106. člen ZNP-1

Pritrditi je namreč presoji sodišča, da mnenje CSD z verjetnostjo ne izkazuje, da bi bil mladoletni sin s strani očeta ogrožen tako, da bi bilo potrebno začasno takoj otroka dodeliti materi in z očetom določiti stike.

Glede na obrazloženo je sodišče v postopku sprejema ukrepa, s katerim je poseglo v starševsko skrb, ustrezno tehtalo tako ustavno pravico do starševstva, ki staršem primarno zagotavlja odločati tudi o vzgoji in izobraževanju svojih otrok, kot na drugi strani ali ravnanje staršev sledi otrokovi koristi ali jo ogroža.

Prvi trije predlagatelji so stari starši in stric sina nasprotne udeleženke, četrta predlagateljica pa je partnerka tretjega predlagatelja. Iz navedb v predlogu izhaja, da želijo prevzeti dejansko skrb za otroka (predvsem stari starši) in ga, če se izkaže, da ga je mati zapustila in je njena prava volja, da ga odda v posvojitev, sami posvojiti (otrokov stric in njegova partnerka). Upoštevaje določbi ZNP-1 (106. in 122. člen) je odločitev, da niso aktivno legitimirani za vložitev predlogov za odvzem otroka staršem in za posvojitev ter predlaganih začasnih odredb, pravilna. Splošne zakonske določbe o udeležbi ne širijo kroga predlagateljev, določenih v posebnih določbah ZNP-1. Določbe o postopku za podelitev starševske skrbi sorodniku ne pridejo v poštev, ker je ta institut po zakonu predviden za primer, ko otrok nima živih staršev (231. člen DZ). Predlagatelji domnevajo, da je mati otroka zapustila in ga oddala v posvojitev. V taki situaciji imata prva dva predlagatelja v skrbi za korist otroka legitimacijo za začetek postopka za postavitev otroka pod skrbništvo (113. člen ZNP-1), zakon pa določa tudi postopek za ureditev stikov med otrokom in drugimi osebani (142. člen DZ)

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek nadaljevalo po uradni dolžnosti, ker je ocenilo, da je nadaljevanje postopka potrebno za zavarovanje koristi A. A. Ker je bilo ugotovljeno, da starša ne zmoreta ustrezno poskrbeti za koristi A. A., sedaj njene pravice v in koristi v postopku varuje kolizijska skrbnica, ki v njenem imenu podaja tudi trditve, predlaga dokaze in se izreka o procesnem gradivu.

Sodišče prve stopnje je (smiselno) odločilo o prenehanju ukrepa, čeprav ni ugotovilo (niti ugotavljalo) zakonskih razlogov za takšno odločitev. Odločitev sodišča za ukrepanje po uradni dolžnosti je praviloma posledica otrokove (verjetne) ogroženosti in mora biti obrazložena - ne le z vidika ogroženosti, ampak tudi z vidika razlogov, ki terjajo poseg v družinska razmerja po uradni dolžnosti.

Glede na skupni interes vseh udeležencev postopka je prav, da vsi krijejo te stroške po enakih deležih, pri čemer krije polovico stroškov za nasprotna udeleženca proračun.

Postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok, tako glede ukrepov trajnejšega značaja kot glede začasnih odredb, se lahko začne po uradni dolžnosti, kar pomeni, da lahko Vrhovno sodišče, če v takem postopku ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, poseže v pravnomočno odločbo. Preden višje sodišče zavrže pritožbo, češ da podpisnik pritožbe nima deponiranega generalnega pooblastila oziroma nima opravljenega pravniškega državnega izpita, mora vselej skrbno preveriti okoliščine vložitve pritožbe in dejstva, na katera opre svojo odločitev, ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Nepravilna uporaba navedenih določb namreč vodi v zavrženje pritožbe, to pa pomeni odklonitev vsebinskega odločanja o pritožbi, in, če je taka odklonitev brezbrižna, poseg v človekovo pravico iz 25. člena Ustave. Prav posebno pozornost mora višje posvetiti pritožbam v nepravdnih postopkih, ki tečejo v zvezi z otrokom oziroma varovanjem njegovih koristi, še posebej, kadar je pritožnik center za socialno delo, ki mu zakon (v enakem obsegu, kot to velja za sodišče) nalaga, da mora izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo n

Pri odločanju o zaupanju otrok je bolj pomembno, da so otroci zaupani v vzgojo in varstvo tistemu od staršev, ki ima boljše starševske kapacitete, kot tistemu, pri katerem bi imeli boljše stanovanjske pogoje ali ki ostane v njihovem dotedanjem domu oziroma okolju. Trening starševskih veščin ni namenjen le staršem, ki otrokom povzročajo nasilje, namenjen je tudi moškim in ženskam, ki jim manjka starševskih veščin in potrebujejo dodatna znanja o vzgoji. Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca se ne upoštevajo samo dejanski prejemki, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, ampak tudi neizkoriščene možnosti, to so tiste, ki jih je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko izpolni svojo preživninsko obveznost, ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in tudi pred lastnim preživljanjem. Odsotnost otrokovih stikov z enim od staršev (do katere zaradi konfliktov med staršema hitro pride) lahko povzroči odtujitev, to pa nedvomno predstavlja škodo, ki je težko popravljiva.

V obravnavanem primeru je sodišče postopek vodilo na podlagi predloga centra za socialno delo za ukrep trajnejšega značaja po določilu 174. člena DZ (odvzem otroka staršem) in ne na podlagi začasne odredbe, zato pritožnica utemeljeno opozarja, da za takšen postopek ne velja izjema iz tretjega odstavka 106. člena ZNP-1.

V skladu z uveljavljeno sodno prakso je treba pri izdaji začasne odredbe o sporih iz razmerij med starši in otroki upoštevati izključno otrokovo korist. Narava začasnih odredb terja določene posebnosti v postopkih njihove izdaje, med katerimi je tudi ta, da sodišče v tem postopku odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti.

Eden od ukrepov za varstvo koristi otroka je tudi začasna odredba, katere izdajo je predlagala nasprotna udeleženka. Sodišče izreče ukrep, če ugotovi, da je otrok ogrožen (prvi odstavek 157. člena DZ). Pogoj za izdajo začasne odredbe pa je verjetna izkazanost, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Po citiranem določilu in po določilu 106. člena ZNP-1 lahko sodišče med postopkom odločanja o ukrepih za varstvo koristi trajnejšega značaja izda začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti. Pravica do stikov ni le pravica staršev, ampak predvsem pravica otrok, da imajo redne stike z obema staršema, v obravnavanem primeru tudi z odsotnim staršem, še posebej zato, ker so ti stiki že sicer okrnjeni zaradi življenja predlagatelja v tujini in konfliktnega odnosa predlagatelja in nasprotne udeleženke, ki se nista sposobna dogovarjati in delovati v korist otrok. V obravnavanem primeru ne gre za to, da brez stikov predlagatelju ne bi nastala nikakršna škoda, temveč za to, da je zaradi odsotnosti stikov ogrožen dolgoročen zdrav razvoj otrok.

Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev v postopku zavarovanja, upoštevaje tudi celotno dokumentacijo, ki je v spisu, nima pomislekov v odločitev, da je trenutno v največjo otrokovo korist, da do nadaljnjega ostaja nameščen v zavodu. Vsaka sprememba, ki se zgodi v času trajanja sodnega postopka, še ni razlog za spremembo predhodnih sodnih odločitev. Pritožnica očitno ne ločuje med otrokovo željo in otrokovo koristjo. Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Pri zapolnjevanju pojma otrokova korist namreč sodišče ne more upoštevati zgolj otrokovih želja in pričakovanj. Še več, če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči celo drugače, kot si želi otrok. Otrokova želja je torej le eden od kriterijev pri tehtanju njegove koristi. Pomembna je skupna ocena otrokove koristi in višje sodišče ne dvomi v presojo otrokove največje koristi, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Po 100. členu ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Te je mogoče izdati tudi znotraj postopka za ukrep

Otrokovo korist je treba upoštevati in zagotavljati tudi v postopkovnem smislu. Uporaba 108. člena ZPP se zato v konkretnem primeru pokaže kot neustrezna (zavrženje predloga za odvzem otroka in namestitev v rejništvo zgolj zaradi nedopolnitve predloga z navedbo imena rejnika). Kadar je namestitev sestavni del ukrepa za varstvo koristi otroka, je ugotovitev otrokove ogroženosti in njegov odvzem staršem oziroma odvzem starševske skrbi neke vrste predhodno vprašanje za namestitev.

Ukrepi za varstvo koristi otroka, ki jih določa DZ, so začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja. Sodišče izreče ukrep, če ugotovi, da je otrok ogrožen. Sodišče lahko med postopkom odločanja o ukrepih za varstvo koristi trajnejšega značaja izda začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti. Po načelu najmilejšega ukrepa sodišče pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka izreče ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je mogoče z njim dovolj zavarovati koristi otroka. Z izdano začasno odredbo so koristi mladoletnega otroka dovolj zavarovane, saj se stiki ne izvajajo v prisotnosti očetove nove partnerke, niti na njenem naslovu.