19. člen ZNP-1

Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito.

O tem, katero namembnost je treba upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi razlastitve, odloča sodišče v nepravdnem postopku. To velja, četudi utemeljuje predlagatelj namembnost in s tem višino odškodnine z dejstvom, da je bil dejansko nedovoljeno razlaščen že pred izdajo razlastitvene odločbe.

Spremembo preživnine lahko pogojuje le bistvena sprememba okoliščin, na podlagi katerih je bila določena. Po splošnem pravilu se preživnina za mladoletnega otroka običajno nakazuje na bančni račun otrokovega zakonitega zastopnika (torej starša, pri katerem otrok prebiva). Pri preživnini za polnoletno osebo pa se preživnina nakazuje neposredno upravičencu. V primerih skupnega starševstva se preživnina praviloma nakazuje tistemu od staršev, ki je z otrokom več časa. Starša se sicer lahko sporazumno dogovorita, da se preživnina nakazuje neposredno na otrokov bančni račun, če je to v korist otroka. Sodišče ima diskrecijsko pravico pri odločanju o načinu izpolnjevanja preživninske obveznosti, vendar mora vedno slediti načelu koristi otroka. Ključno je, da je vsak primer individualno obravnavan glede na okoliščine in potrebe otroka ter zmožnosti staršev, pri čemer je vodilo vedno korist otroka. Žepnina je običajno namenjena osebnemu razpolaganju otroka in predstavlja manjši denarni znesek, ki ga otrok lahko porabi po svoji presoji za osebne potrebe (npr. nakup sladkarij, iger, oblačil po lastni izbiri itd.). Preživnina pa pokriva vse življenjske stroške otroka, vklju

O predlogu za preživljanje zakonca, podanem v postopku za razvezo zakonske zveze, se odloča v istem postopku, torej po pravilih nepravdnega postopka, ki velja za razvezo zakonske zveze.

Razloge, zakaj je za najemnico neprofitnega stanovanja v obravnavani zadevi treba določiti predlagateljico in ne nasprotnega udeleženca, je sodišče prve stopnje odlično strnilo v 58. točki obrazložitve: Pričakovanje nasprotnega udeleženca, da ostane najemnik stanovanja, ob tem, ko je s svojim nasilnim vedenjem povzročil stanovanjski problem, in ob tem, ko si prisvaja vse koristi premoženja, ki sta ga s predlagateljico ustvarila skupaj, in na ta način predlagateljici preprečuje ali vsaj znatno otežuje, da si iz njega zagotovi stanovanje, primerljivo tistemu, ki ga zase pričakuje sam, ne more uživati pravnega varstva.

Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.

Pravnomočno je že odločeno o pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, ki je nepravdni postopek ustavilo in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa nadaljevalo postopek po pravilih pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, v skladu z 19. členom Zakona o nepravdnem postopku- ZNP-1, (II N 320/2021 z dne 5. 10. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 913/2022 z dne 9. 1. 2023), zato sodišče druge stopnje na tovrstne pritožbene navedbe ponovno ne odgovarja. V predmetnem postopku je sporno, ali je tožnica upravičena od toženca kot bivšega zakonca zahtevati preživnino. Slednje pa po oceni sodišča druge stopnje, tudi upoštevaje dejstvo, da je tožnica bila solastnica navedenih nepremičnin do ene polovice, predstavlja premoženje, ki bi tožnici omogočalo sredstva za preživljanje in z izročitvijo katerih si je slednja prav to - popolno dosmrtno oskrbo, tudi izgovorila, ko je sklenila Sporazum. S tem pa ima tožnica zadostna sredstva za preživljanje in pogoji iz 100. člena DZ niso izpolnjeni.

Predlagatelji so v postopku navajali, da so preko pravnih prednikov do svojih nepremičnin v M. že več kot 70 let dostopali po poti, ki pelje po nepremičninah v lasti nasprotnega udeleženca. Na podlagi teh dejanskih navedb je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tej zadevi ne gre za postopek za dovolitev oziroma določitve nujne poti po določbah od 175. do 178. člena ZNP-1, temveč za spor glede priposestvovanja služnosti voženj po utrjeni in asfaltirani cesti, ki se uporablja za dostop do stanovanjskih hiš in ostalih nepremičnin, ki so v lasti predlagateljev v zatrjevani dobi več kot 70 let. Za reševanje takih sporov pa je pristojno odločati sodišče v pravdnem postopku.

Pravilno je stališče pritožnika, da so stroški, ki jih je imel s tem, ko je na predlog tožnice vsebinsko odgovoril, stroški tega postopka in ne morda postopka II N 000/2021, ki ga vodi sodišče po predlogu toženca. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da se ta pravdni postopek ni začel šele s prejemom tožničinega predloga (tožbe) na pravdni oddelek, ampak z vložitvijo predloga (tožbe) na sodišče. Da se postopek po odstopu z nepravdnega na pravdni oddelek (po sicer drugačnih postopkovnih pravilih) nadaljuje in ne ponovno začne, jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 19. člena ZNP-1.

Ker gre za spor o lastnini zemljišča, ki pripada k stavbi, ga je potrebno obravnavati po pravilih pravdnega postopka, zato je sodišče prve stopnje nepravdni postopek ureditve meje pravilno ustavilo.

Predlog se zavrne.

Ker v okviru nepravdnega postopka za ureditev družinskih razmerij ni mogoče uveljavljati verzijskega oziroma obogatitvenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje skladno z 19. členom ZNP-1 v tem delu postopek ustaviti in glede tega dela zahtevka po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka nadaljevati postopek po pravilih pravdnega postopka, saj se preživninski verzijski zahtevki uveljavljajo s tožbo v pravdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepravdni postopek ustavilo in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa nadaljevalo postopek po pravilih pravdnega postopka, pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, v skladu z 19. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

Na sodišču je pravica, da po uradni dolžnosti izbere vrsto postopka za odločanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljev zahtevek zaradi posega v njegove osebnostne pravice obligacijski, kar pomeni, da bi se moral obravnavati po pravilih pravdnega postopka, zato ni pravne podlage, da bi se ta zahtevek obravnaval po pravili nepravdnega postopka iz 7. oddelka ZNP-1. Ker se predlagateljev zahtevek ni obravnaval po pravilih pravdnega postopka, je bila storjena relativna kršitev postopka, ki pa ni vplivala na zakonitost sklepa.

Sodišče druge stopnje pritrjuje predlagateljici v pritožbi, da iz vsebine njene vloge, to je obvestila sodišču o preklicu oziroma umiku soglasja za prijavo poslovnega naslova in sedeža, ni mogoče sklepati, da je predlagateljica po vsebini predlagala izbris zavoda iz sodnega registra brez likvidacije. Bistveni del njene vloge se namreč nanaša na njen predlog, da sodišče zavod po njenem zastopniku pozove k spremembi poslovnega naslova in sedeža ter iz registra izbriše poslovni naslov in sedež na naslovu, vpisanem v sodni register. Zato je že v izhodišču zmotno materialnopravno stališče v izpodbijanem sklepu registrskega sodišča, da je bil predlagan izbrisni postopek po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, ker iz vsebine vloge predlagateljice slednje ne izhaja.

MO je na podlagi oblikovalne odločbe upravnega organa pridobila t. i. prisilno pravico do prepovedi odtujitve in obremenitve. Drži sicer, da je bila v zemljiško knjigo vpisana z zaznambo in ne z vknjižbo (ki je po določbi 27. člena ZZK - namenjena vpisu pravic), a to ne pomeni, da ne gre za pravico.

Izdatke oziroma stroške preživljanja se uveljavlja s tožbo, torej v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da bi bilo treba postopek po omenjenem zahtevku opraviti po pravilih pravdnega postopka in pravilno odločilo, da se nepravdni postopek ustavi in nadaljuje po pravilih pravdnega postopka. Za odločanje o zadevah iz družinskega zakonika so na prvi stopnji stvarno pristojna okrožna sodišča, razen če drug zakon določa drugače.

Po določbi 167. člena Zakona o nepravdnem postopku sodišče v postopku za ureditev meje uredi mejo med nepremičninami, če je ta sporna, razen če zakon izključuje sodno ureditev meje. Če je med udeleženci spor o določeni površini nepremičnine (lastninski spor), pri čemer meja ni sporna, ne gre za ureditev meje.

V postopku za ureditev meje se ne odloča neposredno o lastninski pravici na zemljišču, temveč le o določitvi meje med dvema parcelama.