93. člen ZNP-1

Namen določbe 203. člena DZ je starše opozoriti na varstvo koristi otroka, jih spodbuditi k sporazumni ureditvi in seznaniti z mediacijo. Uvrstitev tovrstnih postopkov med postopke za varstvo koristi otroka je treba razlagati v smislu same kvalifikacije postopka in uporabe posebnih pravil nepravdnega postopka (npr. hitrost, preiskovalno načelo...), ne pa kot avtomatično širitev obveznosti iz 203. člena DZ, ki je po svoji dikciji vezana na starša kot predlagatelja v razmerjih glede mladoletnega otroka. Določba 93. člena ZNP-1 ne ustvarja samostojne obveznosti predhodnega svetovanja; ta je urejena specialno v 203. členu DZ in je strukturno vezana na vlogo staršev v razmerjih glede mladoletnih otrok.

V času poletnega poslovanja sodišča razpisujejo naroke in odločajo v nujnih zadevah, v teh zadevah pa procesni roki tečejo. Nujne zadeve so tudi izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok. Tudi postopki, v katerih se odloča o preživljanju otroka (torej tudi postopek izterjave preživnine, ki je v zvezi s tem postopkom), so postopki za varstvo koristi otroka ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori ali spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva. Glede na navedeno je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva predstavlja nujno zadevo, pravilna.

Nujne zadeve so tudi izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok. Nujni so namreč tudi postopki, v katerih se odloča o preživljanju otroka, torej tudi postopek izterjave preživnine, ki je v zvezi s tem postopkom.

Značilnost nepravdnega postopka je nevezanost sodišča na morebitno predlagani način ureditve razmerja. Vendar ta značilnost ni absolutna. Sodišče ne more urejati razmerij mimo predloga, ne sme se lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana. Omejitve nevezanosti lahko določajo tudi drugi zakoni, ki urejajo razmerja, o katerih se odloča v nepravdnem postopku. Taka je določba 196. člena DZ, po kateri se »preživnina […] določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine« .

Glede na 2. alinejo prvega odstavka ZNP-1 je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva (s sklepom o izvršbi je bila dovoljena izvršba za izterjavo preživnine) predstavlja nujno zadevo po 83. členu ZS. Ker po drugem odstavku 83. člena ZS v takih zadevah roki med poletnim poslovanjem tečejo, je sodišče prve stopnje praivlno zaključilo, da je ugovor, vložen 1. 9. 2023 zoper sklep o izvršbi, ki ga je dolžnik prejel 26. 7. 2023, vložen po preteku osemdnevnega ugovornega roka (ki se je iztekel z dnem 3. 8. 2023), vložen po preteku osemdnevnega ugovornega roka (ki se je iztekel z dnem 3. 8. 2023) in je zato prepozen (343. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je zato dolžnikov ugovor pravilno zavrglo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek (oz. pravilno predlog) s tem, ko je preživnino določilo od vložitve predloga dalje.

Predlog za spremembo preživnine je vložila mati. Med postopkom je hči postala polnoletna. Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo predlagateljica (mati). Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrglo, češ da je preživninska upravičenka postala polnoletna ter da je s tem mati izgubila procesno legitimacijo. S takšno odločitvijo je procesno nedopustno poseglo v njeno pravico do pritožbe ter ji v nasprotju z njenim položajem formalne udeleženke odreklo status upravičene oseb po 32. členu ZNP-1.

Postopka za uveljavljanje preživnine mladoletnih in polnoletnih otrok se tako pomembno razlikujeta, da to upravičuje odločitev o razdružitvi postopkov. V preživninskih zadevah sodišče odmeri preživnino po cenah na dan sodne odločbe, morebitnim zviševanjem cen življenjskih potrebščin pa služi revalorizacija. Stanovanjski stroški (najemnina, stroški elektrike, vode itd.) se delijo po enakih delih med vse stanovalce. V družinskih postopkih velja pravilo, da sodišče stroške porazdeli po prostem preudarku.

Sodišče ne more slediti tožnikovemu ugovoru, da, ker poročilo oziroma mnenje izda samostojna institucija, s tem postane posamični upravni akt, zoper katerega so dopustna pravna sredstva po ZUP oziroma ZUS-1, saj gre še vedno za mnenje, ki je bilo izdelano za potrebe nepravdnega postopka, na poziv sodišča, ki je stvarno pristojno za odločanje o zadevi. Svoj ugovor zoper mnenje pa (je) lahko tožnik poda(l) v nepravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kjer postopek zaradi varstva koristi otrok teče. Tudi iz tega razloga (torej, ker ima tožnik v nepravdnem postopku možnost uveljavljati svoje pravice) pogoji za obravnavanje te tožbe v subsidiarnem upravnem sporu niso podani.

Postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok, tako glede ukrepov trajnejšega značaja kot glede začasnih odredb, se lahko začne po uradni dolžnosti, kar pomeni, da lahko Vrhovno sodišče, če v takem postopku ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, poseže v pravnomočno odločbo. Preden višje sodišče zavrže pritožbo, češ da podpisnik pritožbe nima deponiranega generalnega pooblastila oziroma nima opravljenega pravniškega državnega izpita, mora vselej skrbno preveriti okoliščine vložitve pritožbe in dejstva, na katera opre svojo odločitev, ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Nepravilna uporaba navedenih določb namreč vodi v zavrženje pritožbe, to pa pomeni odklonitev vsebinskega odločanja o pritožbi, in, če je taka odklonitev brezbrižna, poseg v človekovo pravico iz 25. člena Ustave. Prav posebno pozornost mora višje posvetiti pritožbam v nepravdnih postopkih, ki tečejo v zvezi z otrokom oziroma varovanjem njegovih koristi, še posebej, kadar je pritožnik center za socialno delo, ki mu zakon (v enakem obsegu, kot to velja za sodišče) nalaga, da mora izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo n

Za obe dekleti je nedvomno koristno, da izkoristita možnost bivanja v tujini, ki jo ponuja materina napotitev na delo, si s tem širita obzorja, se naučita jezika, obogatita znanje in izgradita svojo osebnost. Pogojevanje soglasja nasprotnega udeleženca za bivanje v tujini in šolanje z znižanjem njegove preživninske obveznosti izkazuje nesposobnost preseganja lastnih interesov in nezmožnost zasledovanja otrokove koristi. Ob ugotovitvi, da se skupna vzgoja in varstvo že dlje časa ne izvajata in sta zgolj zapisana na papirju, da je A. A. od očeta odtujena, da si želi biti zaupana v vzgojo in varstvo materi, ki boljše prepoznava njene potrebe in koristi, da med udeležencema ni tvorne komunikacije in da sta starša zaradi selitve predlagateljice in otrok v tujino fizično oddaljena, kar še nadalje onemogoča hitro skupno odločanje o dnevnih vprašanjih, je sprejeta odločitev o spremembi vzgoje in varstva v največjem interesu otroka. Pred uveljavitvijo DZ je sodišče o sporih iz razmerij med starši in otroci odločalo v pravdnem postopku. Ker so bila splošna načela o povrnitvi pravdnih stroškov v pravdi neprimerna, je ZPP v 413. členu kot temeljno pravilo uzakonil merilo prosteg

Skladno z določbo 4. točke tretjega odstavka 83. člena ZS spadajo po nujne zadeve tudi izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok. Pritrditi je sicer pritožbi, da DZ v 7. točki tretjega dela določa ukrepe za varstvo koristi otrok, ki obsegajo začasne odredbe, nujni odvzem otroka ter ukrepe trajnejšega značaja. Vendar pa navedeno ne utemeljuje zaključka, da ti ukrepi dejansko obsegajo vse postopke v zvezi z varstvom koristi otroka. Nenazadnje iz 93. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) izhaja, da so postopki za varstvo koristi otrok tudi postopki, v katerih se odloča o preživljanju otroka. Ker se Sklad primarno financira iz sredstev, pridobljenih z izterjavo terjatev in le subsidiarno iz sredstev, pridobljenih iz proračuna (drugi odstavek 13. člena in drugi odstavek 14. člena ZJSRS), pa razlaga, po katerih je izterjava nadomestila preživnine nujna zadeva po 83. členu ZS sledi tudi namenu določitvi izjem s 83. členom ZS, saj se na tak način ohranjajo sredstva Sklada in s tem varuje premoženje. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da predmetna zadeva predstavlja nujno zadevo po 83. členu ZS, pravilen.

Z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ ni pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje. ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na dru

V izjemnih okoliščinah lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom največje otrokove koristi. Kazensko sodišče mora v takem primeru glede na vsebino ustavno varovanih vrednot in glede na okoliščine vsakega posameznega primera presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati večjo vrednost. Staršu, ki je glede na okoliščine posameznega primera ravnal v otrokovo največjo korist, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, katerega sankcioniranju je namenjeno kaznivo dejanje iz prvega odstavka 190. člena KZ-1. Za sodne odločbe, izdane v pravdnem in nepravdnem postopku v razmerjih med starši in otroki, se predpostavlja, da varujejo načelo največje koristi otroka; le v izjemnih okoliščinah lahko dejanski, novo nastali interesi otroka, prevladajo že ugotovljene največje koristi otroka. Obramba novonastalih koristi otroka ali izjemnih okoliščin, ki niso bile že predmet presoje sodišča v pravdnem postopku glede otrokovih največjih koristi, ni uspela izkazati, zato je sodišče prve stopnje glede na vsebino ustavno varovanih vrednot in glede na okoliščine predmetnega primera utemeljeno in pravilno presodilo, da obdolženec z očitanim ravnanjem

Pritožnik niti ne zatrjuje, da naj bi imeli mld. otroci poleg stalnega prebivališča, ki je pri nasprotni udeleženki, še (prijavljeno) začasno prebivališče v drugem kraju (pri njem v S...) in da se da po okoliščinah domnevati, da bodo tam prebivali daljši čas, to je vseh okoliščin, ki so zahtevane za uporabo prvega odstavka 13. člena ZNP-1. Gre za postopek za ureditev razmerja med starši in otroki (glej 93. člen ZNP-1), zato je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotne udeleženke za odločitev o krajevni pristojnosti pravilno uporabilo 11. in 13. člen ZNP-1. Zadnje skupno prebivališče nepravdnih strank in mld. otrok za presojo pristojnosti po navedenih določbah ZNP-1 ni pravno relevantna okoliščina, medtem ko je zavzemanje pritožnika za uporabo 14. člena ZNP-1 zmotno.

Nepomembna je okoliščina, ali je morala predlagateljica pridobiti soglasje nasprotnega udeleženca v smislu 113. člena ZZZDR (151. člen DZ) oziroma iskati pomoč pristojnega centra za socialno delo, če sporazum z nasprotnim udeležencem ni (ne bi) bil možen, saj to v ničemer ne vpliva na presojo o utemeljenosti odvzema roditeljske pravice (starševske skrbi).