139. člen ZNP-1

Zamudne obresti, kot oblika denarnega nadomestila zaradi omejitve uporabe nepremičnine pred pravno razlastitvijo, lastniku pripadajo vse od odvzema posesti na nepremičnini, zgolj obračunajo se ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, saj do takrat ni osnove, od katere bi se izračunal odstotni delež in ni znan čas, v katerem obresti tečejo. Zamudne obresti se torej zgolj odmerijo ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, pravica do njihovega plačila pa nastaja kontinuirano v času omejene uporabe nepremičnine. Zamejitev višine zamudnih obresti iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne velja za čas pred začetkom uporabe ZUreP-3 1. 6. 2022.

O tem, katero namembnost je treba upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi razlastitve, odloča sodišče v nepravdnem postopku. To velja, četudi utemeljuje predlagatelj namembnost in s tem višino odškodnine z dejstvom, da je bil dejansko nedovoljeno razlaščen že pred izdajo razlastitvene odločbe.

Iz revizijske odločitve izhaja, da lahko predlagatelj sporne predsodne stroške uveljavlja v skladu s 139. členom ZNP-1, ki izrecno ureja povrnitev stroškov nastalih v postopku za določitev odškodnine in predstavljajo materialno pravno podlago za utemeljenost stroškov nastalih pred sodnim postopkom, saj gre za stroške, ki so nastali zaradi postopka. S tem pa prisojena višina odškodnine ni enaka ponujeni odškodnini pred nepravdnim postopkom določitve odškodnine, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, zato je v skladu s 139. členom ZNP-1 nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagatelju stroške nepravdnega postopka in stroške, ki so nastali predlagatelju pred postopkom, v fazi pogajanj pred samim sodnim postopkom. Stroški postopka za določitev odškodnine po ZNP-1 se določajo glede na višino naložene odškodnine, po Odvetniški tarifi veljavni v času opravljenih storitev.

Razlaščenčevi odvetniški in drugi njegovi stroški predsodnega ugotavljanja in določanja razlastitvene odškodnine niso del razlastitvene odškodnine in se o njih ne odloči kot o delu odškodnine za škodo. Stroški namreč niso posledica same razlastitve in zato ne predstavljajo škode zaradi razlastitve nepremičnin. Gre za stroške, ki so nastali zaradi določanja višine odškodnine zaradi razlastitve.

Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da je sicer res, da je na podlagi jezikovne razlage 139. člena ZNP-1 mogoče sklepati, da stroške postopka krije upravičenec do odškodnine zmeraj takrat, ko prisojena višina odškodnine ne presega vrednosti, ki je bila v skladu z zakonom ponujena upravičencu pred začetkom sodnega postopka. Vendar jezikovna razlaga ni edina merodajna. Zgodovinska razlaga 139. člena ZNP-1 pokaže, da je bil razlog za uveljavitev nove določbe o stroških, ki odstopa tako od splošnega pravila o kritju stroškov v nepravdnem postopku kakor tudi od ureditve po prej veljavnem Zakonu o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ta, da je "glede na podatke iz prakse sodni postopek za določitev odškodnine velikokrat sprožen neutemeljeno in je prisojena višina odškodnine pogosto enaka ponujeni odškodnini zunajsodnega postopka ali včasih celo nižja, to pa neutemeljeno obremenjuje sodišče, sodno osebje, državne odvetnike," zato naj po mnenju zakonodajalca "stroške postopka za določitev odškodnine krije zavezanec za plačilo odškodnine le v primerih, ko je prisojena odškodnina višja od ponujene odškodnine v upravnem postopku, sicer pa plača stroške upravičenec do odškodnine, ki

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je v konkretnem primeru pravilno materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da razlaščenčevi odvetniški in drugi njegovi stroški predsodnega ugotavljanja in določanja razlastitvene odškodnine (njegovega uspešnega dokazovanja napačnosti prvotnih cenitev in s tem posledično napačnosti prvotno podanih ponudb razlastitvene odškodnine s strani RS) niso del razlastitvene odškodnine in se o njih ne odloči kot o delu odškodnine za škodo, ki je razlaščencu nastala z razlastitvijo in zaradi razlastitve?

Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, lahko udeleženec v petnajstih dneh od prejema končne odločitve predlaga njeno dopolnitev. Določba velja analogno tudi za pritožbeni postopek.

Sodišče druge stopnje ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje iz 7. točke obrazložitve, da je obravnavana situacija podobna tisti, ko predlagatelj predlog umakne nemudoma po tem, ko je zahtevek izpolnjen.