52. člen ZNP-1

Sodišče prve stopnje si pri odločitvi za prešolanje ni zatiskalo oči pred možnostjo premostitvene stiske, vendar je pravilno poudarilo potrebo po dolgoročni stabilnosti otrokovega bivanja, šolanja in druženja. Pogoja za preložitev naroka (prvi odstavek 115. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Nasprotni udeleženec je preložitev naroka predlagal šele na naroku samem, pri čemer ni navedel, zakaj tega ni storil prej. Še bolj pomembno je, da niti na naroku niti v pritožbi ni izkazal opravičljivega razloga za preložitev.

Preživninska obveznost do mladoletnih otrok predstavlja naravno in strogo obveznost, ki od staršev terja, da poiščejo in izkoristijo vse možnosti za pridobitev finančnih sredstev, ki bodo omogočila zadovoljevanje potreb otrok in njihov zdrav razvoj. To pa pomeni, da se pri oceni pridobitne zmožnosti ne upoštevajo le zagotovljeni prihodki, temveč vsi prihodki, ki jih je preživninski zavezanec glede na izobrazbo, poklic, starost, zdravstveno stanje in delovno zmožnost sposoben doseči, pa tudi vsi drugi možni finančni viri.

Glede na to, da je otrok tekom postopka postal polnoleten, z njegovo polnoletnostjo pa je starševska skrb nasprotnega udeleženca prenehala, je odpadel tudi njegov pravni interes za uveljavljanje takšnih zahtevkov in drugih zahtevkov, ki izhajajo iz starševske skrbi. Po določbi 52. člena ZNP-1 nastopijo pravne posledice sklepa, s katerim se spremeni družinsko razmerje, z njegovo pravnomočnostjo. Zato pa v primeru, ko mladoletni otrok tekom postopka postane polnoleten, za odločanje o zahtevi starša o njegovem zaupanju v vzgojo in varstvo ter za druge zahtevke v zvezi z uresničevanjem starševske skrbi, ni več pravne podlage. Takšne pa tudi ni za preživninski zahtevek, saj s polnoletnostjo postane zanj aktivno legitimiran otrok, starš pa izgubi upravičenost za njegovo zastopanje.

Sodišče prve stopnje je pri izbiri ukrepa ustrezno pretehtalo načelo najmilejšega ukrepa. Oba starša zaradi svojega nezrelega osebnostnega funkcioniranja in pomanjkljivih starševskih kapacitet nista bila zmožna obvladovati izredno konfliktne družinske situacije, deklici sta vpletala v partnerski konflikt, njuno ravnanje pa je predstavljalo čustveno zlorabo, ki povzroča pri otrocih dolgotrajno spremenjen osebnostni razvoj. Deklici zaradi nezmožnosti staršev, da obvladujeta negativna čustva do drugega starša, in stalnega vpletanja v partnerski konflikt odraslih, ne doživljata občutka varnosti, ki ga takšno ravnanje stalno ruši. To se kaže v zmedenosti, ne upata izražati pozitivnih čustev do enega starša, ker pričakujeta, da drugemu to ne bo všeč, staršema sta lojalni, nimata pa varne čustvene navezanosti na nobenega od njiju. Takšne nespodbudne razmere so narekovale umik otrok iz domačega okolja, saj sta deklici nujno potrebovali stabilnost in varnost, prva nasprotna udeleženka pa soglasja za namestitev v zavod ni podala, zato je bila sodna intervencija potrebna. Sodišče v nepravdnem postopku za varstvo koristi otrok ni vezano na predlog predlagatelja in zato s tem, ko je pl