250. člen EZ-1-UPB2

V postopku ugotavljanja presežka oziroma primanjkljaja omrežnine že po naravi stvari ne moremo govoriti o dodatnem upoštevanju novih nepredvidenih stroškov, če so bili ti stroški upoštevani (torej predvideni), tj. priznani že v regulativnem okviru za obdobje, v katerem so ti stroški nastali. Ali gre v vsakem konkretnem primeru za tak strošek, pa je vprašanje dejanskega stanja, tj. ugotavljanja dejstev, iz katerih izhaja, da je bil strošek v regulativnem okviru upoštevan kot nadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja (NSDV). Ni pa mogoče te ugotovitve sprejeti kar na podlagi splošnega stališča, da so vsi stroški nalog iz 160. člena EZ-1, nadzorovani stroški. Iz zakonske ureditve EZ-1 in določb Akta o metodologiji 2015 izhaja, da ima določitev upoštevanja obravnavanih nenadzorovanih stroškov svoj smisel le, če se kot "nove naloge" po tej določbi razume ne le nove, z zakonom določene obveznosti (torej ne le nove naloge poleg nalog iz 160. člena EZ-1), temveč tudi s katerimkoli splošnim aktom na novo določeno obveznost oziroma opravilo ali nov način izvajanja oziroma zagotavljanja že določenih obveznosti oziroma zahtev, ki jih ni mogoče izpolniti brez dodatnih stroškov. Tudi

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je Upravno sodišče kršilo četrti odstavek 64. člena ZUS-1 s tem ko je dopustilo, da je tožena stranka v ponovljenem postopku odločanja o izdaji soglasja k regulativnemu okviru in tarifnim postavkam omrežnine s sklicevanjem na zadržan sodni nadzor glede pravil stroke odstopila od pravila vezanosti na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in svojo odločbo oprla na 16. člen Akta o metodologiji/18, čeprav je Upravno sodišče v predhodnem postopku ugotovilo, da je nezakonit in prepovedalo njegovo uporabo v ponovljenem postopku? Ali sprememba podatkov v obrazcu, na katerem je vložen zahtevek za odločanje o soglasju k regulativnemu okvirju, pomeni nedovoljeno spremembo zahtevka po 133. členu ZUP in prvem odstavka 254. člena EZ-1, četudi takšna sprememba zahtevka pomeni upoštevanje stališč sodbe Upravnega sodišča RS, s katero je bila prvotna odločba tožene stranke odpravljena? Ali so določbe Akta o metodologiji/18 po svoji vsebini strokovna pravila glede finančne regulacije in če ja, ali glede njih velja zadržana sodna presoja, zato se sodišču v takih primerih ni treba opredeliti do tožnikovih navedb o njihovi nezakon

Glede na povedano, kot izhaja tudi iz razlogov iz obrazložitve izpodbijanega akta, sodišče sodi, da v obravnavanem primeru glede na razloge, kot jih navaja toženka, ki jim sodišče sledi, da gre v primeru metodologije za pravila stroke, ki jih je toženka izdala na podlagi pooblastila EZ-1, ki ga tudi ni prekoračila. Po presoji sodišča je toženka v zadostni meri in argumentirano pojasnila razloge, zaradi katerih je v ponovnem postopku izdaje soglasja k regulativnemu okviru tožnika uporabila med drugim tudi določbo 16. člena metodologije, na katero napotuje EZ-1.

Dejstvo, da je tožnica v določenem obdobju pred veljavnostjo navedenega predpisa realizirala določene stroške, ki bi se glede na ureditev iz Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja distribucijskega sistema zemeljskega plina upoštevali kot osnova za določitev pričakovanih stroškov (NSDV), z novim aktom pa se ti stroški za določitev pričakovanih stroškov (NSDV) na enak način več ne upoštevajo, ne pomeni povratnega posega v nastali pravni položaj. Omrežnina, ki jo v določenem regulativnem obdobju operater sistema lahko zaračunava odjemalcem, je odvisna od priznanih upravičenih stroškov v regulativnem okviru za to regulativno obdobje. Za obravnavano presojo, ali je ureditev iz 16. člena Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina v skladu z zakonom, je bistveno, da EZ-1 v četrtem odstavku 250. člena določa, da mora s splošnim aktom določena metodologija operaterjem zagotavljati pokritje vseh letnih upravičenih stroškov.

Bistveno je, da gre za nove, še ne predvidene stroške, ki so nastali operaterju zaradi predpisanega obveznega opravila, ki se mu operater ne more izogniti. Izpolnjevanje nadaljnjih pogojev, da nova naloga izhaja iz predpisa in da jo je moral operater začeti izvajati v zadevnem regulativnem obdobju, v obravnavanem primeru nista sporna. Če je bilo treba akt v tem delu posebej spremeniti z navedbo, „da se med nove naloge ne šteje nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječih nalog“, iz tega logično izhaja, da se je pred tem lahko glede na prejšnje besedilo kot novo nalogo razlagalo tudi nadgradnjo ali spremembo izvajanja že obstoječe naloge, sicer v tem delu Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina ne bi bilo treba spreminjati.

Nova naloga po določbi 50. člena Akta o metodologiji je po določbi vsako obveznost opravilo, ki povzroča nove stroške in odhodke. Bistveno torej je, da gre za nove, še ne predvidene stroške, ki so nastali operaterju zaradi predpisanega obveznega opravila, ki se mu operater ne more izogniti. Reguliranje mora biti izvedeno tako, da je operaterju zagotovljeno pokritje vseh upravičenih stroškov. To pomeni, da je treba razlagati tako, da spadajo v okvir dejanskih nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja stroški in odhodki za vse nove naloge, torej tudi nova obvezna opravila za obstoječe bolj kompleksne naloge, ki dejansko povzročajo stroške in odhodke.