20. člen ZIUZEOP

Ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka

Presojo „ustreznosti“ oziroma sprejemljivosti vplivov na podlagi PVO mora opraviti pristojni upravni (javni) organ, določen z zakonom (51. člen ZVO-1, v povezavi z 111. členom ZON).To izrecno poudarja tudi SEU. Kritična presoja ne pomeni, da organ sam preverja, ali so številne ugotovitve, ki izhajajo iz PVO oziroma dodatka k PVO, pravilne, saj z znanjem, ki je zbir strokovnih študij, niti ne razpolaga. Kritična presoja pa pomeni, da mora organ presoditi, ali informacije, ki izhajajo iz predloženega PVO in dodatka PVO, omogočajo celovite, natančne in dokončne ugotovitve ter sklepe, ki lahko odstranijo vsak razumen znanstven dvom glede učinkov predvidenih del in ukrepov za omilitev vplivov oziroma izravnavo škode, ali pa iz PVO izhajajo nejasnosti, nedoslednosti, nasprotujoča stališča in nepopolni zaključki, saj v takem primeru svoje presoje oziroma odločitve nanj ne more opreti. V postopku prevlade javnega interesa je treba presojati vse tiste vplive na okolje in na vse tiste vrste, od katerih je odvisno uresničenje varstvenih ciljev za habitatne tipe in vrste, za katere je Natura 2000 območje določeno, in odločiti o vseh pogojih, pod katerimi je poseg za kvalifikacijske vr

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožničin primer ne predstavlja izjeme iz prvega odstavka 71.a člena ZIUZEOP. Obdobje za prenos letnega dopusta, pridobljenega v letu 2019, se za tožnico ni izteklo s 30. 6. 2020, temveč se je na podlagi prvega odstavka 71.a člena ZIUZEOP podaljšalo. Takšne zakonske posledice prepovedi izrabe dopusta ne more spremeniti ugotovitev, da toženka tožnici izrabe dopusta ni prepovedala oziroma ni onemogočila v mesecih od januarja do maja 2020, kot tudi ne ugotovitev, da tožničino delo ni bilo nujno potrebno v času, ko je bila na čakanju na delo doma.

Ker tožnik v zvezi z izgubo zaposlitve zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, ne izpolnjuje pogojev za priznanje denarnega nadomestila po ZUTD, je upravičen do začasnega nadomestila po ZIUZEOP. Dejstvo, da je bil tožnik v času uporabe ZIUZEOP za nazaj upravičen do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in še to zgolj za 3 dni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti odločilno za priznanje oziroma odklonitev pravice do začasnega nadomestila po ZIUZEOP. Odločilno je, da tožnik po prenehanju zaposlitve za določen čas ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po ZUTD, ker je bil zaposlen le 6 mesecev, pred tem dopolnjena zavarovalna doba v trajanju 15 let 7 mesecev in 28 dni pa se je tožniku že upoštevala pri priznanju denarnega nadomestila za primer brezposelnosti z odločbo z dne 6. 2. 2019 in se mu skladno s prvim odstavkom 69. člena ZUTD ne more ponovno upoštevati.

Vlada RS je dne 14. 5. 2020 sprejela in objavila Odlok o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS - COV-2, s katerim je na območju Republike Slovenije preklicala epidemijo (1. člen Odloka). Hkrati je v 3. členu določila, da z dnem uveljavitve Odloka preneha veljati Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 na območju Republike Slovenije. Vlada RS je torej prenehanje epidemije vezala na dan uveljavitve Odloka, pri čemer iz 4. člena Odloka izhaja, da le-ta začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS. Ker je bil Odlok objavljen 14. 5. 2020, to pomeni, da je začel veljati 15. 5. 2020, kar pomeni, da s 15. 5. 2020 ni bila več razglašena epidemija na območju Republike Slovenije.