9. člen ZIUPPP
( prenehal veljati)
(črtan)
- VDSS Sodba Pdp 459/2021Višje delovno in socialno sodišče · 2021
Pritožba neutemeljeno izpodbija utemeljenost razloga za odpoved s tem, ker bi lahko toženka namesto odpovedi uporabila milejši ukrep, to je odreditev tožnici začasnega čakanja na delo, pri čemer ji je interventna zakonodaja za preprečevanje posledic pandemije COVID-19 zagotavljala vračilo nadomestila plače. Sodišče ne more presojati in posegati v poslovne odločitve delodajalca. Toženka kot delodajalec ni bila dolžna sprejeti pomoči države. Pred podajo odpovedi sprejet in uveljavljen ZIUPPP je določal, da mora v primeru prejema pomoči delodajalec ohraniti delovna mesta delavcev na začasnem čakanju na delo najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo, sicer mora v skladu z 9. členom ZIUPP prejeta sredstva vrniti. Ker v času podaje odpovedi ni bilo mogoče predvideti, koliko časa bo epidemija trajala, toženka ni mogla predvideti, koliko časa in v kakšni obliki bo možna pomoč države. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stimulativni del plače ne predstavlja fiksnega zneska ter da je bil tudi pogojen s številom kvote opravljenih ur dela. Ker tožnica po 17. 3. 2020 (do 14. 4. 2020) ni več delala, odpoved pa je zakonita, je bil zahtevek v tem delu pravilno z
- VDSS Sodba Pdp 224/2021Višje delovno in socialno sodišče · 2021
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ima delodajalec z Ustavo RS zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude (v katere okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog) in da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni sprejela predvidenih državnih ukrepov za ohranitev delovnih mest. Država je sicer delodajalcem res nudila subvencije za čas čakanja na delo doma, subvencionirala krajši delovni čas in krila nadomestila za čas odrejene karantene, vendar pa delodajalcu ni mogoče očitati, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že zato, ker ni sprejel ukrepov državne pomoči. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da delodajalci niso bili dolžni sprejeti pomoči države, če so ocenili, da kljub le-tej ne bodo mogli ohraniti delovnih mest najmanj 6 mesecev po začetku začasnega čakanja na delo. Po 9. členu ZIUPPP, bo moral delodajalec v takem primeru sredstva vrniti. In ker ni bilo mogoče predvideti, koliko časa bo epidemija trajala, delodajalec tudi ni mogel predvideti, koliko časa in v kakšni obliki bo možna pomoč države. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila pomoč države namenjena ohranitvi d
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 13. 10. 2021Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VDSS Sodba Pdp 459/2021Višje delovno in socialno sodišče · 13. 10. 2021
Pritožba neutemeljeno izpodbija utemeljenost razloga za odpoved s tem, ker bi lahko toženka namesto odpovedi uporabila milejši ukrep, to je odreditev tožnici začasnega čakanja na delo, pri čemer ji je interventna zakonodaja za preprečevanje posledic pandemije COVID-19 zagotavljala vračilo nadomestila plače. Sodišče ne more presojati in posegati v poslovne odločitve delodajalca. Toženka kot delodajalec ni bila dolžna sprejeti pomoči države. Pred podajo odpovedi sprejet in uveljavljen ZIUPPP je določal, da mora v primeru prejema pomoči delodajalec ohraniti delovna mesta delavcev na začasnem čakanju na delo najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo, sicer mora v skladu z 9. členom ZIUPP prejeta sredstva vrniti. Ker v času podaje odpovedi ni bilo mogoče predvideti, koliko časa bo epidemija trajala, toženka ni mogla predvideti, koliko časa in v kakšni obliki bo možna pomoč države. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stimulativni del plače ne predstavlja fiksnega zneska ter da je bil tudi pogojen s številom kvote opravljenih ur dela. Ker tožnica po 17. 3. 2020 (do 14. 4. 2020) ni več delala, odpoved pa je zakonita, je bil zahtevek v tem delu pravilno z
- VDSS Sodba Pdp 224/2021Višje delovno in socialno sodišče · 2. 7. 2021
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ima delodajalec z Ustavo RS zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude (v katere okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog) in da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni sprejela predvidenih državnih ukrepov za ohranitev delovnih mest. Država je sicer delodajalcem res nudila subvencije za čas čakanja na delo doma, subvencionirala krajši delovni čas in krila nadomestila za čas odrejene karantene, vendar pa delodajalcu ni mogoče očitati, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že zato, ker ni sprejel ukrepov državne pomoči. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da delodajalci niso bili dolžni sprejeti pomoči države, če so ocenili, da kljub le-tej ne bodo mogli ohraniti delovnih mest najmanj 6 mesecev po začetku začasnega čakanja na delo. Po 9. členu ZIUPPP, bo moral delodajalec v takem primeru sredstva vrniti. In ker ni bilo mogoče predvideti, koliko časa bo epidemija trajala, delodajalec tudi ni mogel predvideti, koliko časa in v kakšni obliki bo možna pomoč države. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila pomoč države namenjena ohranitvi d