela smiselno ločila glede na stopnjo nevarnosti okužbe. To je razvidno tudi iz sklepa tožene stranke z dne 18. 8. 2020, na podlagi katerega je sodišče zaključilo, da je odločitev o tem, v kakšnem obsegu bo posamezniku pripadal dodatek za delo v rizičnih razmerah, temeljila na dejanskem delu, ki ga je posamezni zaposleni opravljal.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica v vtoževanem obdobju ni opravljala dela v nevarnih pogojih v smislu drugega odstavka 39. člena KPJS. Na razglašeno epidemijo se je toženec ustrezno odzval z uvedbo preventivnih ukrepov v delovnem procesu, ki so veljali tudi za tožnico. V zvezi z uporabo določbe, da pripada dodatek samo za tisti čas, ko delavec dela v nevarnih pogojih, pa je pravilna tudi prvostopenjska ugotovitev, da prav tako ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj natančneje in koliko časa v okviru vtoževanega obdobja naj bi tožnica delala v pogojih, ki so po njenem mnenju nevarni (prijemanje ogrožujočega predmeta, dokumentacije, trajanje stika …).

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe drugega odstavka 39. člena KPJS pravilno presodilo, da je pravica do dodatka za delo v rizičnih razmerah časovno omejena in da ta ne pripada javnemu uslužbencu za ves delovni čas, ko je opravljal delo v obdobjih razglašene epidemije bolezni COVID-19, temveč samo za čas, ko ga je dejansko opravljal v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami, zato kršitev kolektivne pogodbe ni podana.